Join the dance

... ali važno je sodelovati

Kolektivno počenjanje stvari je bilo verjetno vzrok za preživetje človeka kot vrste. "verjetno" zato, ker me takrat ni bilo zraven in ker se po pravilu poskušam v čimvečjem krogu izognit absolutnim trditvam in absolutnim prepričanjem. Ene sorte disclaimer, če hočete. Mogoče je bila pa za vsem skupaj samo sreča.

Danes neposredno preživetje vrste ni več problem, ampak kolektivno počenjanje stvari je še vedno alfa in omega. Zaradi vnaprejšnje sprogramiranosti, zaradi navade, zaradi gravitacije, zaradi česarkoli že ... ker se to tako počne. Vsak je malo drugačen, malo individualen, malo dragocen, malo sam svoj, ampak na veliki sliki večino teh ovčic kljub vsej njihovi individualnosti še vedno najdeš nagneteno ob istem koritu s koruzo in ob isti luknji z vodo. Ker je tako bolj zabavno, manj dolgčas, bolj varno, manj osamljeno. Ker se to tako počne.

Jaz s tem enim koritom in eno vodno luknjo nimam nobenih problemov. Če se to tako dela, je meni tako prav. Ošpice začnem dobivat šele, ko mi kdo začne na srce polagat, da je najvažnejše biti zraven, da je sodelovanje dobro za mojo psiho, da bom srečnejši človek, če bom obkrožena z drugačnimi enakimi, da je poanta življenja ... karkoli že naj bi bila poanta življenja v tistem tednu. Ne počnem stvari, ki naj bi jih počela samo zato, ker jih počnejo vsi ostali. Nisem del množice. Množice me odbijajo. Ne počutim se doma niti kot prvi niti kot zadnji in niti kot kdorkoli vmes. Rada imam družbo enega, več kot to je običajno preveč. In popolnoma sposobna sem zabavat samo sebe.

Kaj od tega je tako težko razumet? Da ne maram kalupov? Da ne maram zacementiranih življenjskih situacij? Da ne maram, da se kdo drug odloča namesto mene? Saj tega nihče ne mara (ampak toliko ljudi se prav potrudi, da kljub nestrinjanju z ukalupljanjem posebej lepo pašejo v kalup). Kako je lahko tako težko zastopit, da nekaterim ni težko obrnit hrbta stvarem, ki "se tako pač počnejo" in "se tako pač mislijo"? Ne zato, ker je obrnit hrbet lažje, ampak ker je obrnit hrbet edino možno. Ne, nočem na žurko. Na nobeno od desetih, ki mi jih lahko ponudiš. Ja, hočem sama it na sprehod. Pogovarjanje s sabo nekako nima smisla, kadar je zraven še kdo. Ne, nočem it na vodeno potovanje. Ker mi nihče ne bo za en teden vnaprej določal, kaj moram gledat in česa nima smisla videt. Ja, hočem sedet cel vikend na svoji postelji in meditirat. Ne, ne počnem tega, ker me noben ne mara in nimam nikogar, s komer bi se vzajemno zabavala. Ne, ne rabim get a life. Imam life.

Zakaj jaz lahko razumem, da nekateri rabijo množico in ti ne moreš razumet, da je jaz ne rabim? Ne določa me tisto, kar me obdaja, ampak me določa tisto, kar sem. Ena od blizu komaj vidna črta v puščavi življenja. V kameni dobi bi me za prvim vogalom pojedel dinozaver. Ampak bi pojedel mene, ki sem jaz, ne pa nekoga, ki se dela, da je nekdo drug.

You go get a life!