sreda, 25. januar 2006

Danes sem ...

... hipnotizirala žemlje.

Na oddelku za kruh lokalnega Spara.
Mal so me pustil čakat in jaz sem se pustila pustit čakat.
V procesu čakanja sem ugotovila, da je moj jutrišnji zajtrk sposoben instant pucanja možganov.
Mojih.

Hipnotiziram žemlje in one nazaj hipnotizirajo mene.
Pomojem bo treba it spat.

Avto? Štir kolesa pa gas.

Že tri dni imam nekam zlo razgibano življenje. Kar pomeni, da v službi ne hodim samo od svoje pisalne mize na skret in spet nazaj (z občasnimi pit stopi za kavo v kuhinji), ampak sem in tja celo pomolim nos skozi zunanja vrata. In to poleg standardnega jutranjega prinosa od zunaj noter na toplo in popoldanskega odnosa od znotraj nazaj ven na mrzlo. Saj vem ... življenje se mi dogaja s svetlobno hitrostjo. Smete mi bit fovš.

Včeraj me je tako doletela čast, da sem se peljala na izlet v Maribor. Službeno. Namen, ki ga je s tem hotel doseči moj nadrejeni, še vedno ni jasen, in bo verjetno ostal izgubljen v kakšni od njegovih nočnih mor, ki se jih zjutraj ne more več spomnit. Meni je blo vse to včeraj v glavnem ravno do Trsta, ker se mi je končno nekaj DOGAJAL in ko se ti dogaja, ti je baš vseeno, tud če se tvoja navodila berejo kot walkthrough za pacmana. Zjutraj se pripelji na šiht, premakni svojo rit iz enega avta v drugega, nato rit z avtom vred premakni iz točke A v točko B, kjer naj rit in avto vsak na svojem mestu mirujeta en polni delavnik, nato ju nazaj skombiniraj v celoto in ju prestavi iz točke B nazaj v točko A. Po možnosti pred polnočjo. Jawohl Herr šef. Ni problem. Možgančki pa valjda vriskajo počiiiiitnce.

Samo eno majceno zaskrbljujoče dejstvo mi je že pred vikendom delalo siv las. Službeni avto ... OGROMEN. Jaz vozim eno malo koreto, s katero sva si pisani na kožo. Službeni avto ... nekaj meni neznanega. V življenju sem do zdaj vozila samo eno znamko avtov. Službeni avto ... dizlaš. Moja modra dirkačica je bencinarka. Ampak avto je avto, jelda? Ja itak. Meni se tri dni prej ni tko zdelo. Sploh po tem, ko so mi v tajništvu za začetek odpredavali hitre inštrukcije iz plačevanja cestnine z Magno in iz vžiganja diesel mašin pri nizkih temperaturah. Saj ne, da bi se mi zdelo vse skup tolk zakomplicirano. Na pol obrneš ključ in počakaš, da izgine lučka. Potem obrneš ključ do konca. Mhm. Takoj po inštrukcijah sem bla še grozno hvaležna za pomoč, potem, ko so se pa že vse tajnice domov spokale, sem se pa začela spraševat, česa vse mi niso povedale, če je že vžig taka pomembna zadeva. In sploh - o kakšni lučki to one sanjajo? Kako naj pa vem, katera od svetlečih zadev mora ugasnit in kako dolgo jo moram čakat? Da ne bom slučajno začela križem gledat ob poskusu spremljanja vseh luči na armaturni plošči naenkrat.

Vmes je bil potem vikend in sem se počasi vdala v svojo usodo. Bo že. V ponedeljek sem se pa vseen predčasno pojavila v tajništvu in pobrala vse dokumente z navodili za upravljanje težkih strojev vred, zato da sem si dala čas za preštudiranje prevzetega materiala. Kje se natoči tekočina za pranje stekel (čeprav je blo cel dan sonce), kako se prestavi v rikverc, kaj je s tisto lučko za gretje motorja pred vžigom, kako se nastavi sedež (seveda čist gor), kako se nastavi zunanje špegle, kako se regulira brisalce (again - cel dan je blo brez oblačka), kako pripraviš gretje do funkcioniranja, preden ti pri minus petnajst odpadejo prsti ... same življenjsko pomembne stvari. Tolk sem bla napsihirana, da sem se včeraj zjutraj samodejno zbudila pol ure prej in šla ponavljat snov. In še dobr, da sem to naredila, ker drugače bi zgrešila podatek, da se loputa od tanka odpre s knofkom, ki ga najdeš zraven ročne :)

Pri vsem tem kompliciranju bi človek pričakoval, da mi avto iz čiste kljubovalnosti ne bo niti vžgal. Pa je blo vse skupaj totalni antiklimaks. Avto je ipak avto, tud če morš najprej izvohat en obskuren knof, preden mu lahk nafilaš tank. Jaz nisem delala problemov njemu in on jih ni delal men. Edin na pumpi sem se najprej sparkirala pred tistim šlaufom za diesel čofto, nad katerim piše samo za avtobuse in tovornjake in sem morala potem rikverc slalom vozit do drugega prostega mesta. Hardcore avanturist ... that's me.

Aja, pa v Mariboru sem se dvakrat izgubila. Ampak sem se tud dvakrat našla in se vse zgliha. Tišina! Does too!

nedelja, 22. januar 2006

Možgani v leru

(Disclaimer. V kolesju mojega zgornjega nadstropja se običajno znajde tisto, kar vidim, berem in slišim. Zadnji teden berem samo bloge in kakšno zablodelo knjigo, gledam samo svoj cimer na šihtu in svoj brlog doma in poslušam samo Coldplay, ki ga bom imela dost right about now. Posledica vsega tega je, da so teme mojega današnjega posta pobrane večinoma s tujih blogov ali pa vlačim za sabo preteklost. Če se kdo počuti okradenega, imam za pljuvanje po krivcu odprte komentarje, če se kdo počuti napadenega, mu pa na tem mestu zagotavljam, da nimam namena nikogar napadat in da moje mnenje v ničemer ne jemlje vrednosti kateremukoli drugemu mnenju.)

Freedom of speech

Tole je seveda še ostanek tistega vlaka, ki je speljal iz mojega prejšnjega posta. Ko se je ves prah polegel (tisti trije drobci, ki so sploh kdaj zajadrali v višave), mi je še vedno ostalo vprašanje, zakaj se mi zdi sklicevanje na svobodo govora tak faux pas. Jaz ja verjamem v svobodo govora in je ne mislim nikomur kratit. Ampak ko mi nekdo začne opletat s tem pred nosom, me pa vse mine.

Svoboda govora je pravica. No ja, naj bi bila. Torej obstaja pravilo, ki pravi, da lahko vsak pove, kaj se mu preganja po zavitih ovinkih njegovih možganov. Kako daleč gre to pravilo? Do konca? In kje je konec? Ali ima pravilo sploh smisel, če nima postavljenih mej? In če so meje, kje se svoboda govora konča?

Jaz tega ne vem. Sem šele začela o tem razmišljat. Se mi pa zdi, da mi je sklicevanje na svobodo govora čisto malo nagravžno tudi zato, ker to največkrat počnejo tisti, ki ne priznavajo nobenih mej. Brez mej lahko jaz svojo pravico do varovanja svojega življenja raztegnem do te mere, da smem spravit s sveta prvega, ki bo brez posluha jodlal Na planincah, ker mi gre to tako na živce, da se bom iz obupa šla metat z najbližjega mostu. Oziroma kakšno drugo svojo pravico lahko raztegnem do kakšnega podobnega absurda. Kje so torej meje varovanja mojega življenja in kje so meje svobode govora?

In zakaj se ljudje tako redko postavijo v tuje čevlje?

Bager?

Čist sem zaljubljena v blog, s katerega sem snela to besedo. In tole nima nobene zveze z ničemer, razen z besedo.

Heh. Ne ti men bager. BAGRRRRRRRR :)

Besede so take krasne stvari. Prenesejo kakršenkoli masaker, dajo se stlačit v še tako majhne prostorčke, lahko so orožje in lahko so roka, ki te boža. Tudi kadar nimaš ničesar, imaš besede. Zakaj hudiča je potem okrog mene tolk ljudi, ki so nemi? Ki mislijo, da bodo šli problemi kar mimo in se potem čudijo, ko se zakoreninijo vanje in jih ni več mogoče požagat s samo dvema paroma rok? Pogovarjaj se z mano. Povej mi, kako se obrača tvoj svet. Odpri tisti svoj kljun in mi povej, kaj je narobe. Tud moj bager je vedno BAGRRRR, tako da je vseen, če tvoje besede plezajo druga prek druge in nočejo stat v ravni vrsti. Le koga to briga. Samo povej mi kaj.

Mačka ima devet življenj in vsa skupaj niso vredna pol kurca

Kdo postavi vrednost življenju? Kdo mu da listek s ceno, ki jo mora plačat tisti, ki bo to življenje vzel? Zakaj je moje življenje nekaj vredno in če ni vredno nič, kaj počnem tu?

Imam psa. V trinajstih letih odkar ga imam, sem se naučila, da ni preveč pametno na glas primerjat psov in otrok. S tem ne mislim povedat, da se jih ne da primerjat in s tem se tudi ne mislim opredelit do tega, kako smiselna je taka primerjava. Mogoče za koga je smiselna, kaj pa vem. Nimam otrok in imam psa. Približno tam sem, kot če bi rekla, da popolnoma razumem, kako je, kadar izgubiš pol družine naenkrat, pa mi zares še ni niti ena stara mama šla na drugi svet. Če rečem, da je moj pes kot otrok, s tem nočem povedat, da je otrok, ampak da sem se nanj navezala na podoben način. Na enak? Kako naj pa vem, če nimam otrok ... Verjetno ne na enak.

Ampak kdo postavi vrednost življenju? Zakaj nekdo, ki umori tri ljudi, dobi enako kazen, kot nekdo, ki umori enega? Zakaj je umor mačke za zabavo sprejemljiv, umor človeka ne za zabavo pa ni? A se umoru mačke sploh reče umor, ali je treba temu rečt drugače, glede na to, da je mačka? Tko kot mačka ne umre ampak pogine. Crkne. Eh, kdo bi si s tem razbijal glavo. Saj je samo mačka. In njeno življenje (al pa njih devet) ni vredno tolk časa.

Upam, da tisti, ki bo postavljal vrednost vašemu življenju, ne bo mačka.

sreda, 18. januar 2006

Papirnati zmaji

Kako naj dam naslov temule bluzenju? Švica sploh ni slaba destinacija? Pravljica o prijaznosti? Kako poskusit ubit petnajst muh na en mah in ne zadet niti ene?

Enkrat davno, tako daleč nazaj, da se tud ne spomnim več točno tega, kar bom v naslednjem stavku poskusila spravit v besede, sem nekje prebrala eno pametno stvar. Tud dobri ljudje delajo pizdarije in se ne znajo vedno spodobno obnašat. Človeka sicer težko sodiš drugače, kot po njegovih akcijah in reakcijah, vendar ga je idiotsko sodit po eni sami. Tako, kot ga je bedasto sodit, če poznaš samo eno njegovo plat. Verjetno nihče ne pusti svojega notranjega lista nepopisanega do trenutka, ko nekoga spozna z vseh mogočih zornih kotov, ampak ne verjamem, da mi bodo kdaj jasne dobre strani zacementiranja mnenja o nekom, ki ga ne poznam drugače, kot z reklamnega plakata ob cesti.

Seveda si mislim svoje o vseh pajacih s televizije in o tečni babnici za okencem na občini in o zateženem vozniku avtobusa in o svojem blesavem šefu in o sosedovem psu in o vsakem flekcu na platnu svojega življenja, ki mi je kdaj dvignil pritisk. Če si ne bi o teh stvareh mislila ničesar, bi bla plesen v kozarcu neuspešno postarane omakce za špagete. Mislim si marsikaj, fantaziram, rišem si slike, v mojem filmu po srečanju nesposobnega voznika pred mano in največjega dinozavra iz moje virtualne zbirke ne ostane nič. Še svet ne. In potem se z zmagoslavnim nasmehom in zenovskimi možgani veselo naprej vozim za njegovimi štoplampami, ki se prižgejo vsakič, ko mu naslednja snežinka nežno pristane na sprednji šipi.

Vsak bije svojo bitko. Vsak ima svoje papirnate zmaje in svoj plastičen meč.

Odkloniti človeka samo zato, ker misli drugače, kot jaz? Ker njegove besede tvorijo stavke, ki meni niso všeč? Ker se ne zna spodobno obnašat, čeprav ne vem, ali je dober? Ne. In da. Da, ker je življenje lažje, kadar je cesta ravna. Ker je lepše, če nič ne boli. Ker je zoprno, kadar nekdo s prstom kaže na luknje v moji zgodbi. Ker je krasno bit zavit v vato. Ker nimam časa in nimam živcev, da bi se pregovarjala z drugače mislečimi. Ker jaz tega ne raaaaabim. Ker it is all about me! Ne, ker je življenje neskončno bolj zanimivo, kadar je cesta ovinkasta in razgled ni vedno enak. Ker vem, ko vidim in vidim, ko gledam in gledam, ko se dogaja in se dogaja, ko so vsi drugačni kot jaz. Ker je vedno znova krasno bit v orehovi lupini med ogromnimi valovi in se zmešano krohotat nevihti. Ker me ni strah. Ker vsak bije svojo bitko in je vsak vsaj malo dragocen. Ker je zabavno. Ker IT IS ALL ABOUT ME v tem mojem svetu! In če je all about me, potem svet nisem samo jaz.

Stvari, ki me jezijo, me jezijo, ker sem taka, kot sem. Jaz, ne tisti, ki me razjezi. Jaz. Če me nekaj razjezi tako močno, da me začne dajat želja po ugrizu, se najprej vprašam, kaj bom dosegla s tem, da bom videla kri. Samo trenutna ublažitev moje jeze ni zadosten rezultat. Kregat se zarad kreganja, usajat se zarad specialnih avdio efektov ... bedarija.

Čustva in njihovi približki ... cel spekter njih ... niso nikoli slaba. Jeza, žalost, obup, bes, ljubezen, veselje, tesnoba, strah. Vse same normalne stvari. Kar je slabo al pa dobro al pa nekaj vmes, je človeška reakcija nanje. Ko te prime bes, lahko razbiješ vse okrog sebe samo zato, ker lahko s tem za trenutek omiliš stisk tistih neizprosnih prstov, ki držijo tvoje možgane v pesti. Lahko se pa usedeš v kot in se pregrizeš skozi svoj bes s potrpljenjem. Počakaš, da te vsaj na pol mine ... ker vedno vsaj na pol mine.

Ko se vate naselijo destruktivna čustva, zakaj misliš da bo konec sveta, če ne boš takoj naredil nekaj, kar v tistem trenutku razumeš kot korak k rešitvi? Samo ti in tvoje doživljanje ostaneta. Kot boj na življenje in smrt. Če ne bo tvoj nož gledal iz hrbta tvojega čustva, potem bo tvoje čustvo tebi prerezalo vrat. Ampak to si vse ti. Vsak hrbet je tvoj. Zakaj si ne daš tistih par ur ali par dni za tipanje terena ... kako boli tvoje čustvo, kako dolgo traja, kako se obrabi, kako točno ti stopi na mezinec, da ti odnese plafon in kako močna je gravitacija, ki privleče tvoj plafon spet na svoje mesto. Življenje je kratko, čas je dragocen, ampak tako dragocen pa spet ni, da ne bi imel časa poslušat samega sebe. Sploh če veš, da povprečen človek z vsemi tistimi, ki ga morajo trpet v svoji bližini, dela kvečjemu tako dobro, kot s samim sabo.

Sam sebi sem največji in najmočnejši zaveznik. Kako tragično bi blo, če bi mi najmočnejši zaveznik crknil od alergije na arašide samo zato, ker se mi ni ljubilo poslušat, ko je razlagal, da je alergičen nanje ...


(Pojasnilo. Za zgornji zapis sta inspiracijo prispevala cookie in dragan. Oba skupaj in vsak posebej. Hvala obema.)

(Dodatek. Ok ... I'll bite ... by cookie.)

sreda, 11. januar 2006

Puding od gliste

WAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAHHHHHHHHHHHHHHH

To je bil bojni krik smrtno ranjene gliste tik pred crknenjem.

In other words - prvi dan nazaj na šihtu :|

Pa tko sem se trudla, da ne bi ta dan nikol prišel. Depresirala sem tri tedne skup, ker menda se od optimizma lažje živi, od pesimizma se pa počasi shira in gavzne. No, tist počasi ni bil dost hitr. Še zmer sem jako migajoča (in še bolj jako stokajoča) in sem kvečjemu pridobila na zdravi barvi. Lekcija številka ena - ne se zanašat na depresijo in pesimizem. Tist so babje vraže.

Zbudila sem se ob pol šestih začuda brez problemov. Kar v bistvu ni nobeno presenečenje, ker pri vsej svoji ljubezni do spanja zadnje tri dni nisem več mogla spat, ker sem prej en mesec skup preveč spala. But don't get all excited, ker se tud od tega ne krepne.

Jutranji ritual je med drugim vseboval napacanje s čudeže delajočo kutinovo kremo za obraz (še zmer smrdi!) in prepričevanje psa, da mora spet preklopit na zimsko spanje, ker ne bo imel doma nikogar, ki bi ga lahko ob živce spravljal. In potem - LJUBLJANA. Najprej v svojo standardno štacuno po zajtrk. Ena redkih na moji poti, ki se odpre ob sedmih, jaz pa petnajst minut prezgodnja. Ampak lačna ko pes, zato sem se brez pretiranega nerganja sparkirala in skupaj z uro odštevala sekunde. Mal čudno se mi je zdelo, zakaj ni blo nikjer nikogar, čeprav jih običajno vsaj par pride preden se odprejo vrata. Tud prodajalke so me skoz šipo opazovale, kar je čist netipično, ampak sem bla preveč laaaaačna in zaposlena s sinhronizacijo ure in svojega odštevanja, da bi si kaj konkretnega začela o tem mislit. In pol je bla končno sedem! Katapultirala sem se proti vhodnim vratom, kjer so me prijazno obvestili, da so z novim letom premaknili čas odpiranja na pol osmo. The hell ... od depresije in od preveč spanca se mogoče res ne crkne, od lakote pa zagotovo. Enkrat. Čez velik časa ...

Ok, sem si mislila, če me že štacuna ne mara, grem pa na pumpo tankat in bom pobrala tam tisti njihov kruh (le kdo se je par dni nazaj razburjal nad kruhom na pumpah, eh? Čist mnogo fajn je, da veste!). Znavigiram na prvo pumpo, ki ima delovni čas 0 - 24 in jim skor podrem barikade, na katerih je pisal, da imajo okvaro in da nič ne bo s tankanjem. Na tem mestu sem začela sumit, da se nekdo zafrkava iz mene na moj prvi delovni dan in sem se v znak protesta odpeljala do naslednje pumpe brez da bi kupila kruh, še preden sem se spomnila, da na naslednji pumpi pa nimajo kruha. Vsaj bencin so imel, pa en zanikrn muffin sem odpeljala s sabo. Zajtrk sem potem nabavila v pekarni, ki se mi je čudežno namalala pred očmi (in je napenzlala gigantski nasmeh na moj ksiht ... oooo ... zaaaajtrk), ampak ne preden sem skor treščila v enega idiota, ki ne ve, da če speljuje s pločnika, nima prednosti pred tistimi, ki so že od prej na cesti.

Služba pa ... brezveze. Dvejst do osmih zjutraj sem bla že razparcelirana, čeprav se mi šiht ni začel do osmih. Mi te tko rabmo. Kriza je. Firma kleca na tri vogale. Rabmo čudež. Rabmo tebe! A si nardila diplomsko med dopustom? :)

Tole je vse skup prenaporno.
Grem naprej glumit gljistu.
To, kar najboljš znam.

petek, 6. januar 2006

Cucki & co.

Za zajtrk gledala televizijo skupaj z dvema pomarančama, ki gledanja televizije žal nista preživeli. Pri takem vremenu, kot je danes, se mi komaj ljubi šaltat med kanali, kaj šele da bi kaj bolj konstruktivnega počela. No pa sem vsaj ujela en zanimiv program in ni blo vse skupaj samo blodenje gor in dol po briljantni ponudbi vseh šestdeset kanalov, ki jih premoremo. Zraven sem se pa še odločila, kaj bom skonzumirala za kosilo. Hrenovk in kus kusa je že davno zmanjkalo, tako da moram zdaj vsak dan za pol minute vklopit domišljijo. Pravzaprav sem imela blazno uspešno dopoldne :)

Zijala sem pa oddajo o ljudeh, ki ljubezen do svojih živalskih sostanovalcev raztegnejo mal (al pa mnogo) čez tisto, kar je priznano kot normalno. Glede na zapuščene in shirane pse, s katerimi so zadnje čase strašili po cajtengih, je blo take sorte človeško obsedenost prav luštno gledat. O tistih ubogih psih sicer ne vem ničesar, razen naslova, ki sem ga prebrala na enem portalu, ker nikoli ne gledam takih novic, če se jim le lahko izognem. Popolnoma se zavedam, da človek dela vse grozne stvari, ki si jih jaz lahko predstavljam in še ogromno tistih, ki si jih ne morem predstavljat, videt mi pa tega zares ni treba. Vsaj kadar imam izbiro.

Dnevnika menda nisem gledala že kakšne pol leta. Še zmer in skoz bolj sem prepričana, da se poročila dajo stlačit v deset minut in da je čas bolje porabljen ob gledanju zvezd, kot pa ob gledanju umetno napihnjenih novic. Moja splošna obveščenost je sestavljena iz metanja uča enkrat dnevno na kakšnega od slovenskih cajtengarskih portalov, pri čemer se parkrat razburim nad nepismenostjo in brezveznim nakladanjem. Potem iz obupa pobegnem na kakšen bbc, nakar se spomnim, da jaz tega vsega itak ne raaabim in grem počet kaj drugega. Eh ja ... pravkar sem se spomnila na nagravžno neberljive zgodbice o športnih dogodkih na delo.si (Oto, I am looking at you!), pa na groznega komentatorja smučarskih skokov na TVS. Le kje jih jemljejo?

Nazaj k živalcam. To sem že videla, da pudlje farbajo na roza in na modro in jim lakirajo kremplje, pa me še zmer kar mal strese, ko vidim, kaj nekateri počnejo s svojimi cucki. Tetica v "najlepših" letih, finančno krasno stoječa, od oka okol 45, koža rahlo viseča in mnogo gubasta, verjetno umetno postarana s solarijem, platinasto blond, roza špegli obloženi s kristalčki ... you get the point ... je ponosno razlagala v kamero, kako bo moral njen bodoči sprejet, da je njen pes zanjo največ in bo pač mister roza špegli šele drugi na lestvici. Z mojega stališča si bodoči mister roza špegli zasluži bit drugi že zarad tega, ker sploh hoče bit mister roza špegli, ampak pustmo to.

Ko pelje miss roza špegli svojega cucka k frizerju, mora revše trpet najprej pranje z začetnim šampončkom (vonja se ne spomnim, ampak je zelo pomemben), potem mora trpet pranje s šamponom za odstranitev vplivov okolja na dlako (wtf?), nakar ga namočijo še v balzam, zavijejo v brisačko iz mikrovlaken in ga pošljejo za pol ure skup z lasnico pit kavo. Potem ga posušijo, ostrižejo in za konec naparfumirajo s parfumom, ki ima vonj po zvončkih. In ki ga lastnica lahko prenaša, ker je podoben Chanelu. Čudno, da se ji pred vrati ne povalja v prvem dreku, ki ga najde. Verjetno ima že čist skurjen nos od vsega parfumiranja. Potem ščence dobi na svoj čop dlake nad očmi zaponko iz swarovski kristalov, se spoka v posebej zanj skreirano torbico (roza!) in skupaj z miss roza špegli odpujsata domov. Pasji frizer za miniaturnega cucka ju stane okol 70 evrov. Brez zaponke iz swarovski kristalov.

Na srečo je bil to edini primer v celi oddaji, ki je bil ekstremen v to specifično smer. En tip je svojega papagaja vsak teden vozil 250 kilometrov daleč za štiri ure na morje, ker je imelo pernato bitje plesen v pljučih in mu je morski zrak dobro del. Drugi tip je v štacuni gnjavil prodajalko, da rabi grozdje brez pešk, ker njegov lenivec ne mara takega s peškami. Cel voz sadja je nabavil ekstra za svojega lenivca. Tretji si je dal svojega psa tetovirat zraven tatooja od svojega Harleya Davidsona, ker sta to dve najljubši stvari v njegovem življenju in torej na njegovi koži pašeta skup. Simpatično zmešano ... ampak tud razumljivo na tisti "jaz tega ne bom nikol razumel" način.

Vsekakor miljonkrat boljš kot shirani psi al pa nesposobni novinarji.

ponedeljek, 2. januar 2006

The penguin is toast

Valjda via Cyb3r. Tepla sem ga pol ure (pingvina, ne Cyb3rja), ker mi je bil tist jeti tolk všeč, potem sem šla pa mal googlat, kolk daleč ga sploh lahko spravim in sem ugotovila, da sem ga v prvih desetih minutah dvakrat spravila kolikor daleč gre (1978 Reinhold + Yeti).

Evo dokaz.

Na trebuh:


Na kljun:


Če za nič druzga, za depresijo preganjat je kar fajn. Zdej grem pa spat!

Lep dan za šoping

Ravnokar sem se rešila prisilnega poslušanja tega, kar imajo poslušalci radijskega programa povedat ob dejstvu, da so po novem štacune ob nedeljah zaprte. Val dvestodva, če se ne motim. Naj najprej povem, da mi gre že po defaultu besno na živce kvakanje "naključnih" (verjetno vedno istih) ljudi, ki imajo preveč časa in vročo željo, da bi njihovo pokvečeno logiko in retoriko slišalo čimveč tistih, ki jim ne uspe pravočasno zamenjat programa, ali pa so prisiljeni v poslušanje (this would be moi). Še bolj besno na živce mi grejo pa tisti, ki se ne zavedajo, da jih medij ponuca samo za filanje programa. Ampak whatever ... na koncu so verjetno itak oboji srečni, samo jaz se nekaj penim okol goflje.

Torej ... nič več izletov v hiper/super/mega/giga štacune ob nedeljah (razen izjemoma). Pripombe, ki sem jih uspela slišat z radia skozi glasno brenčanje svojih možganov, ki so vklopili BZZZZZZZZZZ, da se ja ne bi nič prebilo vanje, so bile pa take:
  • kako naj pa zdaj sploh grem v štacuno, če delam petek in svetek od jutra do večera in se štacune zaprejo ob <vstavi poljubno uro>?

  • kako lahko dovolijo, da na bencinskih zdaj pečejo kruh, pet metrov stran se pa tanka bencin?

  • zakaj so družine prodajalcev kar naenkrat več vredne kot družine tistih, ki delajo v bolnicah, domovih za ostarele, <vstavi poljubno primerno institucijo>?

  • ja kje bom pa zdaj ob nedeljah kupoval kruh (ker drugač ne bom do ponedeljka preživel)?

  • zakaj se moramo na referendumu odločat o drugih? A ne bi blo boljš, da damo prodajalcem anketo, pa naj se sami odločijo, če hočejo delat ob nedeljah?
Večino časa prostovoljno preživim v svojem malem svetu in se trudim izklopit motnje, ki prihajajo od ljudi, ki kvakajo, zato da kvakajo. Imam občutek, da se iz tega kvaketanja ne naučim nič, moja notranja jeza se pa zna pod takimi vplivi skokovito zvišat na nivo, ki ga ne maram. Če hočeš, da mi zakuha, mi serviraj blebetanje brez podlage in za desert tisti "lalalala ne slišim te ne slišim te". Vedno sem na novo razočarana nad zanikrnim razmerjem med možgani, ki so na razpolago in možgani, ki so uporabljani.

Kar se mene tiče, so lahko štacune odprte samo en dan v tednu. Magari ob nedeljah. Se bom prilagodila. Si bom cel teden pisala listek, kaj moram kupit. Se bom naučila pečt kruh. Alpsko mleko pa itak zdrži več kot en teden. Sploh je pa tud čaj čist fajn. Kar se mene tiče, imajo lahko prodajalci dveurne delavnike in ogromno časa zase in za svoje familije. Šest dni na teden so lahko doma, lahko vzgajajo srečne otroke, lahko en mesec skup porabijo za krašenje božičnega drevesca ... jaz jim to vse privoščim in ne bom zarad tega prikrajšana za nič. Kar se pa prodajalcev tiče ... bodo pa verjetno pri tem scenariju jedli travo. Oziroma kar se bo dalo zbrskat izpod snega. Prodajalci in njihove pravice so v tej šahovski igri kmetje. Kanonfuter. Dober izgovor.

A se je kdo razen mene vprašal, kolk jih bo izgubilo službo? Pa vprašajte tiste, če bi radi delal ob nedeljah ...

Kaj mam jaz za povedat tisti kokoši s Koroške, ki se je jadala, naj dajo prodajalcem anketo? Kar daj jim anketo, pa boš videla, kako izgledajo volitve, ko lahko voliš samo eno stranko. Al boš napisal, da hočeš delat ob nedeljah, al pa boš brez službe. Za vsakega prodajalca, ki ga vidiš v svoji lokalni štacuni, je za njim vrsta tistih, ki službe ne dobijo in samo čakajo, da se bo spraznilo njegovo delovno mesto. A hočete delat ob nedeljah? JAAAAAAAAAAAAA.

Vsem tistim, ki morjo ob nedeljah po kruh ... give me a break pa nehajte jest tisti bel drobljiv zmazek, kjer rabijo pumpo, da spravijo noter ves tisti zrak. Obstaja kruh, ki je trikrat boljši in je po treh dneh še zmer podobne kvalitete kot prvi dan. Je sicer mal dražji, ampak če imaš dost denarja, da klicariš na radio in izvajaš v eter dolge monologe, potem bo tud za tiste štir hlebce črnega kruha ob sobotah. Poleg tega pa ... a dejte no ... saj itak hodite samo na sprehod po trgovskem centru. A sploh še veste, da krave niso lila?

O bencinskih sploh ne bi. Če noben ne bi kupoval tam nič drugega kot bencin, verjetno ne bi nič drugega prodajal. Jelda? In o ubogih zaposlenih, ki imajo cajt it v štacuno samo v nedeljo al pa med tednom ob polnoči - btw sploh ne dvomim, da se najdejo tud taki, ampak hkrati mislim, da se ta argument uporablja čist preveč na splošno, sploh ker je kar nekaj štacun odprtih ob sedmih zjutraj in je tud kar nekaj takih, ki se ne zaprejo pred osmo. Tud v soboto. Pri ljudeh, ki med tem časom nikakor ne morejo do svojega hlebca kruha, je pa treba najprej začet reševat kakšen drug problem.

Aja ... jaz nisem bla ne za zaprtje in ne proti zaprtju trgovin. Vse skupaj se mi zdi izsiljen odgovor za napačno vprašanje. Mislim, da v situaciji, v kateri so tisti, ki sta jih "za" ali "proti" najbolj prizadela, ne moreš bit striktno za ali proti. Sploh če nimaš backup plana. Saj pravim - vprašajte tistega, ki bo zarad tega ostal brez službe.

nedelja, 1. januar 2006

Novo leto?

Pa glih komaj sem se uspela starega znebit ...