nedelja, 12. februar 2012

Garbidž in garbidž aut

Vau. Štirje tedni so mimo in še vedno sem živa in mentalno pri sebi vsaj toliko, kolikor sem bila pred enim mesecem. Manjka mi približno nič ... no ja, mogoče mi manjka kakšen kuhar prostovoljec, ki bi se bil pripravljen specializirat na meso in zelenjavo in mi brat želje iz oči.

Paleo-kulinarični eksperimenti zadnjih dveh tednov

Paleo kruh. Ne spomnim se več, zakaj hudiča sem sploh hotela imet nekaj kruhu podobnega, ampak če pomislim nazaj, sta možni točno dve razlagi - podlaga za salamo ali nekaj za namakat v rumenjak od ocvrtega jajca. Moj paleo kruhič (ki je btw čisto uspel) se je izkazal za nevrednega te oznake. Če je to kruh, sem jaz paja patak. Skoraj isti okus je imel, kot paleo muffini (mandljeva moka se ne bo nikomur podrejala!) ... torej muffinast, doma so se mi zabunili, da tega peskastega poca že ne bodo jedli, ob misli na kombinacijo s salamo ali jajci se je tudi meni malo zameglilo od slabosti in na koncu sem ga pojedla v par seansah za zajtrk skupaj z jogurtom. Sploh ni bil slab, samo ni bil kruh. Enako, kot muffini iz mandljeve moke, je z dnevi pridobival na užitnosti, ampak do nadaljnjega je vseeno umaknjen z jedilnika. Ocvrtih jajc s tekočim rumenjakom ne jem več (dokler ne bo zraven spet kakšna normalna žemlja), za podlago za salamo in suho meso sem se pa sprijaznila s kitajskim zeljem.

Čokorožičeva torta (ne-paleo varianta in slikca sta tukaj). Ta je bila pa totalen uspeh. Prvič - ni je treba pečt. Zmiksaš, zbašeš v posodo, pospraviš v hladilnik, končano. Drugič - lahko je poješ glih en košček naenkrat. Jaz je kaj dosti več nisem mogla, se mi je kar samo od sebe ustavilo. Tretjič - od nje ni nobenih norih popadkov odvisnika od cukra (ko je treba slatkiše napadat dokler jih še kaj je). Moja je zdržala cel teden, pri čemer sem jo delila s sostanovalci in nekaj tudi s sodelavci. Četrtič - se ne pokvari. Vsaj ne v enem tednu. In priporočilo za serviranje: stepena sladka smetana :)

Ostale novice

Trening. Čisto vsakič, ko sem na paleo-prehranjevanju, me totalno pobere na počepu. Tko za ene petnajst kil. Tudi tokrat ni nič drugače. Delam serije po pet in na teži, ki bi bila drugače ravno prvi približek malo težjega, zadnji dve ponovitvi komaj vstanem. Prav deprimirajoče je vse skupaj in če ne bi bila pri ostalih stvareh še vedno relativno suverena na zame običajnih težah, bi se kar malo zasekirala. Po drugi strani sem končno spet začela delat en kos olimpijcev (moj omiljeni poteg) in malo bolj resno začela razmišljat o izboljšanju mobilnosti v ramenih, da bom še kdaj lahko delala drugi kos olimpijcev (nalog in potisk), tako da nimam časa preveč mislit na bedne počepe. Mogoče bodo šli pa sami od sebe proč, če se bom delala, da jih nisem opazila.

Hlače. Čisto vsakič, ko sem na paleo, me totalno pobere v rit :) Juhej, hlače so mi začele dol padat! Pa mišice se mi malo bolj vidijo. Pod vtisom občutka neskončne svobode, ki je bil posledica tega, da se od lanskega maja dalje nisem zvagala, sem se odločila, da ne bom kar naprej stala na vagi in v real-time opazovala, kam gredo kile, tako da pojma nimam, kam so šle. Sem se sicer zvagala in izmerila na začetku in se bom verjetno iz firbca spet po vsakem zaključenem mesecu, ampak drugače pa opazim, če se kaj dogaja, samo po tem, na katero luknjo zapenjam pas in kaj pravi špegel. Na maserko se pa ni za zanest, ker vsakič vzdihuje isto mantro ... ahhh, you are so strong and so muscular. In potem še bolj z gušto z vsemi svojimi petdesetimi kilami skače po meni.

Fast food. Majkemi, čist sem navdušena nad najmanj kvalitetnim mesovjem, ki ga prodajajo v štacuni. Brezvezna štacunska piščančja prsa. Sem se odločila, da moram za zajtrk jest več mesa, privlekla domov par kil tega nadpresežka in ga razrezala na zrezke. Potem sem naumila, da ga za svoj gurmanski okus ne rabim začinit z ničemer drugim, kot s soljo in curryjem. Izi pizi. In za konec sem pogruntala še, kako se piščanca zlato zapeče (pomojem tukaj barvno precej pomaga curry :)) brez da rata podplat in brez da te sostanovalci kasneje potolčejo, ker si pustil šporget z bližnjo okolico ves pošprican s kokosovim oljem. In zdaj mi je čisto jasno, zakaj po fast food restavracijah ne prodajajo žrebičkovih nuggetsov. Kura ima bolj okus po začimbah, kot pa po sebi. Vive la kokoš! A kdo mogoče ve, kje bi se dalo snet kakšno res bio kuro, ki je uživala lajf na dvorišču in razmišljala, a naj se spotakne zdajle al mal kasneje, ko je bežala pred petelinom?

Ostale posledice paleo prehrane.
Odkrila sem skrivnost svoje krasne prebave. Moj standardni protokol je bil zajtrk v službi - žemlja in šalca mleka s kakavom in instant kavo - in straniščne dolžnosti so se točno kot ura opravljale petnajst minut kasneje (tudi v službi, ja ... da gre na službeni cajt, ne pa da zapravljam za takle svoje frej ure :)). Pametna, kot sem, sem vedno prisegala na svoje redne zajtrke, ker od česa drugega pa imam svojo poezijo od prebave. No, v tehle štirih tednih zjutraj ni bilo ne žemlje in ne kofeta in tudi straniščna dolžnost je opletala malo po svoje. Prebava sicer popolnoma bp, ampak nekomu tam nižje v chain-of-command se je malo zmešal urnik. Pa se je ene trikrat zgodilo, da sem se popoldan počutila malo ubogo in podhranjeno in sem si pogrela šalco mleka z instant kavo. In deset minut kasneje smo šprintali delat družbo sprehajajočemu se cesarju. Od jogurta mi ni nič, od kefirja mi tudi ni nič, od mleka pa juhuhu. Tolk o rednih zajtrkih.

Pa zdi se mi, da zadnje tedne kar naprej gonim gofljo. Saj ne, da sem bila prej kar naprej tiho, ampak je vseeno malo dlje trajalo, da je nekaj iz možganov prišlo do jezika in vmes, ko je bil informacijski paket na poti, sem si dostikrat tudi premislila in ga še pred jezikom preusmerila v reciklažo. Zdaj se je pa ta proces kar naenkrat jako pohitril in tisti človeček, ki je prej tvoril učinkovito zadnjo obrambno linijo pred izhodom, samo še v prazno maha s svojo mrežo. Hkrati se mi je razpoloženje umirilo in dvignilo svoje povprečje za par šteng, kar je eno večje presenečenje. Name namreč futer nikoli ni imel kakšnega hudega vpliva. Nobenih blaznih psiholoških vrhuncev in hudo nizkih padcev ni bilo, ne glede na to s čim sem filala želodec. Zdaj je pa kar naenkrat ... opazno malo bolje. Moje življenjske okoliščine so enake, kot pred enim mesecem, jezijo me iste stvari, obupujem nad istimi zajebi, tudi pozitivnih stvari je še vedno enako. Nič ni drugače, samo vse je malo bolj svetlo.

Čisto resno razmišljam, da bi tale paleo raztegnila kar še malo naprej.

5 komentarjev:

Spina pravi ...

Kaj imaš to za eno maserko? :-)))

Drugač pa - kako se jejo jajca na oko brez kruha: najprej poješ beljak (ki je brezvezen, razen če so zraven ocvirki ali res dobro maslo), potem pa rumenjake enega po enega celega zbašeš v usta. Brez prelivanja (drugače je treba krožnik lizat). Nirvana.

ursa pravi ...

Te tehnike konzumiranja ocvrtih jajc se pa še nisem spomnila. To je očitno ena od višjih stopenj paleo-evolucije :) Bomo probal.

Maserka -> ena mala Tajka z zlo ustvarjalnimi idejami, kaj sestavlja dobro tajsko masažo. Pa njeni redni hvalospevi mojim mišicam so zelo dobrodejni za mojo psiho :) Vsak bi moral imet svojo ... hm ... Tajko :)

Spina pravi ...

Ja, seveda, to je čist advanced. Še meni ne uspe vedno ;-) Včasih se mi rumenjak razlije, potem ga pa poližem, in če imam ravno prozoren krožnik ... you get the picture. Se mi vsi režijo.

Zdaj vem, kaj mi fali v življenju. Ena Tajka, da bi mi povedala kaj lepega in resničnega o meni.

MBrando pravi ...

One question! Saj lahko poleg ocvrtih jajc, dodam na krožnik tudi različno popečeno zelenjavo (ali pa svežo) ter namakam v rumenjake, ali?
Danke schön za odgovor and keep it up ursa

ursa pravi ...

Karkoli užitnega lahko namakaš v jajca. Jaz sem včasih hrenovke, potem nekaj časa zrezke, zelenjave pa zaenkrat še nisem posvojila v te namene.