ponedeljek, 07. april 2008

to crk or not to crk

Dragi prijatelji, sotrpini, sopotniki in občasna zijala (to zadnje je mišljeno na najlepši možni način :))

Zasebni problemi so huda reč in o njih se na tem blogu ne pisari, dokler niso mimo, pa še takrat samo izjemoma. Glede na to, da je edina alternativa stagnaciji KisleGliste zapiranje štacune, mislim, da smo jo zaenkrat še dobro odnesli. Svečano obljubljam, da se bom spravila nazaj k pisanju, ko se bo moja zavaljena zasebnost toliko umaknila, da se bo poleg njene ogromne riti na horizontu videlo še kaj drugega.

Do takrat pa - ušesa med kolena in gonit. In verjet, da cilj obstaja, čeprav ga ni nikjer videt.

11 komentarjev:

Tjasa pravi ...

Nikoli ni tako zajebano, kot je videti od blizu. Matr, sem pametna.

Tody pravi ...

Ne se predat mi smo stabo :)

Vsaj v matriki hehe

only4u pravi ...

Pod čustvenimi vplivi nastajajo najlepše pesmi in pišejo najlepša dela/knjige. Tko d ne obupat, še več pisat!!!

alea pravi ...

Veš, da te počakamo :)

hobit pravi ...

Ta hip na horizuntu videm sonce. Matr ti gre dobr! :)

Eva pravi ...

Ojej. No, srečno. Mi smo tukaj in navdušeno zijamo, kaj se bo nakvačkalo!

Anonimni pravi ...

Sonce na koncu stopi še tako veliko rit (čeprav res ne moje!)!
A lahk da kdo sonce malo bolj na gas, da bo to čimprej, pliz?

Lilit pravi ...

Ma kam je zginu moj konetar?
Ah...

Skratka. Samo ne zapret stacune.

Panta rhei.

Lilit pravi ...

Konetar = komentar.

vrta pravi ...

Ti sam vedi, da te je blo kul brati in da te cakamo, da ti spet dolgcas rata. :)

hobit pravi ...

O Vrta, pa te mam! A veš ka si ti meni za nou let ublubu???
Oprosti Urša, tole ni čist zate, ampak tale kljukec se skriva!