Hey, Whitey

Tole je moj današnji dosežek.



V petek sem se šetala okrog prijaznih ljudi, oziroma če povem po pravici, sem se povabila na basanje z mafinčki. Čist me je navdušilo dejstvo, da so bli dotični mafini skor dietna prehrana (ja ok ... sem rekla SKOR!), pa so bli kljub temu zlo dobri. Zato me niti ni presenetilo, da sta se na mojem štacunskem spisku v soboto pojavili dve neobičajni postavki - pleh za mafine in papirčki za mafine. Očitno se je moj alter ego (ki si bo, če se ne bo začel spet kmal normalno obnašat, prislužil ime Jackie) odločil po enem letu prvič sprobat novo pečico (ki že zdavnaj ni več nova).

Sporočam vesoljnemu svetu, da sem končno našla svoje slaščičarsko poslanstvo. Merjenje in skupaj pacanje vseh sestavin v nagravžno brozgo mi je pisano na kožo. Poleg tega mi je jako všeč zlaganje papirčkov na pleh. Mogoče bi to celo izpostavila kot najlepši vtis :) Edino, kar me še baše, je ugotavljanje, kdaj točno se splača raztovorit mafine iz pečice, kar pomojem zahteva večletne izkušnje in še dodaten konec talenta. Po triindvajsetih minutah so moji mafini izgledali, kot da jim manjka mal sonca. Ampak so bili kljub temu pečeni in užitni, zato sem jih uvrstila v arijsko raso in ugasnila pečico. Še zmer imam rajš blede, kot zažgane.

Aja ... nočte vedet, kaj se zgodi, če presežek mase, ki je je točno za en papirček, daste v pečico kar tko. V papirčku. Približno isto je, kot bi šli plavat v papirnatih gatah. In ne, tisto ni bla moja ideja :)