I couldn't think of anything to say

(papir, neposredna preteklost)

Od tolčenja z glavo ob zid imam vdrto lobanjo in ploščate možgane. Bum, bum, bum, neverending story ... dokler ne razčesnem butice in življenje ne odteče iz mene. Zakaj mi ne more bit mal bolj vseen? Zakaj nisem mal bolj hladna? Skalpelčič iz kirurškega jekla. Pa da se kdo kdaj še na meni poreže, ne pa da se vedno samo jaz na drugih. Day in, day out. Day in, day out.

Kot kakšen bebast pes sem, ki ne more nehat lovit svojega repa. Zakaj te stvari niso na stikalo? On/off, pa je. Gluposti jedne evolucijske. Igric ne morem igrat, ker me delajo živčno. Brat ne morem, ker "berem" besede in ne razumem, kaj mi hočejo povedat. Delat ne morem, ker nimam nobenega potrpljenja. Lahko gledam v luft in razmišljam o edini stvari, ki se je lahko dovolj dolgo držim, da ima razmišljanje o njej rep in glavo in vsaj malo smisla. Človek je sam sebi najboljši mučilni stroj. Deseti krog pekla ...

Ne bom poslala mejla! Ne bom poslala mejla! Ne bom poslala mejla. Tud sms ne bom poslala. Ne, tud sms ne. Ni šans. Sploh se ne bom pritaknila nobenega komunikacijskega sredstva. Mene ni doma. Saj ni treba nobenemu vedet, da mi gre jebeno. NI - ME - DOMA!

---

Ja, glista je živa in miga. Disclaimer: na tem mestu se za miganje brez debate priznava tud odpiranje in zapiranje oči. Tuji kriteriji me danes ne zanimajo. O zdravju pa zaenkrat ne bi razpravljala, ker se diagnoza približno vsako uro spremeni in ni vnaprej predvidljiva. Če me najdete pravi trenutek, sem samo za v beli jopič z dooooolgimi rokavčki in za med oblazinjene stene ... ampak upam, da me noben ne bo našel ravno tisti trenutek, ker se mi zdi, da je velik lažje prit med oblazinjene stene, kot izmed oblazinjenih sten nazaj ven.

Zamudili niste nič, razen en teden ždenja v kotu in depresiranja ((c) jackie). Believe you me - kakorkoli fajn vam je že brat moje jezikovne akrobacije, jadanje na jadanje na dodatno jadanje bi vam blo čist odveč. Ergo - tole ne bo variacija na temo. Because ...

I have a cunning plan!

Dva dni nazaj sem imela sebe s svojo depresijo vred rahlo zadost in sem se zamislila nad tem, da že en teden nisem presegla svoje nizko postavljene meje za miganje, namreč zgoraj omenjenega odpiranja in zapiranja oči. Posledica tega je takoj konkretno globja depresija, kar vam navajam v izobraževalne namene. Učite se iz mojih napak in tko naprej ... Torej sem se spravila k svojemu papirnatemu čudu (zvezek A4, trde platnice, odporen na žolč) in si skup spacala svoj cunning plan. Ponedeljek lauf, torek bicikel, sreda lauf, četrtek plazenje naokol s penzionerskim tempom, petek bicikel, sobota Himalaja, nedelja bicikel. Ponedeljek sem žal že pred spočetjem cunning plana zabluzila z gledanjem v strop, zato sem si ta teden prepovedala penzionersko plazenje naokol. Poleg tega verjamem v start where you are, zato nisem čakala do naslednjega ponedeljka.

Torkov bicikel je minil brez presenečenj. Sem se na silo zbrcala na zic in odplenkala svoje pol ure, čeprav se mi ni vozilo nikakršnega Girotka, niti tistega do sladoledarja in nazaj. Včeraj sem šla prvič po pol leta spet laufat. Bilanca:

• ena ura in deset minut, od tega kakšna tretjina laufa a la prastara kamela, ostalo plazenje po polžje (ki je zaslužilo oznako poskočna hoja samo in my wildest dreams).
• srečanje s srno, ki me je gledala s srede travnika in je imela na gobcu precej zaničujoč izraz. Vsaj tolk bi bla lahko prijazna, da bi panično oddivjala nazaj v gmajno. Ampak ne ... je morala pokazat, da sem tokrat jaz na konc prehranjevalne verige in da je tud nerazpoznavna crkovina uvrščena nad mano.
• kolesarske mišice hvala, v redu. Nožice me bolijo samo pogojno.
• ostale mišice hvala, zanič. Bicikel en drek naredi za tiste mišice, brez katerih se laufat ne da. Trebuh in hrbet. Po pol ure sem imela občutek, da se bom sesula sama vase in da nezadržno lezem skup. Danes se počutim petnajst centimetrov manjša. Pri moji nebotičniški višini (pritličje in eno nadstropje) je to že hudo zaskrbljujoče.
• zeleno. Dajte men zeleno, pa tud če je polno lukenj in krtin. Po makadamu sem se vlekla ko dojenčkov smrkelj. Po kozji stezi čez travnik sem šla pa kot ... ja, ok ... prastara kamela. Ampak to je blo dobr!
• priročno je imet na sred poti kakšnega prijatla, da zamenjaš par stavkov z njim in si spotoma mal oddahneš od naporov. Jaz mam tam na enem travniku tri konje. Vse se zmenimo, pa vedno smo istega mnenja.

Seštevek pod črto pravi, da bo tole še težko. Samo mi bo kombinacija bicikla, laufa in Himalaje (= lokalnih krtin) pomojem kar všeč. Prepoved penzionerskega sprehoda sem pa za danes anulirala. Mal invalidno se počutim in mi bo take sorte rekreacija čist zadost.

Draga jackie. Zaenkrat naganjanje na lauf hvaležno odklanjam (iz očitnih razlogov), lahk pa prideš navijat zame pri naslednjem osvajanju vrhov okol moje vasi. Obvezna oprema je flaša vode (ker kot vsaka glista boljš funkcioniram na vlažnem), tisti štrik z zankami, ki ga uporabljajo v vrtcu (ker nikol ne veš, kdaj bom rabla šlepslužbo) in pripravljenost it počaaaas in občasno puzat po koljenima po divjini (če slučajno uočim kakšen skelet, brez katerga bit ne morem). Prijave sprejemam na mejl :)


In other news -

• Popolnoma nepričakovano nabasala na bežečega. Bežal ni, ker ni imel kam, razen iz tretjega štuka čez balkon, se me je pa primerno ustrašil in me do konca srečanja nezaupljivo opazoval izpod čela. Ker grizem, ja :) Ampak pri njegovi višini in dolžini rok mi tud moji čekani do popka ne bi nič pomagal. Bi bla kot tisti tamal pajac, ki ga nekdo drži za glavo na dolžino roke proč od sebe in mali mlati s pestmi v prazno. Pa se me je vseen ustrašil! BWAHAHAHA :)

• Naredil smo popravca. Vedno se mi zdi, da nič ne more odtehtat tistega matranja v neklimatizirani pisarni sred poletja, ko nekomu miljontič razložim zaporedja, pa miljonprvič spet pozabi, kar je prejšnjič znal, potem me pa čisto vsakič preseneti, kako z levo roko se ves napor zgliha, ko me pokličejo in sporočijo, da so naredil popravca. Včer sem par minut skakala do stropa od neznosne lahkosti, ko se mi je tona kamenja odvalila od srca.

• Zakaj, oh zakaj se alu pokrovček od navadnega jogurta VEDNO strga, kadar je jogurt topel in se NIKOL ne strga, kadar je jogurt direkt iz hladilnika? It might be just me but don't fucking fuck with my brain Ljubljanske mlekarne. Magari naredte pokrovček na daljinca, ker men je od jogurta zasvinjanih prstov dost! Al pa začnite prilagat tak odpirač, kot je bil včasih zraven konzerve rib.

Grem zdaj. Mam deu!