ponedeljek, 31. julij 2006

Kroki

Kot kakšna žoga sem. Najprej sem šla visoko, zato, da sem potem lahko dolgo padala in globoko padla. Potem sem se odbila od tal in zlezla precej manj visoko, daleč od evforije. In spet padanje. Manj globoko, ampak vseeno - navzdol. Zdajle padam. Manj intenzivno in manj boleče kot prej, ni pa vse skupaj nič manj nadležno. Slab dan je slab dan, potem pa ni tako zelo pomembno, ali je malo slab ali je katastrofalen. Ravno tako, kot prejšnjič, se sprašujem, kdaj bo mimo. Kdaj se ne bom več zbujala z mislijo nanj in ne bom več mlela, kaj je bilo in kaj mogoče kdaj še bo. Čakam na ravnotežje. Na mir. Na indiferenco

Šla laufat. Skoraj celo pot sem se pogovarjala z njim. Z zrakom, ampak v moji glavi je bil on. Koliko teh "ko se spet vidiva" pogovorov imam že za sabo? Nešteto jih je. Nešteto pogojev sem se že spomnila in še večkrat sem mu čisto enostavno odpustila. Tolikokrat sem si že nafantazirala tisti kako bo vnaprej, kako se bo vse porihtalo, da si sem in tja kar verjamem. No ja ... vsaj pomiri me malo, to optimistično napletanje in izkrivljanje dejstev. Konec koncev je to cilj. Da me nehajo matrat težke stvari zdaj, ta trenutek. Da me takoj spusti depresija. Jutri je itak nov dan, ko se vse spet začne in je treba iskat nove rešitve. Za sproti. Za trenutke. Živimo v trenutkih, po njih se premikamo dalje, rešujemo probleme zdaj, ta moment. Prihodnost ... je duh, je fantom, je iluzija. Ki bo ali ne bo. Gradove v oblakih je smiselno zidat samo, če nam je to v veselje. Kadar nam wasted time ni wasted, because we enjoy wasting it. Vse ostalo ... je brezveze. In se slej ko prej zreducira na tu in zdaj. Tu in zdaj živim. Oziroma. Se trudim. Živet.

nedelja, 30. julij 2006

Hey, Whitey

Tole je moj današnji dosežek.



V petek sem se šetala okrog prijaznih ljudi, oziroma če povem po pravici, sem se povabila na basanje z mafinčki. Čist me je navdušilo dejstvo, da so bli dotični mafini skor dietna prehrana (ja ok ... sem rekla SKOR!), pa so bli kljub temu zlo dobri. Zato me niti ni presenetilo, da sta se na mojem štacunskem spisku v soboto pojavili dve neobičajni postavki - pleh za mafine in papirčki za mafine. Očitno se je moj alter ego (ki si bo, če se ne bo začel spet kmal normalno obnašat, prislužil ime Jackie) odločil po enem letu prvič sprobat novo pečico (ki že zdavnaj ni več nova).

Sporočam vesoljnemu svetu, da sem končno našla svoje slaščičarsko poslanstvo. Merjenje in skupaj pacanje vseh sestavin v nagravžno brozgo mi je pisano na kožo. Poleg tega mi je jako všeč zlaganje papirčkov na pleh. Mogoče bi to celo izpostavila kot najlepši vtis :) Edino, kar me še baše, je ugotavljanje, kdaj točno se splača raztovorit mafine iz pečice, kar pomojem zahteva večletne izkušnje in še dodaten konec talenta. Po triindvajsetih minutah so moji mafini izgledali, kot da jim manjka mal sonca. Ampak so bili kljub temu pečeni in užitni, zato sem jih uvrstila v arijsko raso in ugasnila pečico. Še zmer imam rajš blede, kot zažgane.

Aja ... nočte vedet, kaj se zgodi, če presežek mase, ki je je točno za en papirček, daste v pečico kar tko. V papirčku. Približno isto je, kot bi šli plavat v papirnatih gatah. In ne, tisto ni bla moja ideja :)

sreda, 26. julij 2006

I bleed for you

Zdi se mi, da zadnje leto prinašam noter humanitarne akcije za pol življenja nazaj. Za velik del tega je kriv moj službeni cimer, ki ima občasno napade dobrodelnosti in altruizma. To sicer poskuša skrivat za izmišljenimi pritlehnimi razlogi, ampak tem njegovim umotvorom ne verjame noben več. In ker moram jaz bit zraven pri vsaki taki pasji procesiji (ni šans, da bi mu privoščila, da v očeh sveta izgleda boljši kot jaz!), skupaj z njim pridno zbiram plus točke, ki sicer ne primejo v Mercatorju, Sparu in Tušu, se pa močno zanašam na to, da me bodo enkrat pripeljale tja, kjer se cedita med in mleko. Saj se sliš to dost na glas tam zgoraj, A NE? :)

Na centru za tipizacijo tkiv naju na žalost nočejo desetkrat vpisat v register darovalcev kostnega mozga, pa so gospod včeraj privlekli na repu v cimer idejo, da bi šli mi vsi mal kolektivno kri puščat. Žal imava okol sebe same sisije, ki vsi po vrsti naenkrat niso imeli časa / primerne kvalitete krvi / dveh uporabnih nog za premikanje premočrtno naprej / vstavi po želji, kakšen se je pa mogoče tud začasno vpisal pod rubriko imam aids. Pa sva šla sama, pred vrati firme sva pa zadnji moment uspela zvlečt s sabo še eno kolegico, da smo bli skupaj vse dobre stvari.

Zavod za transfuzijo je bil lepo prazen in primerno ohlajen. Najprej smo morali na ves glas v sprejemni pisarni čez šipo odrecitirat svoje osebne podatke. Teti za šipo se je kljub večkratnemu ponavljanju, črkovanju in predložitvi osebne izkaznice in poslovne vizitke, uspelo vsaj dvakrat zmotit, tako da je moj list, s katerim sem se morala kasneje identificirat, izgledal bolj jadno. Ampak po tretjem poskusu črkovanja in razlaganja se nekak nisem več sekirala. Potem so nas nagnali v prvo ambulanto, kjer so nas špiknili v prst, da so nam izmerili hemoglobin (139), ugotovili krvno skupino (dolgočasen A) in z eno hecno napihljivo napravo izmerili še pritisk (122/78). Nakar so me nagnali do dohtarce, ki me je razglasila za normalno in sposobno. KONČNO! Nekdo, ki vidi moje resnične kvalitete. Aleluja! NORMALNA SEM! Dohtarca me je potem nagnala v kuhinjo na sok in od tam direkt med igle.

Zavod za transfuzijo mi je zlo všeč. Sok ti dajo še preden sploh kaj vzamejo.

Preden so me oželi za moje štir deci krvi, je blo treba zlezt v hecne bele oblekce, ki se zavežejo zadaj in ki posebej lepo pristojijo moškim v kratkih hlačah. Kot da so jih nagnali iz kakšne umobolnice. Glava, bela oblekca in spodaj - kosmate nogce :) Fenomenalno. Po krajšem čakanju in pokanju neokusnih vicev, smo počas vsi trije prišli na vrsto. Mene je sestra samo pogledala, pa sem že vedela, da sem zapravila svojo prekrasno diagnozo normalnosti. Žile - gone with the wind. Nema. Neobstoječe. Potem se je usmilila mojega prosečega izraza na obrazu in je še rekla, da imam srečo, ker da njihov dohtar zna lepo pičit. Jaz pa oooo fajn, potem se bom pa kar večkrat pustila. Pičit :) In tako smo se rešili sestre, ker se do konca odvzema ni mogla nehat smejat, kadarkol me je pogledala.

Dohtar je res znal fenomenalno pičit, bolelo ni nič, samo kaj, ko kljub prizadevnemu mesarjenju moje leve roke ni hotelo nič ven pritečt. Potem je začel švicat in sem mu ponudila, da se premakneva na drugo roko. Ker - BOOOGI ... ura devet zjutraj, on pa že uničen od ene brezžilne pojave. In je pičil še enkrat. Brezbolečinsko. Igla pa taka kot kol. In je zadel. Smo natankali štir deci, smo zavezali obe roki, smo se naglas pritožili, ker nimajo modrih samolepilnih povojev tko kot prejšnjič, ko sem bla tam, ampak samo take v kožni barvi (takih pa še modrcev nočem nosit) in smo šli v čakalnico strašit vrsto, ki se je nabrala medtem, ko smo kopali za žilami. Samo da sem se tam prikazala, so začel spraševat, kva je z mano, da imam dva povoja. Sem rekla, da je to zarad ravnotežja, ker me samo z enim preveč na eno stran vleče. Tačas je šla sestra, ki se je končno nehala krohotat nad mano, v skladišče iskat moder povoj. Sicer ga ni našla, mi je pa prišlepala nazaj en nov novcat kolut tistega kožne barve kar tko za s sabo.

Zavod za transfuzijo mi je zlo všeč. Posebnim osebam, kot sem jaz, talajo goodie bags.

Pol je bla še malica, sendviči so tam zakon, sok in kava tud, francoski rogljički pa sploh. Pa repete dobiš, če izgledaš jadan. Sploh če imaš na obeh rokah povoj. Za naslednjič si moram zapomnit, da moram pridt v kratkih hlačah in zahtevat poskus iskanja žil na levi in desni nogi še preden spustim dohtarja do svoje desne roke. Trikratni repete v jedilnici ni kar tko za odmet. Pol smo šli pa nazaj na šiht. Strašit sodelavce z modricami, podplutbami, enormnimi količinami povojev in zaigranim trpljenjem. V resnic ... ne boli pa nič.

Pod črto: imam zdaj plav prst, razmesarjeno levo rokco, ki ni hotela sodelovat, razmesarjeno desno rokco, ki je blagovolila izcedit ven tiste dva krat dva deci krvi, nov zapakiran samolepilen elastičen povoj, ki ni plave barve, žogo konkretne velikosti, narejeno iz ogromnih količin samolepilnega povoja, ki je bil predhodno zalepljen okol mojih rok in permanentno uničen sloves na Zavodu za transfuzijo.

All in all ... a very good day!

torek, 25. julij 2006

I see shrunk brain

Dogaja se ... nič. Oziroma nič za na blog. Yay cenzura! :)

Nočem povedat,
  • da sem se občasno valjala v samopomilovanju, ker ME NOBEN (ja, ja, ok - točno določen noben) NE MARA SPLOH (pa kisala sem se tud, sam tega niste od mene slišal)
  • da sem vikend v športnem smislu prelenuharila, pa me zarad tega niti pošteno vest ne daje
  • da sem se (končno) odločila, kam grem po novem v službo
  • da se ne bom važila, ker to ni lepo, ampak sem zis klouz temu, da popucam svoj mejlboks, kar je dosežek našega štetja (sam vi trije, ki se me sem pa tja spomnete, ne me zdaj takoj spet zasut ... ker drugač bom zahtevala večjo lopato :) počakte do jutr, a prav?)
  • da moj The Cunning Plan dobiva mlade (ok, to mogoče bom povedala. Kdaj drugič.)
Po novem sem kot kakšna stara mama, ki ne vstane iz postle, dokler ne preštudira dnevnega horoskopa in ugotovi, če se sploh splača vstajat. Jah, kaj morem - ko vse drugo odpove, se začnemo zanašat na bajanje in šloganje. Ker sem ziheraš, namesto enega seciram kar dva horoskopa naenkrat. Če hočem znanstveno obdelat to tematiko, moram imet dost velik vzorec, čeprav vse kaže na to, da pri horoskopih večji vzorec vodi k večji zmedi.

Po zadnji študiji, ki zajema obdobje zadnjega tedna in populacijo velikosti dva, so ugotovitve naslednje: horoskop nedvomno drži. Hudič je v tem, da običajno tisto, kar se zgodi v torek, ugane v četrtek, petek ali soboto. Naslednji četrtek, petek ali soboto! Do takrat se pa tudi že meni razkadi megla v zgornjem štuku in mi nekak rata torkovo dogajanje "uganit" na lastno pest. Včeraj sem začela sumit, da so me pogruntali in me po novem poskušajo spravit na krivo sled s prekomerno uporabo tujk. Ampak se ne dam. Sem vzela stvar kot learning experience in je moj besednjak bogatejši za besedo fingirati (btw ... če gre vaša začetna asociacija v isto smer, kot je šla moja, bi vas rada opozorila, da vas bo slovar tujk čist razočaral. Life sucks. And not in a good way).

Razen s horoskopi imam precej dela tudi s študijo osebkov v kletkah na štirih kolesih. Mislim, da se tokratni vročinski val bolj očitno kot na cesti ne more manifestirat nikjer. Lobotomiranci za volani so v zadnjih dneh na površinah, namenjenih premikanju (v eno smer), uspeli izvest naslednje cirkuške umetnije:
  • ustavljanje in motoviljenje na začetku vključevalnega pasu na glavno cesto - slash - izvoza za pumpo. Počepnuo kot kokoš. Brez štirih žmig. Mogoče ga je scat, ampak dvomim, da se iz avta to sme počet tako, kot to delajo biciklisti na Tour de France. Nisem imela časa raziskovat, ker sem bla sred vključevanja v promet, drugač bi šla zagotovo preverit, če ima vse pritikline enake fižolčkaste velikosti, kot so veliki njegovi možgani.
  • ustavljanje na koncu vključevalnega pasu na avtocesti, ker je tam podobna debela bela črta, kot v križišču in je treba USTAVIT in v nizkem štartu počakat na prazen vozni pas. Babnica ni opazila, da se vključevalni pas brez omembe vrednega prehoda (a la polmetrski robnik) nadaljuje v odstavni pas. Al pa ji je bila njena koreta predobra za na odstavca. V glavnem - ta osebek predlagam za nobelovo za mir. Če bi vsi tko vozili, ne bi blo nesreč. Ker noben ne bi bil več živ.
  • vožnja 35 po lokalni cesti Naklo - globje gorenjske rovte. Ta je bil Romun. Menda je imel probleme s šaltanjem možganov s konjske vprege na Dacio Logan. V edinem ovinku "skoraj tristošestdeset" je zmanjšal na deset, da ga slučajno ne bi ven vrglo. Sem čakala, da se bo ustavil, dal v rikverc, mal popravil pozicijo avta na cesti in potem suvereno zvozil blago krivuljo ovinka. No pa mi je blo vsaj to prihranjeno.
  • in paradni primer: nenadno popolno zbremzanje v rumeno (ki se vam je ravnokar prižgala direkt v ksiht), ki vas pusti bedno izgledajočega za dolžino vašega avta PRED črto, za katero bi se morali ustaviti. Torej čepite sred križišča, kot da bi skočili na glavo v bazen in splavali nazaj ven brez kopalk. Avto za vami seveda pusti zunanjo plast gum lepo razpacano po cestišču. Zdaj čakam račun od cestnega podjetja. Reveži se tako trudijo gradit nove ceste, jaz jim pa sproti stare radiram.
Čudno, da sem sploh še pri življenju. Že zdavnaj bi me morala od adrenalinskih doživetij na cesti ruknit kap.

ponedeljek, 17. julij 2006

Nothing but blue skies

Dal sam to jast že na onem svetu, al kako?

Čist sem bla pohojena od včerajšnje ture. Kot odrajsana koža na atletski stezi. Kot odpadajoč črn noht na nogi. Kot izgubljen metrski las na babjem skretu (oh fuj ... kolk je pa ta slika nagravžna). Vlekla sem se naokol kot smrad. Nesmrdeči smrad, ali ipak. Danes sem si grozno hvaležna, da zarad objektivnih okoliščin začinjenih s subjektivno lenobo v soboto nisem počela nič drugega, kot šetala psa okol bajte. Takrat mi je blo sicer sami pred sabo nerodno in sem se jako sekirala, ker sem prekinila svoj niz športnih dni, ampak aleluja. Neskončno sem navdušena nad svojo modrostjo. A vidite, kolk smo eni pametni? Mnja ... itak. V glavnem včerajšnja tura - made me dead. Dead as a doornail.

Danes, ko me meča in rit že mal manj bolijo in ko se mi je končno zbistrilo v možganih, moram priznat, da je bilo to eno najlepših hribolazenj, kar sem jih do zdaj zganjala. Peljali smo se do Ljubelja, parkirali za hotelom, in šli od tam proti Prevalu. V koči na Prevalu smo imeli zajtrk, potem produžili čez Rožco na Roblek in od tam via Poljška planina in Planinca v dolino.

Če bo kdo prišel na idejo, da bi šel isto turo (Urša priporoča!), naj se najprej prepriča, da nima v družbi koga, ki se boji višine. Ako se kak tak znajde z vami, ga boste kar konkreten konec poti vlačili s sabo štuporamo na hrbtu z zavezanimi očmi. Al pa tipaje po vseh štirih. V začetku je potka precej ozka in na eno stran občasno prepadna. Razgled fantastičen. Vmes je treba tudi skoz dva tunela, po katerih so včasih vlačili v dolino železovo rudo, zato vzemite s sabo luč. Se da sicer tudi brez, ampak včasih za ceno kakšne buške (če ste veliki) oziroma raziskovanja tal z rokcami in (bognedaj) z zobmi.


Ko se rešite prepadov in tunelov, pridete na lepo gozdno pot, ki je na eno stran še vedno strmo odrezana, ampak ni več prepadna. Torej - če vam rata zdrsnit, se ne veselite prostega pada, ampak se boste odbijali od pobočja. To samo tolk, da boste vedeli, kaj lahko pričakujete :) Razgled je še vedno fajn, dolgčas vam ne bo in do Prevala verjetno sploh ne boste pogledali na uro. Mi smo se plazili do tja kakšno uro in pol, ker smo po eni strani penzjonersko po drugi strani pa kondicijsko challenged. Poleg tega je blo psa strah tunela, in je situacija zahtevala hudo logistiko, od česar nam je planiranje vzelo 90% časa, napokanje psa čez ramo in nošenje skoz tunel z lampo v goflji pa ostalih 10% časa.

Po zajtrku smo se spravili naprej proti Robleku čez "ta hudo" strmino, ki se je izkazala za en ne posebej dolg vzpon po makadamu (huda strmina je bila to predvsem zato, ker je bila tko neskončno dolgočasna ... lezenje po šodru je en navaden bljah), nakar smo prilezli do točke, kjer se začne prečenje pobočja Begunjščice. Od tam do Robleka je pot (ob lepem vremenu) en sam krasen razgled. Najprej se vidi samo Begunje, Radovljico in njuno okolico. Potem se počasi odpre razgled proti zahodu in se vidi Blejsko jezero in celotna gorska veriga v tisto smer. Saj bi naštela, kaj se vse vidi, ampak sem v svojem bistvu gorniški analfabet, tko da se mogoče ne bi šla zdajle prostovoljno blamirat. Sem videla Triglav. A bo v redu? :)


Do Robleka smo od izhodišča rabili kakšne štiri ure. Imejte še naprej v glavi, da smo bili počasni, da nam je sončece pražilo možgane in da smo imeli za izgovor s sabo trinajst let starega psa, ki je za vsakim vogalom rabil vodo. Oziroma če je ni rabil, smo ga mi prepričevali, da rabi vodo. V resnici se je pes držal od vseh najboljš ...


Z Robleka smo sestopili po standardni poti proti Poljški planini in Planinci. Smo imeli dva avta in smo se zjutraj odločili, da ne bomo šli po isti poti nazaj, tako da smo drug avto peljali parkirat v Drago. Pot navzdol je totalni antiklimaks, kar smo vedeli že od prej, ampak pač nismo hoteli po isti poti nazaj. Dolgcajt na deseto potenco. Po eni uri sestopa nam je bilo vsem žal, da nismo šli nazaj na Ljubelj (kar bom naredila naslednjič, ko se bom tam jagala), poleg tega smo bili pa do takrat od hoje navzdol že vsi invalidni, tako da smo bili tud od tega tečni. Edini bonus je, da prideš spodaj direktno do vode in lahko namočiš svoje zlorabljane okončine v tekoče hladne obkladke. Aja ... in v Dragi prodajajo res dober med. Za res dobro ceno, ampak informacija od meni bližnjih ljubiteljev medu je, da je vreden svojega denarja. Jaz ne bi vedela, ker med jem prostovoljno samo, ko me prisilijo.

Pod črto: celotna tura je trajala šest ur in pol (laganim tempom). 80 procentov dobi oceno fantastično fenomenalno in kar je še tega, sestop (ki predstavlja zadnjih 20 procentov) dobi oceno whatever (ko že glih mora bit sestop). Žganci in kislo mleko na Prevalu so bili za obliznit prste (ocvirki definitivno eni boljših v vsej moji zgodovini prehranjevanja po planinskih kočah), menda se splača jest tudi štruklje (in verjetno vse ostalo tud), ampak mi smo se primajali mimo prezgodaj. Dodatna oprema: palice so zaželjene, sploh če ste s kondicijo še pri vikanju, tko kot jaz, luč je skoraj obvezna, ker tipajoče skoz tunel ne boste izgledali prav fancy, krema za sončenje je priporočljiva, ker po pobočju Begunjščice ni sence. Vse ostalo po želji. Jaz sem bla kljub crknjenosti nad izletom navdušena.





Aja, aja, saj res. Danes bom očitno sama priporočila pisala. Tole drugo je za mesojedce. Preden pozabim.

Krušič.

Za Krušičem ne more stat drugega, kot pika. Tam so za kosilce žrebički. In zraven je greh mislit na njihove nedolžne učke! Šli smo enkrat prejšnji teden med službo na kao malico. Najprej smo popucali en pladenj narezka s paštetko, potem smo se basali z zrezki in z golažem in na koncu še z vročim mareličnim štrudlom, za katerega je moj kolega rekel, da izgleda mal zblojeno, ampak kar se mene tiče, je bil zblojeno fenomenalen. Potem smo šli nazaj v službo poležavat pod pisalne mize. Nisem kakšen hud mesojedec, ampak pri Krušiču zraven enega zrezka na rukoli ne rabim čist nobene priloge (drugač sem hud prilogojedec). Zrezčič je juhica, glavna jed in solatka v enem, tolk je dober. Če koga zanima prebavljanje konjičkov ... v gugl vpišete Krušič in prvi link je Mladinina ocena. Od tam se boste pa že znašli. Ni pocen, ampak za tak futer ni to čist nič presenetljivega. Njam.

Kolk sem lačno ...

sobota, 15. julij 2006

Daaaaaaaaaaaan

Zadnjič na Šmarni sem opazila eno čudno stvar. Noben ne pozdravi. Ma kaj pozdravi, še pogleda te skoraj nobeden. V našem koncu ni treba it nad tisoč metrov, da se začnemo pozdravljat. Če srečam koga na svoji krtini, se pogledamo in pozdravimo. Če srečam koga, ko psa sprehajam po najbližjem travniku, se tud pozdravimo. Nobenega ne poznam, ker še nisem dolgo doma, kjer sem zdaj doma, ampak to nima veze. Še tistim konjem, mimo katerih laufam, rečem živjo, pa ne bom človeku.

Ker mi gre ignorantsko obnašanje sem pa tja mal v nos, sem razvila zlo učinkovito taktiko za premagovanje svoje nejevolje in spravljanje drugih v zadrego. Na takih izletih, kot je Šmarna (če se le da in če promet ni preveč gost), s konkretno jakostjo pozdravljam vse, kar leze in gre, z mimoidočimi štirinožci pa izmenjam še kakšno dodatno besedo :) Moram priznat, da mi je dokaj zabavno, kadar je drugim nerodno zarad takih majhnih kvazi samoumevnih stvari, ki jih noben ne upošteva. Še bolj hecno je, da čist vsi pozdravijo nazaj. Zakaj potem tista brezvezna apatija?

Enivej ... v petek sem (prvič in zadnjič letos) videla od blizu razprodaje. Ob devetih dopoldan sem se sred službe spravila v BTC, ker rabim superge, pa če jih že lahko dobim za manj keša, zakaj ne bi tega izkoristila. Štacune so bile spodobno prazne, prodajalci so bili Ljubljani primerno apatični (identičen sindrom, kot na Šmarni) in superg je bilo kljub simpatičnim cenam na izbiro še dost. Samo en problem je bil. Klinčevi proizvajalci imajo spet eno svojih ozkih sezon in so vsi ženski copati narejeni za paličnjaška stopala. In kaj naj si jaz kupim za laufat? Mogoče plavutke? Ko gledam copate številka 42, se mi zdijo še čist spodobni, potem mi pa prinesejo 37 in se mi zdi, kot da so se bolj skrčili po širini, kot po dolžini. Menda mi ni treba povedat, da sem bila približno edina, ki je na razprodajah šparala in nisem od tam odnesla ničesar. Ne grem se jaz več takih igric ... in če moja športna kariera slučajno ponikne, bodo vsega krive razprodaje!

Zdaj moram pa spat, ker imam jutri navsezgodaj planiran odhod na mal daljšo planinsko turo, kot je moja krtina. S sabo bom vzela kar svojo fosilno generacijo, ki me je pripravljena trpet brez dodatnih pogojev. Smo očitno prestopili v fazo, ko CENIJO mojo družbo :))) Moji bodoči znanci se mi itak po komentarjih puntajo, da ne mislijo z mano lezt niti na Šmarno, kaj šele kam drugam, pa sem obsojena na omejeno izbiro. Oh well ... a tud kakšnega sprehodka po ravnem ne mislite zdržat? Prosim lepo?

petek, 14. julij 2006

How beautiful could I be

Za enajsto obdnevnico spočetja The Cunning Plana bo tole en bolj športen post. Tkoaltko nič drugega ne delam, kot visim v službi, al pa se v pajkicah jagam naokrog in pljuvam pljuča ven in ker služba trenutno ni preveč zanimiva, mi kaj drugega, kot pisat o svojih športnih podvigih, niti ne preostane. Razen kakšne za lase privlečene filozofije. But I'm not in the mood for that today. Torej ...

Ze big grejt muskjular endjurans blob det is Glista

(oziroma kako iz nič ustvarimo gnil približek tekača)

Moj The Cunning Plan ima podnaslov. Middle name, so to say. Že šest let mu je ime How Beautiful Could I Be. Če me spomin ne vara (in lahko, da me, ker ima to navado), je pred šestimi leti Adidas imel dve reklami pred olimpijskimi igrami, ko so se športniki iz različnih disciplin plazili po jadrnicah in po konjih. Valjda kao nerodni kot sto mater, ker kako lahko od šprinterja na sto metrov in od troskokaša pričakuješ, da bosta obvladala ta malo jadrnico. Reklami sta bli mega simpatični in v eni od njih (spet, če me spomin ne vara), je bla background muzika nekaj v stilu how beautiful could I beeee, could I beee ... Pa sem to posvojila. Za podnaslov.

Od vekomaj nimam preveč rada miganja, imam pa rada idejo o miganju. Kar izgleda približno tako, da ležim v ležalniku pod jabkom, molim vse štiri od sebe in fantaziram, kako laufam/kolesarim/plezam na vrhove/vstavi po želji. Moje življenje se odvija precej ciklično. Ne premorem dovolj ambicioznosti, da bi šla naravnost z glavo skozi zid do cilja, premorem pa dovolj trme, da začenjam znova in znova, ne glede na to, kolikokrat sem prej odnehala. Enkrat mi praviloma rata in na to se zlo zanašam :) Nimam navade popolnoma obupat. Obupujem na obroke in na obroke pridobivam od zidov ploščato glavo. Bum bum bum ob zid, počitek. In pol spet mal bum bum bum.

Mnogo let nazaj se me je nerazložljivo prijela platonska ljubezen do teka in pravzaprav do miganja nasploh. V mislih je tako luštno laufat preko zelenih trat, z lahkim korakom in še lažjim srcem. Samo noge je treba premikat, in potem gre kar samo od sebe. Pa srnice srečuješ in veverice ti hopsajo čez pot, eno si z naravo in samo korak do pobratenja z lokalnimi krokarji. In tako sem si v enem od teh ekstatičnih obdobij kupila superge in se spravila ven. Laufat! Prvih deset metrov sem celo še opazila zeleno travco in krasno naravo, potem je bilo pa konc zajebancije. Najprej je blo na vrsti izmetavanje pljuč in potem vlačenje teh istih pljuč za sabo po prahu in pesku do doma. In to ne trčečim korakom :) Zarad trme sem šla še ene parkrat, potem sem si pa rekla, da to že ni zame in sem si našla drugo poslanstvo.

Kakšno leto kasneje - cikel številka dva. Superge so bile še stare dobre, možgani so misteriozno uspeli izgubit podatke o mizeriji prejšnjih poskusov teka in še bolj misteriozno so se spet pojavili "spomini" na srnice in veveričke. Seveda se je cikel številka dva končal približno enako kot cikel številka ena.

AMPAK JAZ SE NE DAM! Kakšno leto kasneje - cikel številka tri :) Do takrat sem ugotovila, da bo treba spremenit pristop in sem naštudirala vse, kar je gugel našel na temo lauf. Kauč potejto to maraton? Check. Čudne bolečine v levem ušesu while running? Check. Supinacija, pronacija, whatever other nacija? Check. Vse vemo. Superge so ble še vedno dobre ta stare (ker zgnile niso, uporabljane za kaj drugega pa tud niso bile), podkovana z vsem tistim znanjem (in torej za par kil težja samo zarad tega) sem pa celo zdržala pri laufu kakšen mesec. Potem mi je pa spet zmanjkalo srnic in veveric.

Po stari navadi, kakšno leto kasneje - cikel številka nehajmo štet. To je blo lani. Preden me je zagrabila ponovna ljubezen do teka, me je zagrabila ljubezen do novih superg. Potem sem še malo razmišljala o svojih tekaških polomijadah in sem se spomnila, da mogoče ni pametno, da tečem na oslinjen prst, ampak nujno rabim Polar. Bomo tekli na pulz. Če bi takrat še malo dlje razmišljala, bi si verjetno kupila tudi veslo, šnorkel in čelado, ker očitno rabim nekaj več, če mi samo s pomočjo svojih nog ne rata postat tekač. Lani sem z laufom zdržala par mesecev. Do snega. Potem mi je začela zmrzovat rit, v fitnes pa nisem imela časa hodit takrat, ko je bil odprt. Sem rajš udarila eno zimsko spanje in spet uspela nasanjat veveričke ...

Enter The Cunning Plan. V vseh svojih letih športnega zaletavanja v zid sem pogruntala:
  • da ne bom zdržala z eno samo vrsto miganja, ker se prehitro začnem dolgočasit. Rabim alternative. Ko se mi ne da laufat, moram imet plan B. Ko se mi ne da niti laufat niti zganjat plana B, moram imet plan C. In tako čim dlje, po možnosti do plana Ž. Zato sem si najprej napisala vse športe, ki jih lahko zganjam in ki jih hočem zganjat. V mojem primeru so bili to lauf, moj podstrešni bicikel, lezenje v hrib in čist navaden sprehod. Počasi bi rada mednje vrinila še plavanje in kakšen squash, ampak zaenkrat sem zadovoljna s takim planom, kot je.
  • da je bil nakup Polarja eno boljših metanj denarja skoz okno. Razlika med "men se je tek zagravžal" in "no ja, saj ni blo tko grozno". Šele z njim pripopanim pod joške sem pogruntala, da pri pulzu med 170 in 180 ne bom prišla ravno daleč in da se tista moja značilna rahla slabost s še bolj rahlo vrtoglavico začenja pojavljat ravno ko zlezem do 170. Zdaj mi je to znak, da moram stopit s pedala za gas, brez da buljim na Polarčiča. Kar naenkrat mi je blo lažje lezt v hrib, in z laufa domov se nisem več plazila po polžje.
  • da so srnice in veveričke fantazija. Pod a jih s svojim lomastenjem preženem že na daleč. Pod b nimam cajta za njimi oprezat, ker sem zaposlena s trpljenjem. In pod c ... jih tisti trenutek ne maram, ker se ziher začnejo krohotat takoj, ko me zagledajo. Zadnji člen prehranjevalne verige in te stvari ...
  • da je treba na začetku kariere tekača posolit in popoprat svoj ponos in ga pomalcat pred prvim "treningom". Ker laufat se za take, kot sem jaz, začne - s hojo :| Ni tolk težko začet, ker bi bil prvi korak tako herkulesovsko dejanje, ampak zato, ker wtf bomo hodil, če se gremo pa lauf! In potem zjebemo kolenca in nas kar naprej nekaj ščiplje povsod, kjer nas lahko in imamo gleženjčke zvite in pretegnjene mišice. Because pain - it is weakness leaving the body! Ma ja ... pain je stupidity entering!
Zdajšnji poskus življenja z rednim miganjem je prvi, ko nisem zapičena v tisto, da hočem bit tekač, ampak mi je prvi in v bistvu edini zaresen cilj, da se spravim vsak dan vsaj pol ure počet nekaj, kar mi zvišuje pulz (nope, seks na žalost ne šteje, čeprav izpolnjuje vse pogoje. Nekje je treba potegnit črto :)). In danes je enajsti dan mojega The Cunning Plana.

Ponedeljkov lauf - bp. Še všeč mi je blo. Torkov bicikel - tud bp. V sredo sem prvič v nagravžni vročini zlezla na Šmarno. It kicked my butt. Ja ok, saj mi je mal nerodno, ampak prav zlo pa ne. Sem imela družbo, ki je za razliko od mene suha in ima dost kondicije, tko da me je že gledanje tega mal zmatralo. Potem sva kekca, kot sva, takoj na začetku našla verjetno edino brezpotje na Šmarni in odkolovratila direkt v najbolj strmi jarek, nakar naju je mal kasneje srečala pamet (v obliki Urše, ki je določila, da gremo nazaj) in sva se spokala po lastnih stopinjah nazaj do poti. Takrat sem jaz že na škrge dihala, kar se ni kaj prida izboljšalo do vrha. No, sem vseen še živa in včeraj sem šla spet laufat, čeprav je bil na sporedu sprehod. Nekak sem se sama s sabo zmenila, da od sprehoda ne bom čist nič boljši tekač. Se pa pozna tisti mesec bicikla pred začetkom teka. Noben od mojih standardnih tekaških problemov se me še ni lotil. Meča me ne bolijo, kolena tud ne, zunanji rob desnega stopala je pa čist srečen v istih copatah, ki so ga včasih hotle živega požret. In kar je najbolj zanimivo ... samo od solate in jogurta se mi še sanja.

Kljub vsemu bo letos fajn poletje. Mišice rastejo kot gobe po dežju ...

Tole je moj stoti post. Moj ego rabi mal sončenja :)

ponedeljek, 10. julij 2006

Syntax of things

Začasno smo se premaknili v naslednjo fazo. JEZNI! BESNI! We are feeling agressive today!

Vstala na deset levih nog. Takoj hotela počit nekoga na gobec. Kogarkoli. Nisem bla izbirčna. Pod tušem kovala mučilne plane za pol sveta. Celo pot do službe grdo govorila o drugih voznikih in jih pošiljala proti najrazličnejšim zanimivim ciljem. Včasih se ustrašim svojega lastnega besednjaka. Ampak pomaga. Samo še kakšne tri leve noge premorem zdajle, ko tole pišem. Še zmer se me sicer drži zoprnija, kar pomeni, da me daje bes nad vsako drugo stvarjo, ki mi pride pod nos, samo je vse skupaj ratalo obvladljivo.


Berem knjigo

Spet mi je zlaufalo branje. Počasna sem kot polž, ampak deset zaporednih besed mi ponovno pomeni stavek, ne pa samo deset zaporednih besed. Berem A Short History of Nearly Everything, ki sem jo kupila pred dvemi leti in se mi je do zdaj valjala naokrog. Vmes sem od par ljudi slišala, da jo moram prebrat, ker je fenomenalna ... ravno tolk, da sem ratala vsa navdušena nad fantazijo, kako jo bo fajn brat, ko se jo bom enkrat končno spravila brat. Po petdesetih prebranih straneh lahko dam prvo (nepopolno) oceno. Ne prerokujem nama kakšne velike ljubezni. Dela me živčno in vsakih pet odstavkov začnem dobivat popizditis. Vzrok? Evo, en primer. Tip razlaga nastanek vesolja, opisuje razdalje v našem osončju, poetično se razpiše o širini tistega dela vesolja, ki je človeštvu ta trenutek viden. Valjda, ogromne številke. In kaj se spomni? Hja, znanstveniki so mal čudni in uporabljajo za take velike številke krajši zapis znan kot scientific notation. Ampak drage ameriške gospodinje, ki to knjigo berete, jaz zastopim, da si pod tistimi potencami števila deset ne morete predstavljat ničesar, zato se bom jaz tej notaciji izogibal. Bom rajš pisal enko in štiriindvajset nul. Ker bognedaj, da bi se kaj dodatnega naučile iz te bukle. Bognedaj!

On zastopi, da je matematika težka in da je njegov general reader glih tak idiot za matematiko, kot je on sam. WTF??? To ni nobena matematika, ampak je splošno znanje! Če ste povprečno inteligentni in ne veste, da je deset na dva enako sto, pol se to naučte. Če se nočete naučit, greste pa lahk nazaj pod svoj kamen. Ko vidim številko s štiriindvajsetimi nulami, moram najprej vse tiste nule preštet, da si približno predstavljam, kakšnega velikostnega razreda je. A ni pol boljš, če napiše deset na štiriindvajset in mi ni treba štet ničel? In če noče, da bi jaz štela ničle, pa jih vseen napiše štiriindvajset - zakaj hudiča ne napiše, da je širina nam vidnega vesolja ena ogromna številka milj? Ker men to pomen približno isto. Miljon miljonov miljonov miljonov je enako 1.000.000.000.000.000.000.000.000 ... juhej, vse vem in iz teh nul si lahko vse predstavljam. Pa polmer zemlje je velika številka. Pa osnovni naboj je mikroskopska številka. Znanost bi bla tko čist enostavna. Prvih petdeset strani bukle je v glavnem repetitivno, dolgočasno nakladanje z minimalno količino relevantnih informacij. I am not impressed.


The Cunning Plan (TM)

En teden je okol od spočetja the cunning plana. Rezultati? Nisem spustila niti enega dneva miganja. Iz čiste trme sem se vsak dan za ušesa odvlekla počet, kar je blo tisti dan na sporedu. Moram pa mal popravit trditve iz prejšnjega zapisa. Dva dni po sredinem laufu so me tolk bolele noge, kot da pol leta ne samo da nisem tekla, ampak tud z mezincem nisem mignila. Po stopnicah dol sem šla kot stoleten penzjonist, ki ima namest obeh nog hodulje. Edina stvar, ki me pri tokratnem ponovnem poskusu transformacije iz normalnega človeka v tekača (not the same thing at all!) ni bolela, so meča. To je pa zaenkrat približno edina pozitivna posledica, ki jo ima bicikliranje na lauf. Mislim ... od laufa so me bicepsi boleli? Pa sem mislila, da vsaj svoje lastne rokice znam nosit naokol, brez da bi mi ratale pretežke. Za danes je na sporedu naslednji lauf. Včeraj zvečer je blo s podzavestjo zmenjeno, da naj bi se zgodil ob petih zjutraj. Žal moram sporočit, da me je podzavest sabotirala in bomo spet laufali zvečer.

V četrtek sem eno uro zlo na izi lazila okol s psom. Po ravnem jasno. Za hribčke tisti dan nisem premogla dost poguma. V petek sem imela Giro na podstrešju. V soboto sem udarila prvo Himalajo in ponosno prijavljam letošnji rekord v lezenju od vznožja do vrha moje standardne krtine. 27 minut brez ustavljanja in (namenoma) brez palic. Mučite se nogice, ve se kar mučite :) Navzdol sem šla potem po daljši in bolj dolgočasni poti, zato da mi ni blo treba dvakrat gledat istega kamenja in da sem celo zadevo mal raztegnila. Včeraj je bil spet Giro, danes pa kot rečeno lauf. Ki se ga ne veselim prav hudo, ker vem, da me bodo spet dva dni tace bolele, zlo se pa veselim ponovnega srečanja z mojimi tremi kolegi, ki se pasejo na enem odročnem vogalu. Reveži so že vse popasli, pol pa jaz celo pot do njih rabutam marjetice in ostalo zelenje, da ne pridem do njih s praznimi rokami. No tega se veselim.

The cunning plan je torej so far so good, depresija tud zarad tega počas popušča, kot dodatni bonus mi pa rastejo mišice. Life ni glih good, ni pa še za preč metat.


Tisto, česar ne gledam

Par dni nazaj jedla pred televizijo in šaltala po kanalih. Pristala na eni prastari epizodi Oprah (ja no, kva morm. The devil made me do it. Ni blo nikjer nobene operacije al pa šraufanja. Prisežem pri vsem, kar mi je sveto in tud pri tistem, kar mi ni, da sem nehala gledat takoj, ko sem pojedla do konca. Častna pionirska!). Tema je bla zmanjševanje dolga. Tistega, ki si ga puno pametni ljudje navlečejo na vrat z miljon kreditnimi karticami in podobnim šodrom. Za primer so imeli tri družine, ki so plavale v dolgovih. Videla sem samo eno, ker potem me je minilo gledat te sorte človeške idiotizme. Enostavno ne zdržim takih stvari, ker se prehitro začnem spraševat, kaj mi je treba zapravljat čas za bedarije. Kreganje v državnem zboru, polemične oddaje, kjer se obmetavajo z bedastimi argumenti in vcepljenimi stereotipi, kvazi razkrivanja krivic, kar se na koncu izkaže samo kot poligon za samopromocijo ... tega jaz ne morem gledat. Tud Oprah, ja. Tud Oprah.

No, da vsaj do konca povem, kaj sem gledala. Štiričlanska družina, dva odrasla, dva otroka. Skupni zaslužek čez 200.000 dolarjev letno (dva krat deset na peto :)). V dolgovih do vratu, oziroma okol 170.000 dolarjev. Potem so pa povedali, zakaj so tolk potunkani. Tip je copata, ženska je pa lean mean spending machine. Imajo ogromno bajto. Za imidž. Imajo pet avtomobilov visokega cenovnega ranga. Za imidž. Babnica kupuje cunje po tekočem traku. Enkrat na teden frizer (verjetno ne najcenejši). Zatelefonira 5000 dolarjev letno. In the highlight? Ženska ne kuha. Kar ni tolk hudo, kot je problematično dejstvo, da za kuhanje smatra tud mazanje putra na kruh. Tud enega obroka ne pripravijo doma. Omarice in hladilnik so prazni. Tud kosa kruha ni. Nič. In potem se čudi, zakaj je tolk pod vodo. Živi za imidž, zato da so ji drugi nevoščljivi, zraven se pa sprašuje, kaj je šlo narobe. Potem sem nehala gledat, ker glej zgoraj. Tuja neumnost mi ni v zabavo.

Za imidž, ja. Tko je treba. There lies happiness.

Ko bi se tem ljudem kdaj posvetilo, da je tistim, ki tripajo na njihov imidž, zares zanje čist popolnoma vseeno in da je tistim, ki jim zanje ni vseeno, imidž kot lanski sneg ... ampak to je že previsok postavljena intelektualna štanga.


And last, but totally not least


V petek po sili razmer odkrila štacunco Rustika v City Parku (nič kriva. Sem kupovala darilo!). Čokoladna nebesca. To je tam, kjer ni čokolada z lešniki, ampak so lešniki s čokolado. Opustite vsako upanje vi, ki vstopate. Zase in za svojo denarnico. Papcala kornfleks v čokoladi. Al pa čokolado v kornfleksu? Ma nimam pojma, samo vem, da je blo dobr. Sam tolk, v info. Če je kdo še bolj za luno, kot sem jaz :)

četrtek, 6. julij 2006

I couldn't think of anything to say

(papir, neposredna preteklost)

Od tolčenja z glavo ob zid imam vdrto lobanjo in ploščate možgane. Bum, bum, bum, neverending story ... dokler ne razčesnem butice in življenje ne odteče iz mene. Zakaj mi ne more bit mal bolj vseen? Zakaj nisem mal bolj hladna? Skalpelčič iz kirurškega jekla. Pa da se kdo kdaj še na meni poreže, ne pa da se vedno samo jaz na drugih. Day in, day out. Day in, day out.

Kot kakšen bebast pes sem, ki ne more nehat lovit svojega repa. Zakaj te stvari niso na stikalo? On/off, pa je. Gluposti jedne evolucijske. Igric ne morem igrat, ker me delajo živčno. Brat ne morem, ker "berem" besede in ne razumem, kaj mi hočejo povedat. Delat ne morem, ker nimam nobenega potrpljenja. Lahko gledam v luft in razmišljam o edini stvari, ki se je lahko dovolj dolgo držim, da ima razmišljanje o njej rep in glavo in vsaj malo smisla. Človek je sam sebi najboljši mučilni stroj. Deseti krog pekla ...

Ne bom poslala mejla! Ne bom poslala mejla! Ne bom poslala mejla. Tud sms ne bom poslala. Ne, tud sms ne. Ni šans. Sploh se ne bom pritaknila nobenega komunikacijskega sredstva. Mene ni doma. Saj ni treba nobenemu vedet, da mi gre jebeno. NI - ME - DOMA!





Ja, glista je živa in miga. Disclaimer: na tem mestu se za miganje brez debate priznava tud odpiranje in zapiranje oči. Tuji kriteriji me danes ne zanimajo. O zdravju pa zaenkrat ne bi razpravljala, ker se diagnoza približno vsako uro spremeni in ni vnaprej predvidljiva. Če me najdete pravi trenutek, sem samo za v beli jopič z dooooolgimi rokavčki in za med oblazinjene stene ... ampak upam, da me noben ne bo našel ravno tisti trenutek, ker se mi zdi, da je velik lažje prit med oblazinjene stene, kot izmed oblazinjenih sten nazaj ven.

Zamudili niste nič, razen en teden ždenja v kotu in depresiranja ((c) jackie). Believe you me - kakorkoli fajn vam je že brat moje jezikovne akrobacije, jadanje na jadanje na dodatno jadanje bi vam blo čist odveč. Ergo - tole ne bo variacija na temo. Because ...

I have a cunning plan!


Dva dni nazaj sem imela sebe s svojo depresijo vred rahlo zadost in sem se zamislila nad tem, da že en teden nisem presegla svoje nizko postavljene meje za miganje, namreč zgoraj omenjenega odpiranja in zapiranja oči. Posledica tega je takoj konkretno globja depresija, kar vam navajam v izobraževalne namene. Učite se iz mojih napak in tko naprej ... Torej sem se spravila k svojemu papirnatemu čudu (zvezek A4, trde platnice, odporen na žolč) in si skup spacala svoj cunning plan. Ponedeljek lauf, torek bicikel, sreda lauf, četrtek plazenje naokol s penzionerskim tempom, petek bicikel, sobota Himalaja, nedelja bicikel. Ponedeljek sem žal že pred spočetjem cunning plana zabluzila z gledanjem v strop, zato sem si ta teden prepovedala penzionersko plazenje naokol. Poleg tega verjamem v start where you are, zato nisem čakala do naslednjega ponedeljka.

Torkov bicikel je minil brez presenečenj. Sem se na silo zbrcala na zic in odplenkala svoje pol ure, čeprav se mi ni vozilo nikakršnega Girotka, niti tistega do sladoledarja in nazaj. Včeraj sem šla prvič po pol leta spet laufat. Bilanca:
  • ena ura in deset minut, od tega kakšna tretjina laufa a la prastara kamela, ostalo plazenje po polžje (ki je zaslužilo oznako poskočna hoja samo in my wildest dreams).
  • srečanje s srno, ki me je gledala s srede travnika in je imela na gobcu precej zaničujoč izraz. Vsaj tolk bi bla lahko prijazna, da bi panično oddivjala nazaj v gmajno. Ampak ne ... je morala pokazat, da sem tokrat jaz na konc prehranjevalne verige in da je tud nerazpoznavna crkovina uvrščena nad mano.
  • kolesarske mišice hvala, v redu. Nožice me bolijo samo pogojno.
  • ostale mišice hvala, zanič. Bicikel en drek naredi za tiste mišice, brez katerih se laufat ne da. Trebuh in hrbet. Po pol ure sem imela občutek, da se bom sesula sama vase in da nezadržno lezem skup. Danes se počutim petnajst centimetrov manjša. Pri moji nebotičniški višini (pritličje in eno nadstropje) je to že hudo zaskrbljujoče.
  • zeleno. Dajte men zeleno, pa tud če je polno lukenj in krtin. Po makadamu sem se vlekla ko dojenčkov smrkelj. Po kozji stezi čez travnik sem šla pa kot ... ja, ok ... prastara kamela. Ampak to je blo dobr!
  • priročno je imet na sred poti kakšnega prijatla, da zamenjaš par stavkov z njim in si spotoma mal oddahneš od naporov. Jaz mam tam na enem travniku tri konje. Vse se zmenimo, pa vedno smo istega mnenja.
Seštevek pod črto pravi, da bo tole še težko. Samo mi bo kombinacija bicikla, laufa in Himalaje (= lokalnih krtin) pomojem kar všeč. Prepoved penzionerskega sprehoda sem pa za danes anulirala. Mal invalidno se počutim in mi bo take sorte rekreacija čist zadost.

Draga jackie. Zaenkrat naganjanje na lauf hvaležno odklanjam (iz očitnih razlogov), lahk pa prideš navijat zame pri naslednjem osvajanju vrhov okol moje vasi. Obvezna oprema je flaša vode (ker kot vsaka glista boljš funkcioniram na vlažnem), tisti štrik z zankami, ki ga uporabljajo v vrtcu (ker nikol ne veš, kdaj bom rabla šlepslužbo) in pripravljenost it počaaaas in občasno puzat po koljenima po divjini (če slučajno uočim kakšen skelet, brez katerga bit ne morem). Prijave sprejemam na mejl :)


In other news -
  • Popolnoma nepričakovano nabasala na bežečega. Bežal ni, ker ni imel kam, razen iz tretjega štuka čez balkon, se me je pa primerno ustrašil in me do konca srečanja nezaupljivo opazoval izpod čela. Ker grizem, ja :) Ampak pri njegovi višini in dolžini rok mi tud moji čekani do popka ne bi nič pomagal. Bi bla kot tisti tamal pajac, ki ga nekdo drži za glavo na dolžino roke proč od sebe in mali mlati s pestmi v prazno. Pa se me je vseen ustrašil! BWAHAHAHA :)
  • Naredil smo popravca. Vedno se mi zdi, da nič ne more odtehtat tistega matranja v neklimatizirani pisarni sred poletja, ko nekomu miljontič razložim zaporedja, pa miljonprvič spet pozabi, kar je prejšnjič znal, potem me pa čisto vsakič preseneti, kako z levo roko se ves napor zgliha, ko me pokličejo in sporočijo, da so naredil popravca. Včer sem par minut skakala do stropa od neznosne lahkosti, ko se mi je tona kamenja odvalila od srca.
  • Zakaj, oh zakaj se alu pokrovček od navadnega jogurta VEDNO strga, kadar je jogurt topel in se NIKOL ne strga, kadar je jogurt direkt iz hladilnika? It might be just me but don't fucking fuck with my brain Ljubljanske mlekarne. Magari naredte pokrovček na daljinca, ker men je od jogurta zasvinjanih prstov dost! Al pa začnite prilagat tak odpirač, kot je bil včasih zraven konzerve rib.
Grem zdaj. Mam deu!