sreda, 25. januar 2006

Avto? Štir kolesa pa gas.

Že tri dni imam nekam zlo razgibano življenje. Kar pomeni, da v službi ne hodim samo od svoje pisalne mize na skret in spet nazaj (z občasnimi pit stopi za kavo v kuhinji), ampak sem in tja celo pomolim nos skozi zunanja vrata. In to poleg standardnega jutranjega prinosa od zunaj noter na toplo in popoldanskega odnosa od znotraj nazaj ven na mrzlo. Saj vem ... življenje se mi dogaja s svetlobno hitrostjo. Smete mi bit fovš.

Včeraj me je tako doletela čast, da sem se peljala na izlet v Maribor. Službeno. Namen, ki ga je s tem hotel doseči moj nadrejeni, še vedno ni jasen, in bo verjetno ostal izgubljen v kakšni od njegovih nočnih mor, ki se jih zjutraj ne more več spomnit. Meni je blo vse to včeraj v glavnem ravno do Trsta, ker se mi je končno nekaj DOGAJAL in ko se ti dogaja, ti je baš vseeno, tud če se tvoja navodila berejo kot walkthrough za pacmana. Zjutraj se pripelji na šiht, premakni svojo rit iz enega avta v drugega, nato rit z avtom vred premakni iz točke A v točko B, kjer naj rit in avto vsak na svojem mestu mirujeta en polni delavnik, nato ju nazaj skombiniraj v celoto in ju prestavi iz točke B nazaj v točko A. Po možnosti pred polnočjo. Jawohl Herr šef. Ni problem. Možgančki pa valjda vriskajo počiiiiitnce.

Samo eno majceno zaskrbljujoče dejstvo mi je že pred vikendom delalo siv las. Službeni avto ... OGROMEN. Jaz vozim eno malo koreto, s katero sva si pisani na kožo. Službeni avto ... nekaj meni neznanega. V življenju sem do zdaj vozila samo eno znamko avtov. Službeni avto ... dizlaš. Moja modra dirkačica je bencinarka. Ampak avto je avto, jelda? Ja itak. Meni se tri dni prej ni tko zdelo. Sploh po tem, ko so mi v tajništvu za začetek odpredavali hitre inštrukcije iz plačevanja cestnine z Magno in iz vžiganja diesel mašin pri nizkih temperaturah. Saj ne, da bi se mi zdelo vse skup tolk zakomplicirano. Na pol obrneš ključ in počakaš, da izgine lučka. Potem obrneš ključ do konca. Mhm. Takoj po inštrukcijah sem bla še grozno hvaležna za pomoč, potem, ko so se pa že vse tajnice domov spokale, sem se pa začela spraševat, česa vse mi niso povedale, če je že vžig taka pomembna zadeva. In sploh - o kakšni lučki to one sanjajo? Kako naj pa vem, katera od svetlečih zadev mora ugasnit in kako dolgo jo moram čakat? Da ne bom slučajno začela križem gledat ob poskusu spremljanja vseh luči na armaturni plošči naenkrat.

Vmes je bil potem vikend in sem se počasi vdala v svojo usodo. Bo že. V ponedeljek sem se pa vseen predčasno pojavila v tajništvu in pobrala vse dokumente z navodili za upravljanje težkih strojev vred, zato da sem si dala čas za preštudiranje prevzetega materiala. Kje se natoči tekočina za pranje stekel (čeprav je blo cel dan sonce), kako se prestavi v rikverc, kaj je s tisto lučko za gretje motorja pred vžigom, kako se nastavi sedež (seveda čist gor), kako se nastavi zunanje špegle, kako se regulira brisalce (again - cel dan je blo brez oblačka), kako pripraviš gretje do funkcioniranja, preden ti pri minus petnajst odpadejo prsti ... same življenjsko pomembne stvari. Tolk sem bla napsihirana, da sem se včeraj zjutraj samodejno zbudila pol ure prej in šla ponavljat snov. In še dobr, da sem to naredila, ker drugače bi zgrešila podatek, da se loputa od tanka odpre s knofkom, ki ga najdeš zraven ročne :)

Pri vsem tem kompliciranju bi človek pričakoval, da mi avto iz čiste kljubovalnosti ne bo niti vžgal. Pa je blo vse skupaj totalni antiklimaks. Avto je ipak avto, tud če morš najprej izvohat en obskuren knof, preden mu lahk nafilaš tank. Jaz nisem delala problemov njemu in on jih ni delal men. Edin na pumpi sem se najprej sparkirala pred tistim šlaufom za diesel čofto, nad katerim piše samo za avtobuse in tovornjake in sem morala potem rikverc slalom vozit do drugega prostega mesta. Hardcore avanturist ... that's me.

Aja, pa v Mariboru sem se dvakrat izgubila. Ampak sem se tud dvakrat našla in se vse zgliha. Tišina! Does too!

5 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Do zdaj mislu, da se moski bolj osebno navezejo na avto. Ampak takega intimnega odnosa pa niso sposobni ;) U go grl!

Mayhem pravi ...

Jaz sem imel srečo in sem v avto šoli vozil dizl Cliota. In potem doma vozil 2x večjega Clarusa. Pa ni bilo težav razen tega, da moraš ovinke vozit bolj na široko :) Vsi avtomobili, ki sem jih do zdaj vozil so imeli enako funkcionalnost ročic na levi in desni strani volana :P Samo "trobento" ima moj Megan na ročici za žmigavce namesto na volanu. Kako dat v rikverc sem pa do zdaj videl samo 3 možnosti. Konec koncev pa.. avto je avto :)

ka-ma pravi ...

Vsakic ko pridem v Evropo in se vsedem v avto si moram mentalno premaknit levo in desno mozgansko hemisfero...tukaj na Japonskem vozimo po levi in temu primerno je vse zrcalno obrnjeno tudi v avtu. Se sploh ne spomnim vec kolikokrat sem namesto zmigavcev vkljucila brisalce. Seveda se stvar ponovi ko pridem nazaj na Japonsko in spet menjkam hemisfere. Te pa cisto razumem kar se tice dizla...jaz tudi ne bi vedela, kam naj se postavim na bencinski crpalki...vcasih se celo z mojim bencinarjem uspem "dostavit" na prostor za avtobuse! Pa ne da bi se pocutila tako veliko....

urban pravi ...

Po pol leta izkušenj z dizli, pa še prej par let nazaj, se še kar postavljam na tovornjakarsko tankšteleplatz. Kar ni tako hudo. Pač človek je človek. Da se pa na državni meji ustavim na avtobusarskem mestu, mi da občutek da se moram razmislit o nad večvrednostnem kompleksu:-)

ursa pravi ...

Ah, blogerski kolegi, vi tega ne zastopte :)

Jaz še zmer živim v prepričanju, da imam issues pri prilagajanju na različne avte. To prepričanje sem pridobila enkrat takrat, ko sem naredila izpit, se dvakrat peljala s takratno domačo kišto in takoj za tem za celo dekado postavila volan v kot. Ker jaz takega tankerja po ozkih slovenskih cesticah ne bom vozila in pika. Mal me je sram povedat, da je bil tisti tanker Opel Kadett, ampak bom preživela.

V resnici imam issues z marsičim, ampak s prilagajanjem na avte pa ne baš. Kljub temu se grem še vedno know your enemy ... just in case. Če bi me hotel ugriznit :)

Tovornjakarski plac in večvrednostni kompleks ... definitivno se moram mal zamislit nad sabo. Grandomanija bi mi čist pokvarla moj benigni CV.