Zadnjič na Šmarni sem opazila eno čudno stvar. Noben ne pozdravi. Ma kaj pozdravi, še pogleda te skoraj nobeden. V našem koncu ni treba it nad tisoč metrov, da se začnemo pozdravljat. Če srečam koga na svoji krtini, se pogledamo in pozdravimo. Če srečam koga, ko psa sprehajam po najbližjem travniku, se tud pozdravimo. Nobenega ne poznam, ker še nisem dolgo doma, kjer sem zdaj doma, ampak to nima veze. Še tistim konjem, mimo katerih laufam, rečem živjo, pa ne bom človeku.
Ker mi gre ignorantsko obnašanje sem pa tja mal v nos, sem razvila zlo učinkovito taktiko za premagovanje svoje nejevolje in spravljanje drugih v zadrego. Na takih izletih, kot je Šmarna (če se le da in če promet ni preveč gost), s konkretno jakostjo pozdravljam vse, kar leze in gre, z mimoidočimi štirinožci pa izmenjam še kakšno dodatno besedo :) Moram priznat, da mi je dokaj zabavno, kadar je drugim nerodno zarad takih majhnih kvazi samoumevnih stvari, ki jih noben ne upošteva. Še bolj hecno je, da čist vsi pozdravijo nazaj. Zakaj potem tista brezvezna apatija?
Enivej ... v petek sem (prvič in zadnjič letos) videla od blizu razprodaje. Ob devetih dopoldan sem se sred službe spravila v BTC, ker rabim superge, pa če jih že lahko dobim za manj keša, zakaj ne bi tega izkoristila. Štacune so bile spodobno prazne, prodajalci so bili Ljubljani primerno apatični (identičen sindrom, kot na Šmarni) in superg je bilo kljub simpatičnim cenam na izbiro še dost. Samo en problem je bil. Klinčevi proizvajalci imajo spet eno svojih ozkih sezon in so vsi ženski copati narejeni za paličnjaška stopala. In kaj naj si jaz kupim za laufat? Mogoče plavutke? Ko gledam copate številka 42, se mi zdijo še čist spodobni, potem mi pa prinesejo 37 in se mi zdi, kot da so se bolj skrčili po širini, kot po dolžini. Menda mi ni treba povedat, da sem bila približno edina, ki je na razprodajah šparala in nisem od tam odnesla ničesar. Ne grem se jaz več takih igric ... in če moja športna kariera slučajno ponikne, bodo vsega krive razprodaje!
Zdaj moram pa spat, ker imam jutri navsezgodaj planiran odhod na mal daljšo planinsko turo, kot je moja krtina. S sabo bom vzela kar svojo fosilno generacijo, ki me je pripravljena trpet brez dodatnih pogojev. Smo očitno prestopili v fazo, ko CENIJO mojo družbo :))) Moji bodoči znanci se mi itak po komentarjih puntajo, da ne mislijo z mano lezt niti na Šmarno, kaj šele kam drugam, pa sem obsojena na omejeno izbiro. Oh well ... a tud kakšnega sprehodka po ravnem ne mislite zdržat? Prosim lepo?
9 komentarjev:
Šmarna situation .. mi pa skoz pozdravljamo .. vsaj s tem strani k gor lezemo
Razprodaje .. že danje 3 leta si kupujem ruzak .. no končno sem ga v petek kupu .. za borih 2100 Sit .. LOL .. sej sem hotu dva .. sam sem si reku da pretiraval pa naumo LOL
po ravnem bi še teoretično šlo... kar pa se tiče vzpenjanja na manjše ali večje krtine in gričke pa: nooooo! moja filozofija je nekako taka: jaz se motim krtin/gričkov/hribov/karkoli, kar gre navkreber in krtine/grički/hribi/karkoli, kar gre navkreber ne moti mene. as simple as that :-)
Ursa. www.superge.si A si tole ze probala?
Drugace sem pa jaz istega mnenja glede pozdravljanja, ceprav tukaj pri nas hijene (starcki) niti ne odzdravljajo in imam pocasi dovolj ponizevanja. Tolk zlo spostovat jih pa tud ne mislim..
hehe, sem si predstavljala kak dolgo bi trajal sprehod na smarno, ce bi jo prestavli na portugal.
o cem govorim? ja, tu ko se ljudje vidijo (podobno kot v franciji, a ne?) si dajo dva lupcka. in ce bi blo tolko folka, kot ga je na poti na smarno.. en sprehod bi bil ziher 3 dni dolgi! :D
drugace pa - coj, po ravnem lahka grem s tabo cez celo slovenijo. ampak, po ravnem pomeni OKOLI hribckov in krtin, ne CEZ :)
In zakaj naj bi se na Šmarno goro lezoči pozdravljali? Čisto resno vprašam: zakaj misliš, da je to dobro?
@mitja:
Zakaj mislim, da je pozdravljanje v hribih (in "hribih") dobro? Ne vem, ali so Ljubljančani strenirani po posebnem planu (in tole je posplošitev, za katero se prizadetim vnaprej opravičujem), ampak drugod po Sloveniji je po mojih izkušnjah večinoma sprejet konsenz, da se pozdravlja, kjerkoli se to zdi smiselno in da se je bolje "zmotiti" na prevečkrat, kot na premalokrat. V hribih na primer naj bi bilo pozdravljanje del kulture. Plus meni se pozdravljanje zdi lepa gesta.
To bi bila razlaga za običajne ljudi, ki ti nekak ne odgovori na vprašanje, zakaj je to dobro. Kar se mene tiče, za pozdravljanje vidim še en drug razlog. V hribih (pa i na Šmarni, čeprav je Šmarna v tem pogledu anomalija) se običajno srečuješ z drugimi posamično. Al pa v manjših skupinah. To, da nekoga pogledaš in pozdraviš, je v mojih očeh nekaj takega, kot da si potrdil, da si ga videl in torej zate ni neviden, poleg tega je pa še vreden enega konca tvojega spoštovanja, in si mu zato rekel dober dan.
Predstavljaj si veliko ničesar in dva človeka, ki se srečata. Kako bi blo pa tebi, če te tip tud pogledal ne bi in bi mutasto odbluzil dalje? No, mogoče bi ti blo čist vseeno, ker bi njegovo obnašanje racionaliziral s "saj se ne poznava", al pa bi bil celo ti tisti mutasti tip in o tem sploh ne bi razmišljal. Jaz se recimo zarad takega človeka ne bi sekirala, bi mi bilo pa brezveze, da se tako obnaša. Pogled, pozdrav, beseda ... whatever ... je prvi znak, da si pripravljen stegnit roko. Mogoče tud pomagat, kadar je pomagat treba. Znak, da se zavedaš, da je okol tebe še kdo, ki ga je treba upoštevat. Nameren pogled stran je pa prvi znak, da ti je za druge ravno do Trsta.
Zakaj se mi torej zdi pozdravljanje dobro? Zarad tega, ker ti ravno taka na videz brezsmiselna gesta vcepi zavedanje, da nisi sam. Da se ne smeš obnašat, kot da si sam. Da znaš pokazat, da so drugi vredni vsaj drobca tvoje pozornosti, ne glede na to, kdo so. Tko jaz mislim in to je moj zato na tvoj zakaj. Kdo drug ima pa drugačnega in zarad tega se ne bom metala po trepalnicah. Na tebi je, da se zase odločiš, kaj je smiselno in kaj ni, je pa vedno fajn, da se prej v mislih poskusiš postavit na "deprivilegirano" stran.
Kaj pa vem, Mitja. Jaz nekak nisem reprezentativen primer, ker pozdravljam tud klošarje in ne nazadnje rečem živjo tud vrabcu, če mi pride čez pot. Zakaj to delam, sem pa mislim da že ene parkrat obdelala ...
Gaby ... poznam superge.si, ja. Ampak tam je smiselno kupovat copate za lauf samo, če točno veš, kaj hočeš imet, vse ostalo je treba pa najprej zavezat na taco in nekaj časa skakat po štacuni, ker so velikosti copat pri isti številki čist različne, pa lastnosti imajo vsake drugačne, pa jaz rabim ekstra široke, ker imam podplate za svojo številko čevlja kot plavutke. In če že delam cirkus nekomu po štacuni, ki mi pomaga in me trpi, potem običajno (iz hvaležnosti :)) tud tam pustim keš.
Urša, vse tisto, za kar trdiš, da pozdravljanje pomeni, se mi zdi dobro. Samo zdi se mi tudi, da večina ljudi pozdravlja iz navade, ne zato, ker bi do soljudi gojili kak odobravanja vreden odnos. In da so pozdravljanja tako zelo navajeni, da tudi ni verjetno, da bi pri njih zbudilo tak odnos. Saj zate to najbrž ne velja, ampak si že sama ugotovila, si izjema. Za večino ljudi je po mojem pozdravljanje zgolj maska, za katero skrivajo svojo brezbrižnost. In meni se take maske ne zdijo dobra reč, med drugim tudi zato, ker ne morem vedeti, ali me je nekdo pozdravil zato, ker se me je dejansko zavedel (in mi mogoče celo v resnici želel dober dan), ali zato, ker ima pač razvit pozdravljalni refleks.
Veš kako jaz to vidim - nemogoče je bit tolk globoko brezbrižen, če pozdraviš, kot si lahko, če pogledaš stran in ne pozdraviš. Meni pozdravljanje ne pomeni izražanje kakšnega hudega odobravanja, spoštovanja, občudovanja, vstavi-po-želji. Zato me tudi ne moti, če je stvar navade in avtomatizma. Pomeni mi točno to, kar na najnižji ravni lahko pomeni - vidim te in te zaznavam. Ne rabim vedet, ali mi kdo s pozdravom zares želi dober dan. V bistvu se mi zdi utopično mislit, da ti sploh kdo, s katerim izmenjaš samo pozdrav, zares želi dober dan.
Jaz sem se že mnogo časa nazaj otresla potrebe, da bi vsak, s komer imam kakršenkoli kontakt, moral pokazat določeno stopnjo zavedanja mene. Posebni primeri - tisti že, ampak kar vsi po vrsti, to pa ne. Velik del te človeške potrebe je šel down the drain takrat, ko sem pogruntala, da z zelo veliko ljudmi nimam kaj počet. Torej mi je tudi precej odveč, če moram o njih kaj hudo razmišljat. Zakaj je potem potrebno/pravilno/pravično, da se morajo oni globoko zavedat mene in razmišljat o meni? A sem tolk pomembna, tolk genialna, tolk fantastično nezamenljiva, da me nihče ne sme niti pogledat, če se zraven ne zaveda, da sem vse to? Ma ja ... samo še en blob v morju drugih blobov sem. Ko sem se tega zavedla, sem začela dajat sama pri sebi drugim ljudem pravico, da se ne ukvarjajo z mislijo name. Sploh. Edino, kar še vedno hočem imet, je potrditev, da vidijo, da je tisti konec prostora, ki ga zasedam jaz, zaseden. Da sem. Da obstajam. Tudi če to delajo avtomatično, je to zame že zadost dobro.
Nasploh se mi v določenih primerih avtomatizem zdi čist fajn. Vožnja z lučmi podnevi in pripenjanje z varnostnim pasom? Tolk časa so nas tepli, da zdaj to delamo brez razmišljanja. Prosim in hvala? Zdresiran si na prosim in hvala, pa verjetno vsaj v polovici primerov nisi zares hvaležen za tisto, za kar se zahvaljuješ. A je zato boljš bit tiho? Pomojem ne. Ker če nič drugega, s hvala potrdiš, da si nekaj dobil (čeprav globoko upam, da je čimmanj takih, ki se zahvalijo za eno po zobeh). Tudi pozdravljanje je nekaj, kar je koristno tudi, ko je rezultat dresure. Potrditev, da si nekoga zaznal. Kot gmoto, ki je šla mimo tebe in zarad katere verjetno nisi izgubil nobene dodatne misli. Meni je to popolnoma dovolj.
BTW, tko kot si ti alergičen na avtomatično pozdravljanje, sem jaz alergična na besedo oprosti uporabljeno med ljudmi, ki so si mal več kot bežni znanci. Pike dobim od tega, tolk mi gre besno na živce. Očitno ima vsak svoje finte :)
Objavite komentar