No fear. Destination darkness.

Po enem mesecu kisanja ... še zmer kisla.
In skisana. In še naprej kisajoča se. Ne bo še konc.

Upam, da življenje ve, zakaj to počne, ker tukaj na tem mojem koncu baš ne uživamo preveč. In zlo bom besna, če se bo na koncu izkazal, da je nekdo to počel za lastno zabavo. Čist vseen kdo. Tud besna mravlja lahk naredi dost škode.

Ampak ja, sem evolvirala do stopnje, ko lahko prilezem skozi dan brez uničevanja papirnatih robcev s slano vodo in mi ni treba okol kar naprej razlagat, da hja veste, letos se je sezona alergij očitno začela že sred zime in ne, to da ne vidite nikjer ničesar cvetet ne pomen, da zares nič ne cveti. Moji možgani cvetijo na vseh koncih in krajih ...

Moja produktivnost v zadnjem mesecu? HA! Define productivity! Ja ... sej sem si mislila. Spet diskriminacija. In zakaj prosim lepo produciranje in poraba ogromnih zalog depresije ne šteje? Ok ... let's see.

• Po enem mesecu in pol razmišljanja in izdelovanja strategije sem uspela v obrazec za davčno napoved napisat deset številk in se podpisat. To mi je ratalo naredit v nedeljo tik preden sem šla spat, pa še to samo zato, ker sem rekla, da ne grem spat, dokler ne napišem davčne. In pol, ko sem bla že čist prismuknjena od zaspanosti, sem spacala skup tistih par cifer. Ne, nimam še certifikata za oddajo davčne po netu. Ja, vem da je to sramotno, ker itak cele dneve po službeni dolžnosti buljim v kišto. Ja, razmišljam o tem. Timeframe? Pomojem mi bo ratal pridobit stvar zadnji trenutek pred oddajo davčne napovedi za letos. Shaddup. I don't wanna hear about it.


• Prebrala sem za svoje kriterije ogromne količine stripov. Tistih onelinerjev a la Calvin&Hobbes. Lately I am all about instant gratification. Kot otrok. Ne da se mi brat knjigic brez slikic. Zarad slabe vesti sem se sem in tja pritaknila svojega trenutnega knjižnega projekta (še zmer isti Terry Pratchett), pri katerem sem z veliko muko prilezla od petdesete do skoraj stote strani. Ne, resno ... 96 je skoraj sto, a ne? Pri tem naj bralec upošteva, da sem šla poglavje o big bangu brat trikrat, zato da sem pogruntala, kaj mi ne paše skupaj. In skupaj mi ne paše to, da je Pratchett en sissy in je na sredi razlage preskočil z ene teme na drugo in me pustil high and dry. Poljudna razlaga big banga my ass. Takrat me vse skupaj ni preveč bolelo, ker se tisto poglavje kljub vsemu bere prav fajn, do skoraj stote strani mi je pa začel stric mal najedat. Sovražim tiste čarovniške smrkce. Čist zares.
  
  Čeprav ... tisto mravljo zgoraj sem iz Pratchettove bukle ukradla. Langtonova mravlja. Mravlji navesiš enostavna pravila obnašanja in jo postaviš v okolje, v katerem veljajo dodatna enostavna pravila. Okolje je sestavljeno iz neskončne mreže ploščic, ki so črne ali bele. Mravlja se šeta po njih in če pride na belo, se bela ploščica spremeni v črno, mravlja pa zavije v levo. Če pride na črno, se ploščica spremeni v belo in mravlja zavije na desno. Po določenem času se bo mravlja zaciklala in bo ponavljala vedno iste vzorce. Ceste bo delala. Prav dobra finta. In vse, kar sem si jaz pri tem mislila, je blo "mravlja??? ... kakšna dobra beseda :)".


• Vsem zbranim lahko z gotovostjo sporočim, da službe še zmer padajo iz modrega neba. Včasih tud iz oblakov z dežjem. Ja vem, za večino menda ne. Za take kekce, kot sem jaz, pa očitno ja. A kaj je na meni posebnega? Kako to mislite ... a ni dost, da spadam pod en obskuren tip v klasifikaciji tipov osebnosti, da druge za zabavo spravljam v zadrego s pretirano uporabo tujk, da imam IQ 147 in da imam kodrlajsaste oči? Ja, saj vem. Tud jaz kar naprej poskušam ugotovit, če mi je kdo na rit s penzlom narisal rdečo packo in se me zarad tega občasno življenje usmili. Ni čudno, da se včasih počutim kot pes, ki lovi svoj (odrezan) rep.


• Šla sem v kino. Ne me tko hecno gledat. Po enih sedmih letih sem spet šla v kino in mislim, da se moram vsaj še parkrat zahvalit osebi, ki sem se ji pustila za ušesa zvlečt s sabo, ker me je odvlekla gledat res fajn stvar. Če napišem, da mi ni žal, da sem šla v kino, to pove velik. Zakaj skoraj nikol ne pišem o filmih? Ker jih ne gledam. Ker se mi zdi gledat filme delo namesto zabave. Ker ne zdržim dve uri na istem placu, brez da bi mi ratalo dolgčas. Ker ne maram, da mi nekdo tlači v glavo instant slike. Ker ... just because. Gledala sem Touching the Void, alpinistični dokumentarec. Odnesla sem potrditev, da je včasih treba zlezt navzdol v temo, če ne moreš navzgor v svetlobo in nočeš bit na miru. In da se včasih razum vda prej, kot meso. In da je včasih vse narobe in potem je vse prav. Karkoli se zgodi.


• Stoprvič sem na svoji koži čutila, kako je oživljanje prijateljstva lahko težko in kako je lahko enostavno. Običajno se ta dva ekstrema pokrivata s tem, da v enem primeru nekdo hoče bit prijatelj in v drugem primeru nekdo drug nima namena niti mignit s prstom v to smer. Po čudnih ovinkih me je našel nekdo, s komer sem izgubila stik pred osmimi leti. Ircarsko prijateljstvo čez pol sveta. Trenutno v fazi samostojnega dihanja. Po še bolj čudnih ovinkih se mi je izgubil nekdo drug. Prijateljstvo v zadnjih zdihljajih. Skakanje po samo eni strani prsnega koša in pihanje zraka v samo eno nosnico ne pomaga. Se zgodi. Mogoče bo čez osem let drugače.


• In končno - kupit moram nove letne gume, drugač bo moj avtič bos. Sem preštudirala test letnih avtomobilskih pnevmatik po dolgem in počez in še zmer nimam pojma, kaj naj navesim na feltne, ker moje glih niso v tistih dveh dimenzijah, ki so jih testiral (185/55 R15) in ker je zraven opozorilo, da ne morš kar posplošit lastnosti ene gume na vse dimenzije. In ker sem analfabet. Posebej zato, ker sem analfabet. Za tale kavčuk (or whatever) šparam že od začetka zime in ker hočem imet orng obut avto hočem kupit nekaj dobrega. A ma kdo kakšno idejo? Pa ne mi predlagat čokolade. Dobra je že, ampak pripeljala me pa ne bo prav daleč.

Ok, dost nakladanja. Happy now?

Sem še živo.
Približno.