BOCTAOE

Če mi še kdo pride naokrog z idejo, da v življenju ni vse vnaprej določeno in da usoda ni dejstvo, mu bom dodelila dve okrog ušes. In ko napišem tale post, grem naprej vadit fatalizem.

Po tem, ko je JA-NE-z{u} z njegovo klasifikacijo roza in modrih uspelo do temeljev zamajat aksiome mojega obstoja, mi je na pomoč priskočilo življenje s svojo zlata vredno vnaprej določenostjo. Dejstvo A - kupit je blo treba kiklo. Dejstvo B - na koledarju piše pediker. Nobeno pametovanje o avtih, nobeno poznavanje kratic in nobena izgubljenost med pralnimi in pomivalnimi stroji ne more izpodrinit v kamen vklesane absolutne resnice, da kikle nase vlečejo in pri pedikerju posedajo babnice! Tko. Dokaz končan.

<adjust font colour>

Poti do kikle ali Ključ do mojega spola, sklona in števila

Zadnjič sem imela kiklo na riti v osnovni šoli. Par let nazaj. Ok, no prav ... več kot pol življenja nazaj. Potem sem se pa odločila, da je to popolnoma nepotreben kos opreme, tako da se kikla in rit nista videli do danes. No ja, do včeraj. Srečanja ni moglo preprečit nobeno jamranje in cepetanje, tud ošpičene prekle in otrokom neprimerno izražanje niso pomagali ...

... ker sred enaindvajsetega stoletja, ko naj bi bla ženska enakopravnost vsaj približno realnost pri mojem ginekologu hočejo vse osebe določenega spola dobit servirane v kikli. Pa zakva me kar takoj ne priklenejo k šporgetu s ta debelo ketno iz Merkurja?

Enivej. Ko sem se tretjič prikazala tam v hlačah in nisem kazala nobenega namena, da bi kaj kmal začela hodit tja luftat svoja stegna, sem jih najprej dobila Henry-style s kartoteko po skalpu, potem si me je pa še sestra drznila tko gledat, da se me je lotila slaba vest in sem obljubila, da bom naslednjič, ko pridem, s sabo privlekla novo coto. Ker se poznam do kosti in še bolj noter, sem se začela na vojno s kiklo psihično pripravljat tam okol novega leta. Ta teden je začel tečt zadnji rok za naskok štacun, ker sem si morala rezervirat od oka dva meseca za primer, da se prvi napad ponesreči in drugi ponesreči in tretji ponesreči in ... you get the point.

V ponedeljek je bla nevihta. Ni šans, da se bom po nevihti šetala za kiklo. Sem šla rajš direkt domov in upala, da bo v torek tud ob primernem času kakšna nevihta. Well - zjutraj je vreme še sodelovalo in se mi je jako fajn zdelo okol spraševat, od kod mislijo vremenkoti uvozit sonce, popoldan je blo pa heca konc, ker se je začelo poletje. Kva sem hotla ... pobrala sem šila in kopita in šla v cunjarsko Meko Ljubljane. Moj stil hoje po trgovinah s cunjami je zlo enostaven. Med policami in obešalniki naredim en čimbolj kratek U (ki me prikladno pripelje nazaj do vhoda) in spotoma sem in tja od daleč z enim prstom žoknem kakšen kos obleke, ki praviloma ne spominja na nič, kar bi jaz znala brez natančnih navodil navlečt nase.

Citypark - ništa. Mega Factory Outlet - ništa. Emporium - ena sama mojim okam zadovoljiva kikla, 33 jurjev ... ehm ... ako bi kikla bukla bila, bi se še kaj dalo zmenit, tko pa no go. Za konec še Hala A in hvala vsem božanstvom in še praznini za povrh se je tam našla MOJA NOVA KIKLA. Prvi naskok na štacune uspešen, projekt zaključen konkretno pred rokom, zaključna zabava sestavljena iz zgražanja nad sabo v edinem full length špeglu, ki ga premorem (pogosto in z veliko gušto).

Edini problem je, da kljub trdnemu dokazu, da spadam med deklice, zame še zmer velja, da sem skregana s pralnim strojem in bom svojo novo lastnino zaenkrat žulila na rokce :)

</adjust font colour>

Zdej pa nazaj med šraufe!