nedelja, 22. januar 2006

Možgani v leru

(Disclaimer. V kolesju mojega zgornjega nadstropja se običajno znajde tisto, kar vidim, berem in slišim. Zadnji teden berem samo bloge in kakšno zablodelo knjigo, gledam samo svoj cimer na šihtu in svoj brlog doma in poslušam samo Coldplay, ki ga bom imela dost right about now. Posledica vsega tega je, da so teme mojega današnjega posta pobrane večinoma s tujih blogov ali pa vlačim za sabo preteklost. Če se kdo počuti okradenega, imam za pljuvanje po krivcu odprte komentarje, če se kdo počuti napadenega, mu pa na tem mestu zagotavljam, da nimam namena nikogar napadat in da moje mnenje v ničemer ne jemlje vrednosti kateremukoli drugemu mnenju.)

Freedom of speech

Tole je seveda še ostanek tistega vlaka, ki je speljal iz mojega prejšnjega posta. Ko se je ves prah polegel (tisti trije drobci, ki so sploh kdaj zajadrali v višave), mi je še vedno ostalo vprašanje, zakaj se mi zdi sklicevanje na svobodo govora tak faux pas. Jaz ja verjamem v svobodo govora in je ne mislim nikomur kratit. Ampak ko mi nekdo začne opletat s tem pred nosom, me pa vse mine.

Svoboda govora je pravica. No ja, naj bi bila. Torej obstaja pravilo, ki pravi, da lahko vsak pove, kaj se mu preganja po zavitih ovinkih njegovih možganov. Kako daleč gre to pravilo? Do konca? In kje je konec? Ali ima pravilo sploh smisel, če nima postavljenih mej? In če so meje, kje se svoboda govora konča?

Jaz tega ne vem. Sem šele začela o tem razmišljat. Se mi pa zdi, da mi je sklicevanje na svobodo govora čisto malo nagravžno tudi zato, ker to največkrat počnejo tisti, ki ne priznavajo nobenih mej. Brez mej lahko jaz svojo pravico do varovanja svojega življenja raztegnem do te mere, da smem spravit s sveta prvega, ki bo brez posluha jodlal Na planincah, ker mi gre to tako na živce, da se bom iz obupa šla metat z najbližjega mostu. Oziroma kakšno drugo svojo pravico lahko raztegnem do kakšnega podobnega absurda. Kje so torej meje varovanja mojega življenja in kje so meje svobode govora?

In zakaj se ljudje tako redko postavijo v tuje čevlje?

Bager?

Čist sem zaljubljena v blog, s katerega sem snela to besedo. In tole nima nobene zveze z ničemer, razen z besedo.

Heh. Ne ti men bager. BAGRRRRRRRR :)

Besede so take krasne stvari. Prenesejo kakršenkoli masaker, dajo se stlačit v še tako majhne prostorčke, lahko so orožje in lahko so roka, ki te boža. Tudi kadar nimaš ničesar, imaš besede. Zakaj hudiča je potem okrog mene tolk ljudi, ki so nemi? Ki mislijo, da bodo šli problemi kar mimo in se potem čudijo, ko se zakoreninijo vanje in jih ni več mogoče požagat s samo dvema paroma rok? Pogovarjaj se z mano. Povej mi, kako se obrača tvoj svet. Odpri tisti svoj kljun in mi povej, kaj je narobe. Tud moj bager je vedno BAGRRRR, tako da je vseen, če tvoje besede plezajo druga prek druge in nočejo stat v ravni vrsti. Le koga to briga. Samo povej mi kaj.

Mačka ima devet življenj in vsa skupaj niso vredna pol kurca

Kdo postavi vrednost življenju? Kdo mu da listek s ceno, ki jo mora plačat tisti, ki bo to življenje vzel? Zakaj je moje življenje nekaj vredno in če ni vredno nič, kaj počnem tu?

Imam psa. V trinajstih letih odkar ga imam, sem se naučila, da ni preveč pametno na glas primerjat psov in otrok. S tem ne mislim povedat, da se jih ne da primerjat in s tem se tudi ne mislim opredelit do tega, kako smiselna je taka primerjava. Mogoče za koga je smiselna, kaj pa vem. Nimam otrok in imam psa. Približno tam sem, kot če bi rekla, da popolnoma razumem, kako je, kadar izgubiš pol družine naenkrat, pa mi zares še ni niti ena stara mama šla na drugi svet. Če rečem, da je moj pes kot otrok, s tem nočem povedat, da je otrok, ampak da sem se nanj navezala na podoben način. Na enak? Kako naj pa vem, če nimam otrok ... Verjetno ne na enak.

Ampak kdo postavi vrednost življenju? Zakaj nekdo, ki umori tri ljudi, dobi enako kazen, kot nekdo, ki umori enega? Zakaj je umor mačke za zabavo sprejemljiv, umor človeka ne za zabavo pa ni? A se umoru mačke sploh reče umor, ali je treba temu rečt drugače, glede na to, da je mačka? Tko kot mačka ne umre ampak pogine. Crkne. Eh, kdo bi si s tem razbijal glavo. Saj je samo mačka. In njeno življenje (al pa njih devet) ni vredno tolk časa.

Upam, da tisti, ki bo postavljal vrednost vašemu življenju, ne bo mačka.

5 komentarjev:

dragra pravi ...

I wish you would break free from your perpetual cycle, although your mind performes remarkybly well even running idle.

Rhyme not intended.

Mitja pravi ...

Ne, tisti, ki bo postavljal vrednost mojemu zivljenju, res ne bo macka, ker macke tega pac ne delajo. In tocno zato so njihova zivljenja bolj malo vredna.

Stvari nimajo objektivnih vrednosti, stvari imajo le vrednost za nekoga. Zame ima moje zivljenje zelo veliko vrednost in ker vecina ljudi o svojem misli podobno, se pac dogovorimo, da bomo cloveskemu zivljenju pripisali veliko vrednost. Macke pa takih dogovorov ne morejo sklepati, pa vecina jih tudi ne ogroza ljudi, zato so njihova zivljenja vredna malo. Da sploh imajo kako vrednost, imajo zasluge ljudje, ki imajo macke radi in v njihovem imenu sklenejo dogovor z drugimi ljudmi.

Kar pa seveda ne pomeni, da imam prav dobro mnenje o ljudeh, ki pobijajo macke, celo potepuske, ki jih nima nihce posebej rad (ce niso konjederci ki jim je to sluzba). Sicer je to brzkone zgolj predsodek, ampak od teh ljudi bi pricakoval, da bi imeli isti predsodek, in ce ga nimajo, je to sumljivo.

ursa pravi ...

To, da mačke ne postavljajo vrednosti življenju, si rekel ti, ker pač živiš v tistem ozkem podsvetu, kjer man is king in kjer smo se zmenili, da smo samo mi dovolj inteligentni, da lahko pripnemo nečemu vrednost. Poleg tega smo tudi dovolj egoistični in zaverovani sami vase, da na tak način diferenciramo med mačko (to mačko bom očitno zdrajsala do živega) in sabo.

Pa ne zdaj takoj iz tega potegnit, da sem jaz ne vem kakšna izjema in svetel primer popolne objektivnosti a la komar je isto vreden kot jaz. Nisem. Čist človeška sem. Ne moreš pavšalno rečt mačka = človek in to je dejstvo, ki ga bo razumel vsak. Mačka je mačka, človek je človek. Hkrati pa tudi ne moreš z gotovostjo postavit vrednosti svojega življenja nad vrednost življenja mačke, ker je tvoj vrednostni sistem tvoj (ergo človeški) in velja zate (ergo za ljudi). Dokler na svet gledaš skoz človeške oči (pa pustva to, da v bistvi vedno gledaš skoz zrkla, ki pripadajo človeku), tolk časa je tvoj vrednostni sistem edini logični. Ko se pa enkrat vprašaš, kako nekaj vidi mačka, pa pogruntaš, kako omejen si v bistvu pri gledanju vedno iz istega (človeškega) zornega kota. In če že pri gledanju iz zornega kota mačke popolnoma zatajiš, kje so potem še sloni in komarji (ki so tukaj seveda uporabljeni kot prispodoba) ...

Posledično (če kdaj probaš "razumet" mačko oziroma gledat skoz mačje oči) se slej ko prej vprašaš tudi, koliko je tvoj vrednostni sistem vreden v primerjavi z vsemi drugimi, ki mogoče obstajajo. Če hočeš nečemu postavit vrednost, potem moraš to poznat na način, ki se ga da ovrednotit. Ok ... tvoj vrednostni sistem je vreden veliko zato, ker je tvoj, ker ga razumeš in ker je zate logičen. Če priznaš, da obstaja še kakšen drug vrednostni sistem, recimo mačkin (in tu se strinjava, da ti tega ne priznaš, ampak recimo ... for the sake of discussion), potem ga ne moreš ovrednotit, ker ga ne poznaš dovolj (oziroma sploh). In kam te to v končni fazi pripelje? Do točke, kjer se ti zazdi verjetno, da sva ti in jaz v očeh morebitnega zunanjega zunanjega opazovalca (namenoma napisano dvakrat in ta moj opazovalec nima nobene zveze z bogovi in podobnimi stvarmi), ki te gleda od nekod res daleč, približno enako velika fleka, kot je mačka. In vrednost najinega življenja je v primerjavi z njenim... hmm ... jaz tega ne bi vedela.

Razumem, kaj mi hočeš povedat in tvoji argumenti se mi zdijo logični, če se omejim striktno na človeški zorni kot. Tudi ti ne poskušam dokazat, da razmišljaš narobe, ker v bistvu ne razmišljaš narobe. Strinjam se pa (osebno) s tvojo logiko ne. Vzrok zato je predvsem v tem, da ko sem enkrat zadovoljivo obvladala šetanje med različnimi človeškimi čevlji in zornimi koti, mi je samodejno potegnilo tudi na (morebitne) čevlje in zorne kote, ki jih ne nosi človek. Ko si enkrat tako daleč po tej poti, nekak ni več poti nazaj. Kolk mam pa zares na veliki sliki prav ... who knows. Ti živiš po svoje s svojimi prepričanji, jaz živim po svoje s svojimi, na konc bova oba pokojna. Jaz ti ne bom rekla da maš narobe, ker pri pravilnih predpostavkah imaš čist popolnoma prav.

Mitja pravi ...

Saj priznam, da obstaja mackin vrednostni sistem, samo ljudem se nanj ni treba ozirati. Seveda se pa lahko, ce ravno hocejo. Ti recimo se. Ce dobro pomislim, se jaz tudi. Priznavam pa drugim pravico, da se ne. Medtem ko jim ne priznavam pravice, da se ne ozirajo na moj (oziroma nekaksen splosen cloveski) vrednostni sistem. Ce to vendarle storijo, se tudi jaz neham ozirati na njihovega in jih strpam v keho.

Skoda, da ne poznamo kakih inteliegntnih vesoljckov. Bi bili zanimiva snov za takele debate.

dragra pravi ...

Ursa, I think Mitja wants to seduce you...