nedelja, 08. marec 2009

hello ... we love you

Ime mi je Urša in imam nevzdržno željo po pisanju bloga.
/hello ursa ... we love you ursa/

Tkole je. Ob novem letu sem prvič v življenju čisto zares menjala službo. Iz nečesa napornega, vendar počasi se premikajočega in predvidljivega, sem padla na dirkalno stezo z nešteto razcepi, kjer mi kar naprej odnaša rit iz ovinkov. Tam, kjer so bili prej trije nivoji šefov in se je ena odločitev odločala par tednov, je zdaj en sam šef, ki točno ve, kaj počnem, ker sam počne iste stvari in posledično smo na križiščih v manj kot petih minutah zmenjeni, kam gremo. Še preden lahko dobro pomolim bučo izza ekrana in povem, kaj me muči, že lahko spet stlačim ušesa med kolena in gonim dalje. Včasih sem hodila delat vedno v isto pisarno za isto pisalno mizo. Zdaj nimam ne enega ne drugega. Selim se naokrog kot nomad in vsak dan čepim pri drugi stranki. Delovni čas? Kakšen delovni čas? Dela se, dokler je delo in delo je vedno.

Že dva meseca več ali manj samo spim, delam in se učim. Nimam niti prostega časa niti kakšne ure v službi, ko bi se lahko delala da delam in zato je moj blog še vedno sirotek. Samo želja po pisanju očitno ni dovolj, čeprav me že lep čas gloda in žveči in ne manjka več veliko do trenutka, ko me bo - v dno duše razočarana - izpljunila in šla težit komu drugemu.

Prav hecno se mi zdi, kako se mi moja bivša, precej naporna služba zdaj dozdeva kot oaza miru in spokoja. In kako kljub temu prav nič ne žalujem za njo. Eno je mir in tišina in tlačenje v vedno isti kalup, ker mi to rabimo in baš nas briga, kaj vi hočete naredit iz sebe, nekaj čisto drugega je pa, ko te spustijo namakat prste v vse sorte zanimive stvari, ob katerih si za začetek polomiš zobe, hkrati si pa sredi vrtinca in se učiš pri izviru. Ne na daljavo in ne iz odmevov, ampak iz lastnih napak in s polnim truplom adrenalina, ker nekaj mora biti narejeno in nihče ne bo naredil namesto tebe. Znaš, ne znaš - nam je vseeno, se pa nauči.

Ubijalsko je. In vsak mesec posebej ne morem verjet, koliko več znam in se mi vse skupaj zdi prav fajn. Vmes pa seveda jamram in crkujem in se tresem od neprespanosti in sanjam o tem, kako bom enkrat navaden fizični radnik, ker napenjanje možganov čisto preveč boli. Pa blog bom pisala. Ja.

11 komentarjev:

uf pravi ...

She's alajv!!!!!!!!!!!!!!

Andy pravi ...

woohoo!

Tody pravi ...

Wellcome back :)

Sej bo :)

Kameleonka pravi ...

Ti veš kaj, men se zdi, da bi blo velik boljš če bi ti imela lepo ta staro službo in bi več pisala na blog. Ampak če zadnji stavek drži, potem tole zgoraj napisano vzamem nazaj. :D

ana. pravi ...

ursus je backus :)

Mari pravi ...

aleluja

luzr pravi ...

Naposled je zakvakala... ;>

Ampak po pisu sanjske službe sodeč lahko fašem kako prodajalko sesalcev, akvizitiranje zavarovanj ali celo novačenje v kako sekto.

En šef. Hmmm? Morda ima človeški vizualizaciji belo brado?

Pegaz pravi ...

Ursa,
mi hepi for yu!
Moje cestitke (tud za prebuditev bloga) pa se kaj napisi

Pegaz :)

Kameleonka pravi ...

Očigledno je tvoja želja po pisanju res močna. :)

Medeja pravi ...

hello, we love u... can u come back?!

Marko pravi ...

Ne izgubit želje ,.. po pisanju.