Čustvena centrifuga kvazi racionalista

Tričetrt svojega življenja sem preživela zraven pokopališča. Psa sem deset let sprehajala mimo žive meje iz cipres ... na eni strani življenje, na drugi strani - ostanki. Včasih je bil moj tajming tako popoln, da sem šla mimo v soncu ob zvokih Tišine. Na eni strani life as usual, na drugi strani konec. In sem razmišljala, kako se enim življenje podira v istem trenutku, ko je drugim dolgčas. Kako to vse skupaj ni niti najmanj fer. In potem sem šla naprej in mi je blo naprej dolgčas.

Zdaj sem jaz na eni izmed teh drugih strani. Ja, seveda - ne še čisto na pokopališču, ampak v eni od psihičnih črnih lukenj. Še vedno se mi zdi grozno nepravično, da je na drugi drugi strani ljudem v istem trenutku dolgčas. Ampak naj jim bo. Tud men je blo tistih deset let lepo, ker sem bla na eni in ne na drugi drugi strani.


18.02.06, sobota

Spala do opoldne, ker mi je pasal in ker itak nimam kaj počet, kar bi počela z veseljem. Pa zdajle enkrat spet odhajam spat. Ker mi paše in ker itak nimam kaj počet, kar bi počela z veseljem.

Začela gledat film, prišla nisem niti skoz prvih deset minut, ko mi je blo že dost. Preveč sem živčna, da bi lahko zdržala pri gledanju filma. Mal se moram umirit od te centrifuge, ki me daje zadnji teden. Verjetno ne bo to dobro samo zame, ampak tud zanj in za naju. Pa tud če ne za zadnje dvoje, zame bo ziher. Da ne težim naokol, kot da bo konec sveta, če nisem nekomu tolk besno pomembna, kot je on meni. Umirit se, najt svoje mentalno ravnotežje, razumet, da nekatere stvari enostavno niso tko zlo pomembne, kolikor razdejanja povzročijo na moji psihi. Stopit čez črepinje in začet delat na sebi, ker je to edino, kar zares lahko spremenim. Nehat se sekirat za stvari, ki jih počnejo drugi.

Te psiho vojne mam dost.


22.02.06, sreda

Nimam pojma, zakaj je tko težko spustit iz rok nekaj, za kar veš, da je gnilo. In se ne da popravit do stopnje, ko bi lahko rekel, da je to tisto, kar hočeš imet in obdržat. Ok, lažem se ... imam pojem, zakaj je to tko. Tisto, kar sem jaz dajala, je blo točno to, kar sem hotela dajat. Moja stran ljubezni je bla zame skor idealna. To je tko težko spustit iz rok. On je bil tisto, kar sem hotela imet in vanj sem vlagala vse, kar sem bla sposobna dat. Še zmer sem sposobna vse te stvari dat tud komu drugemu, ampak najprej moram iz rok spustit tisto, kar sem hotela imet. To je tista huda izguba, zarad katere je vse skup tako boleče. In ni važno, a je on mene hotel imet, al ne. Tisto, kar res boli je, da jaz njega hočem imet, pa ga ne morem imet.

Tko nekak, kot da ne vidim gmajne, ker sem preveč zagledana v eno smreko.


23.02.06, četrtek

... potem sem se pa spravila brat zadnji izvod Runner's World in mi je ob tem minila ena ura. Notri je bil en članek o klinično depresivni ženski, ki mi je bil zlo zanimiv. Klinična depresija je opisana z besedami ko sem zjutraj vstal, sem najprej preštel ure do zvečer, ko bom šel lahko spet spat. To isto jaz doživljam, kadar me žalost zagrabi. Samo sem gotova, da nisem klinično depresivna. Samomor mi v glavnem ne hodi po glavi, pa zaenkrat se tud še vsak dan uspešno zvlečem iz postle, tud kadar se mi cel dan ne bi blo treba. Je pa vprašanje, kako bi to izgledal, če bi živela sama. Pol bi pa mogoče bla podobna kakšnemu kliničnemu depresivcu. Ne vem. Zaenkrat rajš ne razmišljam preveč o tem.


26.02.06, nedelja

Pa recimo, da sem relativno uravnotežena. En resen problem, ki ga ta trenutek vidim na sebi je, da nimam nobene stvari, ki bi držala moj interes na konstantno visoki ravni. Dva dni lahko z ogromnim zanimanjem berem knjigo, potem me pa čez noč mine tako popolnoma, da se tud čez eno stran ne morem prebit. Umetnost, kakršnakoli že, me tudi ne potegne. Televizija je dobesedno za ubijanje časa in je samo marginalno bolj socialna kot spanje (o tem, kaj je bolj koristno, sploh ne bi). Potem se pa že neha. Karkoli se spomnem, če se mi sploh česa ljubi spomnit, se mi zdi brezveze in čisto zapravljanje časa.

Lepa misel danes: čez eno uro grem lahko spat. Depresija? Kdo ve. Saj bo kmalu boljš.

Dvomesečni time-out? As in switch off? Takoj bi ga vzela, če bi ga lahko!


28.02.06, torek

In pol se začne. PokličMePokličMePokličMe. Jebi se, ne pa poklič me. Pejd preč, ne kradi mi več misli, ne tlači se več v naročje mojih možganov. Pejd preč, če mi nočeš dat, kar hočem dobit.

Pa še sonce se je skrilo.

Danes je torek. Jutri bo sreda.
Čez štir dni bo spet vikend in bom spet lahk pol dneva prespala.


01.03.06, sreda

Marec. In jutranje sonce.
Nič ne pomaga. Sem žalostno.