nedelja, 25. december 2011

The king is dead. Long live the king!

Ajde, gremo dalje. Tri leta tišine bo valjda zadost. Napisala v teh treh letih nisem nič, razen gore ljubečih, razumevajočih, kompromis iščočih in občasno razpizdenih in apokaliptičnih mejlov, ki niso dosegli niti svojega cilja niti mehke sredice tistega, na katerega sem ciljala. Sicer se tolažim s tem, da so imeli vsaj vzgojno-izobraževalni učinek name, ampak ker se rajši učim na tujih napakah, kot na lastnih, sem se namenila to prakso prekinit in začet pisat kaj manj vzgojno-izobraževalnega. Bolje da tukaj nakladam o vevericah, kot da tam razkopavam po globokih življenjskih resnicah.

Ostali omembe vredni dogodki in procesi zadnjih treh let (o katerih bom ali pa tudi ne bom še kaj spacala skup kasneje):

1. Leto in pol nazaj sem se spravila z riti na noge in začela malo bolj resno zganjat šport. S kakšnimi dolgoprogaškimi dosežki in maratonskimi uspehi se sicer ne morem pohvalit, ampak glede na to, da ima moj izbrani šport bolj obrobno vezo z laufom, se glede tega ne sekiram preveč. Začela sem s crossfitom in do danes je stvar mutirala pretežno v powerlifting s crossfitarskimi ocvirki. Preden sem si uspela razmučkat biceps, so bili zraven še olimpijci, ampak ti so do nadaljnjega na prisilnem dopustu pod palmo na Bora Bori.

2. Po dveh sušnih letih sem letos spet uspela it na dopust nekam daleč. Na Borneo. Pol leta je od tega, pa niti slik, ki sem jih prinesla nazaj, še nisem pogledala. Bi bil že cajt.

3. Še vedno imam isto službo. Tisto ludo kučo, ki mi je bila pred tremi leti zadnji izgovor za mrk. O tem najbrž ne bom kaj prida pisala, ker določene stvari (a la moja služba in moja intima) nimajo na javnem blogu kaj iskat, ampak vseeno zavzema tako velik del mojega življenja, da se bo posredno rinila zraven povsod. Še vedno je nora, še vedno me prijazno drži za vrat, še vedno veliko daje in ogromno jemlje. Še vedno mi ni niti malo žal, da sem si takrat upala stopit v prazno, v nekaj, česar nisem poznala. Samozavest, ki jo čutiš, ko ti uspe, je vredna marsikatere neprespane noči. Čeprav ... ne me takih neumnosti spraševat sredi kakšne od teh neprespanih noči :)

4. Pogrešam psa. Najbolj še vedno svojega, ampak zdaj bi bila vesela tudi že naslednjega. Pa ga ne morem imet, dokler imam svojo vampirsko sljužbico. Razen če uspem šefa prepričat, da je delovni :) Programerska pomoč na štirih nogah.

5. Kam so šli vsi fajn blogi?

8 komentarjev:

Pika pravi ...

Finally.
WB.

ursa pravi ...

Mati mila :)
To je pa ko mafija ... še deset minut ni, odkar sem stisnila publish :)

Hvala!

Johnny pravi ...

Welcome back!
Pa upam da do naslednje objave ne bodo minila spet tri leta..če pa bodo pa smo navajeni čakat :)

Ruth * pravi ...

J*bemu sunce! Tri leta!

uf pravi ...

To pa je prijetno bozicno presenecenje :)))) uiiii, wb! Can't wait for more :)

Alfa pravi ...

Wiiii!!!

Nanook pravi ...

Sem Dedku Mrazu pisala za en fajn blog in evo! Welcome back. :)

Mojca pravi ...

It's alive!