nedelja, 26. februar 2012

Štirje uči

Grickam čokolado (neko črno paleo-approved stvar) in škilim skozi nove špegle, skupaj s katerimi sem pridelala tudi obvezni x-dnevni glavobol. Zamenjava špeglov je pri meni od vekomaj ena zmerna do pretežna travma in se je ne veselim ama nič. Skupaj z mano se je pomojem ne veseli ama nič tudi moj optik, ki ima od vseh prejšnjih inkarnacij identičnega dogodka gotovo že permanentne poškodbe. Bogi.

Zgodovina gre nekako takole - najprej smo metodom uzaludnih pokušaja ugotovili, da od vseh možnih okulistov v bližnji okolici samo en zna napisat na papir mojo dioptrijo tako, da me po par dneh z novimi špegli neha bolet glava. Do tu moj optik še ni kaj prida trpel, je pa trpela moja denarnica, ker je bilo treba kar nekajkrat menjat čisto nove šipe in hodit na ponovne preglede. Od takrat se kot pijanec plota držim tega enega okulista z nadnaravnimi sposobnostmi in molim za njegovo zdravje. Kaj bom naredila, ko bo šel v penzjon, še ne vem, raje si uporno dopovedujem, da ne bo nikoli šel v penzjon.

Trenutek, ko je z mano zagazil v drek tudi moj optik, se je zgodil kasneje, ko sem si - prvič, zadnjič in nikoli več - izbrala špegle brez okvirja. Tisto "dve palčki za ušesa in mostiček za nos" umetnijo. Smo naročili šipe, dobili špegle in so bili ... nekam čudni. Eno steklo je bilo prevrtano malo postrani, kar mojemu astigmatizmu ni bilo popolnoma nič všeč. In so šli špegli nazaj po nove šipe, but lo and behold, naslednjič so bili spet prevrtani malo postrani. Vzrok je bila narobe skalibrirana mašina, posledica pa ... špegli so šli še enkrat nazaj. V tretje so bili končno bp. Pa sem jih nosila tri dni, pa en teden, potem sem se pa odločila, da ta mušja kategorija ni zame in sem šla ubogemu optiku jamrat, da imamo špegli in jaz hudo krizo v odnosu, ki je ne moremo rešit v obojestransko korist. Ne vem, kako me takrat ni na mestu poslal na oni svet, ampak me ni. Torej smo izbrali nove okvirje, še enkrat naročili šipe in živeli srečno do ... približno enega tedna po prevzemu novih špegel. Okvirji so imeli krasen heksagonalni prerez in so v soncu metali še bolj krasne zelene stolpce na šipe. Itak, da sem šla spet jamrat nazaj. Tudi takrat nisem pristala na drugem svetu, ponovno smo izbrali nove okvirje in naročali nove šipe in od tam dalje se ne spomnim nobenega hujšega incidenta več.

Moj optik je car. In ta car si pomojem zdajle doma grize nohte in upa, da smo s špegli že uspeli ustvarit simbiozo. No, zaenkrat še ni hudega. Občasen lažji glavobol, solzenje levega uča in potreba po ponovni nastavitvi ročk za ušesa.

Paleo-čvek

Uradni paleo izziv se je danes končal. Šest tednov je mimo, še vedno mi ni hudega in grem kar lepo dalje. Po skoraj petih tednih (kar je en mesec po začetku) so šle u nepovrat štiri kile in pol in en kup centimetrov, hkrati sem pa prešaltala na tretjo luknjo na pasu, kar je izenačitev najboljšega dosežka zadnjih najmanj desetih let (četrta je v vseh letih, kar uporabljam ta pas, ostala nedotaknjena). Zdaj me je popadla tekmovalnost in sem se odločila osvojit tudi četrto.

Na treningu gre bolj tako tako. Pred štirinajstimi dnevi sem en teden bolovala, kar se nič ni poznalo na benchu, se je pa poznalo povsod drugod. Počepi so še večji polom, kot so bili prej. Brezveze. Človk se tkole trudi s spodobno prehrano in miganjem, potem ga pa knockoutira en navaden zelen smrkelj. Poleg tega je imel bolniški timeout tudi slabe posledice za psiho. Od pomanjkanja izganjanja hudiča s kvihti se ji je premaknilo na slabše in je sploh ne zanima, da naj bi po planu od vsega paleo futra cvetela in se radovala. Smo kar lepo v emo fazi s črno čupo dol do nosa. Z britvico sicer še ne strašimo okol, imamo pa sami s sabo dolge razprave o smislu življenja in o tem, da je vse en navaden nepopravljiv šit. Za zraven nas lovi za rit še nepredelana preteklost (enkrat prej prikladno pometena pod preprogo) in nasploh je žur. Je pa hecno ... glavna špura je še vedno optimizem in vse bo v redu in ah, kok nam je fajn, potem se mi pa tam nekje v ta zadnjem kotu valja ena mulasta v črnino napravljena psiha. Kot bi imela doma pubertetnika :)


Paleo-kulinarični eksperimenti zadnjih dveh tednov

Paleo vaflji. Krasno so dišali. Tko pravilno vafljasto. In sploh niso slabi, ampak res imam poln kufer okusa po pečeni mandljevi moki, če ni izdatno zakamuflirana s čim drugim. Na prejšnjih dveh paleo izzivih so bili mandlji moji oreščki of choice, tokrat jih v originalni obliki nisem jedla niti enkrat. Sem prešaltala na lešnike. Z vaflji - takimi in onakvimi - se verjetno ne bom več dajala, ker sem pekač vrnila tja, kjer sem si ga sposodila, kupit si ga pa ne mislim (prvič zna delat samo eno stvar, drugič imam pa po zadnjem jurišu na male gospodinjske strojčke doma do nadaljnjega moratorij na te stvari). Bom poskusila s palačinkami. S kokosovo moko!

Paleo palačinke (brez moke). Simpl ko pasulj. Eno jajce, ena banana, malo soli. Speštaš, zžvrkljaš, zmešaš skupaj, spečeš. Po možnosti delaš micene palačinkice (iz ene jedilne žlice mase), ker jih je drugače problem obračat. Dobre, ampak presladke. Se pravi ultra dobre za tiste, ki nimajo v besednjaku besede presladek. Ali tiste, ki obožujejo bananaste stvari.

Paleo špageti. Tukaj ne rabite recepta, rabite samo ta pravi nož. Julienne lupilec. Jaz sem si ga za prvič lepo sposodila, potem sem pa iz samega navdušenja tri dni zapovrstjo mlatila bučkine in korenčkove špagete z mesno omako. Prvi dan surove in so bili fajn (ajde, korenčkovi so bili malo trdi), drugi dan malo skuhane v mikrovalovki, ki niso bili nič boljši in tretji dan minimalno popražene na kokosovem olju in česnu in ti so bili fenomenalni. Ja, saj vem da je samo bučka, ampak mesna omaka s špageti je čisto nekaj drugega, kot mesna omaka s kockicami ali mesna omaka s kolobarčki.

Za naprej imam v načrtu mesno pizzo, karfjolast riž in palačinke s kokosovo moko. Ko me bo minila lenoba.

Pa začela sem veliko degustacijo vseh mogočih črnih čokolad, ki jih najdem po štacunah. Edini kriterij: 80% ali več kakava. To jaz, ki se mi je še pred pol leta od črne čokolade obračal želodec. Zaenkrat sem skoraj umrla od pol mini koščka Lindtove 99%. In potem takoj še enkrat od koščka 70% Green & Black's, s katero sem gasila požar. Ker je bila presladka :) Moram še malo vadit na 85%, preden se spet podam v nevarne vode.

In other news.

Borneo je v nastajanju. Vsakič, ko pregledam slike, dobim writer's block, tako da bo še malo trajalo.

7 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Fajn, da spet blogaš. :)

ursa pravi ...

:) hvala.
Upam, da se me bo vsaj nekaj časa držalo.

Spina pravi ...

Ti samo flikni slike gor, pa te bo naša fovšija ozdravila vseh blokad :-)

Ruth * pravi ...

Daj mi še!

ursa pravi ...

Čak. Sej bom :)

Tita Titovska pravi ...

Kdaj boš spet kej objavla?
P.S. Ko prideš na obisk te že nestrpno čakajo zebre.

ursa pravi ...

O.o
Grozijo mi :]

:)