sreda, 18. januar 2006

Papirnati zmaji

Kako naj dam naslov temule bluzenju? Švica sploh ni slaba destinacija? Pravljica o prijaznosti? Kako poskusit ubit petnajst muh na en mah in ne zadet niti ene?

Enkrat davno, tako daleč nazaj, da se tud ne spomnim več točno tega, kar bom v naslednjem stavku poskusila spravit v besede, sem nekje prebrala eno pametno stvar. Tud dobri ljudje delajo pizdarije in se ne znajo vedno spodobno obnašat. Človeka sicer težko sodiš drugače, kot po njegovih akcijah in reakcijah, vendar ga je idiotsko sodit po eni sami. Tako, kot ga je bedasto sodit, če poznaš samo eno njegovo plat. Verjetno nihče ne pusti svojega notranjega lista nepopisanega do trenutka, ko nekoga spozna z vseh mogočih zornih kotov, ampak ne verjamem, da mi bodo kdaj jasne dobre strani zacementiranja mnenja o nekom, ki ga ne poznam drugače, kot z reklamnega plakata ob cesti.

Seveda si mislim svoje o vseh pajacih s televizije in o tečni babnici za okencem na občini in o zateženem vozniku avtobusa in o svojem blesavem šefu in o sosedovem psu in o vsakem flekcu na platnu svojega življenja, ki mi je kdaj dvignil pritisk. Če si ne bi o teh stvareh mislila ničesar, bi bla plesen v kozarcu neuspešno postarane omakce za špagete. Mislim si marsikaj, fantaziram, rišem si slike, v mojem filmu po srečanju nesposobnega voznika pred mano in največjega dinozavra iz moje virtualne zbirke ne ostane nič. Še svet ne. In potem se z zmagoslavnim nasmehom in zenovskimi možgani veselo naprej vozim za njegovimi štoplampami, ki se prižgejo vsakič, ko mu naslednja snežinka nežno pristane na sprednji šipi.

Vsak bije svojo bitko. Vsak ima svoje papirnate zmaje in svoj plastičen meč.

Odkloniti človeka samo zato, ker misli drugače, kot jaz? Ker njegove besede tvorijo stavke, ki meni niso všeč? Ker se ne zna spodobno obnašat, čeprav ne vem, ali je dober? Ne. In da. Da, ker je življenje lažje, kadar je cesta ravna. Ker je lepše, če nič ne boli. Ker je zoprno, kadar nekdo s prstom kaže na luknje v moji zgodbi. Ker je krasno bit zavit v vato. Ker nimam časa in nimam živcev, da bi se pregovarjala z drugače mislečimi. Ker jaz tega ne raaaaabim. Ker it is all about me! Ne, ker je življenje neskončno bolj zanimivo, kadar je cesta ovinkasta in razgled ni vedno enak. Ker vem, ko vidim in vidim, ko gledam in gledam, ko se dogaja in se dogaja, ko so vsi drugačni kot jaz. Ker je vedno znova krasno bit v orehovi lupini med ogromnimi valovi in se zmešano krohotat nevihti. Ker me ni strah. Ker vsak bije svojo bitko in je vsak vsaj malo dragocen. Ker je zabavno. Ker IT IS ALL ABOUT ME v tem mojem svetu! In če je all about me, potem svet nisem samo jaz.

Stvari, ki me jezijo, me jezijo, ker sem taka, kot sem. Jaz, ne tisti, ki me razjezi. Jaz. Če me nekaj razjezi tako močno, da me začne dajat želja po ugrizu, se najprej vprašam, kaj bom dosegla s tem, da bom videla kri. Samo trenutna ublažitev moje jeze ni zadosten rezultat. Kregat se zarad kreganja, usajat se zarad specialnih avdio efektov ... bedarija.

Čustva in njihovi približki ... cel spekter njih ... niso nikoli slaba. Jeza, žalost, obup, bes, ljubezen, veselje, tesnoba, strah. Vse same normalne stvari. Kar je slabo al pa dobro al pa nekaj vmes, je človeška reakcija nanje. Ko te prime bes, lahko razbiješ vse okrog sebe samo zato, ker lahko s tem za trenutek omiliš stisk tistih neizprosnih prstov, ki držijo tvoje možgane v pesti. Lahko se pa usedeš v kot in se pregrizeš skozi svoj bes s potrpljenjem. Počakaš, da te vsaj na pol mine ... ker vedno vsaj na pol mine.

Ko se vate naselijo destruktivna čustva, zakaj misliš da bo konec sveta, če ne boš takoj naredil nekaj, kar v tistem trenutku razumeš kot korak k rešitvi? Samo ti in tvoje doživljanje ostaneta. Kot boj na življenje in smrt. Če ne bo tvoj nož gledal iz hrbta tvojega čustva, potem bo tvoje čustvo tebi prerezalo vrat. Ampak to si vse ti. Vsak hrbet je tvoj. Zakaj si ne daš tistih par ur ali par dni za tipanje terena ... kako boli tvoje čustvo, kako dolgo traja, kako se obrabi, kako točno ti stopi na mezinec, da ti odnese plafon in kako močna je gravitacija, ki privleče tvoj plafon spet na svoje mesto. Življenje je kratko, čas je dragocen, ampak tako dragocen pa spet ni, da ne bi imel časa poslušat samega sebe. Sploh če veš, da povprečen človek z vsemi tistimi, ki ga morajo trpet v svoji bližini, dela kvečjemu tako dobro, kot s samim sabo.

Sam sebi sem največji in najmočnejši zaveznik. Kako tragično bi blo, če bi mi najmočnejši zaveznik crknil od alergije na arašide samo zato, ker se mi ni ljubilo poslušat, ko je razlagal, da je alergičen nanje ...


(Pojasnilo. Za zgornji zapis sta inspiracijo prispevala cookie in dragan. Oba skupaj in vsak posebej. Hvala obema.)

(Dodatek. Ok ... I'll bite ... by cookie.)

5 komentarjev:

dragra pravi ...

Nice reflection, Ursa. Actually the scuffle is all about reflection vs. erection.

Anonimni pravi ...

tu se nadaljuje

JA-NE-Z pravi ...

Tale zapis je tako poduhovljen, da ti je prisluzil pozicijo med mojimi povezavami. Congs!

ursa pravi ...

BWAHAHAHAHAHAHA
... in jutri ves svet ...

:)

Hvala.

dragra pravi ...

Some girls do pinups, some do razor sharp thinking. Ursa does both...