I see shrunk brain

Dogaja se ... nič. Oziroma nič za na blog. Yay cenzura! :)

Nočem povedat,

• da sem se občasno valjala v samopomilovanju, ker ME NOBEN (ja, ja, ok - točno določen noben) NE MARA SPLOH (pa kisala sem se tud, sam tega niste od mene slišal)
• da sem vikend v športnem smislu prelenuharila, pa me zarad tega niti pošteno vest ne daje
• da sem se (končno) odločila, kam grem po novem v službo
• da se ne bom važila, ker to ni lepo, ampak sem zis klouz temu, da popucam svoj mejlboks, kar je dosežek našega štetja (sam vi trije, ki se me sem pa tja spomnete, ne me zdaj takoj spet zasut ... ker drugač bom zahtevala večjo lopato :) počakte do jutr, a prav?)
• da moj The Cunning Plan dobiva mlade (ok, to mogoče bom povedala. Kdaj drugič.)

Po novem sem kot kakšna stara mama, ki ne vstane iz postle, dokler ne preštudira dnevnega horoskopa in ugotovi, če se sploh splača vstajat. Jah, kaj morem - ko vse drugo odpove, se začnemo zanašat na bajanje in šloganje. Ker sem ziheraš, namesto enega seciram kar dva horoskopa naenkrat. Če hočem znanstveno obdelat to tematiko, moram imet dost velik vzorec, čeprav vse kaže na to, da pri horoskopih večji vzorec vodi k večji zmedi.

Po zadnji študiji, ki zajema obdobje zadnjega tedna in populacijo velikosti dva, so ugotovitve naslednje: horoskop nedvomno drži. Hudič je v tem, da običajno tisto, kar se zgodi v torek, ugane v četrtek, petek ali soboto. Naslednji četrtek, petek ali soboto! Do takrat se pa tudi že meni razkadi megla v zgornjem štuku in mi nekak rata torkovo dogajanje "uganit" na lastno pest. Včeraj sem začela sumit, da so me pogruntali in me po novem poskušajo spravit na krivo sled s prekomerno uporabo tujk. Ampak se ne dam. Sem vzela stvar kot learning experience in je moj besednjak bogatejši za besedo fingirati (btw ... če gre vaša začetna asociacija v isto smer, kot je šla moja, bi vas rada opozorila, da vas bo slovar tujk čist razočaral. Life sucks. And not in a good way).

Razen s horoskopi imam precej dela tudi s študijo osebkov v kletkah na štirih kolesih. Mislim, da se tokratni vročinski val bolj očitno kot na cesti ne more manifestirat nikjer. Lobotomiranci za volani so v zadnjih dneh na površinah, namenjenih premikanju (v eno smer), uspeli izvest naslednje cirkuške umetnije:

• ustavljanje in motoviljenje na začetku vključevalnega pasu na glavno cesto - slash - izvoza za pumpo. Počepnuo kot kokoš. Brez štirih žmig. Mogoče ga je scat, ampak dvomim, da se iz avta to sme počet tako, kot to delajo biciklisti na Tour de France. Nisem imela časa raziskovat, ker sem bla sred vključevanja v promet, drugač bi šla zagotovo preverit, če ima vse pritikline enake fižolčkaste velikosti, kot so veliki njegovi možgani.
• ustavljanje na koncu vključevalnega pasu na avtocesti, ker je tam podobna debela bela črta, kot v križišču in je treba USTAVIT in v nizkem štartu počakat na prazen vozni pas. Babnica ni opazila, da se vključevalni pas brez omembe vrednega prehoda (a la polmetrski robnik) nadaljuje v odstavni pas. Al pa ji je bila njena koreta predobra za na odstavca. V glavnem - ta osebek predlagam za nobelovo za mir. Če bi vsi tko vozili, ne bi blo nesreč. Ker noben ne bi bil več živ.
• vožnja 35 po lokalni cesti Naklo - globje gorenjske rovte. Ta je bil Romun. Menda je imel probleme s šaltanjem možganov s konjske vprege na Dacio Logan. V edinem ovinku "skoraj tristošestdeset" je zmanjšal na deset, da ga slučajno ne bi ven vrglo. Sem čakala, da se bo ustavil, dal v rikverc, mal popravil pozicijo avta na cesti in potem suvereno zvozil blago krivuljo ovinka. No pa mi je blo vsaj to prihranjeno.
• in paradni primer: nenadno popolno zbremzanje v rumeno (ki se vam je ravnokar prižgala direkt v ksiht), ki vas pusti bedno izgledajočega za dolžino vašega avta PRED črto, za katero bi se morali ustaviti. Torej čepite sred križišča, kot da bi skočili na glavo v bazen in splavali nazaj ven brez kopalk. Avto za vami seveda pusti zunanjo plast gum lepo razpacano po cestišču. Zdaj čakam račun od cestnega podjetja. Reveži se tako trudijo gradit nove ceste, jaz jim pa sproti stare radiram.

Čudno, da sem sploh še pri življenju. Že zdavnaj bi me morala od adrenalinskih doživetij na cesti ruknit kap.