torek, 6. december 2005

tam dam dadaaam

Danes na sporedu - spomladansko čiščenje. Jawohl!

In ne, nisem pet mescev prezgodnja. Prej kakšni dve leti prepozna. Ta trenutek mam čikpavzo (brez čika) med grobarjenjem. Svečano sem odpremla na drugi svet posmrtne ostanke vseh muh in komarjev, ki so storil konec na moji okenski polici. Kot se za tak dogodek spodobi, ga je spremljala mrtvaška koračnica, ampak jo je na trenutke preglasilo sopihanje sesalca. Žal ni šlo bolj na glas, ker sem ob vsakem zvišanju decibelov dobila opozorilo, naj se ne derem. Po drugem poskusu si nekak nisem več upala trobentat tistega tam dam dadaaam, ker sred zime res ne rabim rdečega kartona zarad enih muh.

Mi je pa dala tale moja mrtvašnica na okenski polici še en razlog več, zakaj se nima smisla preganjat za muhami dokler so žive in glasne in tečne. Čista izguba energije. Itak čez čas končajo kot trupelca pod oknom in takrat vzamem sesalec in jih pozaugam v večnost. Živci na broju, slog za čisto desetko. Potrpežljivost se splača!

Zares ... sem pa velik bolj zažagana in se ne grem vojne z muhami zarad drugačnih razlogov. Enkrat zdavnaj, ko sem odkrila pri sebi sposobnost obračanja zornih kotov in hoje v tujih čevljih, sem se sama sebi začela zdet v kontekstu gmajne blazno majhna. Gozd - drevesa, drevesa - gozd? You get the point ... Posledično so se mi pajkci, vešče in podobni stvori, zarad katerih sem prej vreščala in zganjala paniko, začeli zdet zlo zanimivi in pomembni. Leteči, gomazeči, mrežo spletajoči drobci življenja. Od tam, pa do tega, da sem muhi, ki mi je sedla na roko, rekla dober dan, je bil potem samo še korak.

Nekoga, ki mu rečeš dober dan, pa ne moreš potem z muholovcem predelat v pire. To bi bla ja čista potrata prijaznosti. No in po tistem sem začela zablodelim osam odpirat okna, izgubljene kobilice nežno metat čez prag, lani se mi je pa celo zgodilo, da sem dvajset minut po Merkurju med hladilniki lovila kačjega pastirja. Se mi je zasmilil ... :) Saj na veliki sliki se nič ne pozna, men je pa fajn bit veliki rešitelj.

Kar me spomni na eno pesem ... jo bom prosto po urši obnovila (avtor je Erich Fried in original seveda miljonkrat zasenči moje skrpucalo)

ko sem bil majhen, sem vedel
vsak metulj, ki ga rešim
vsak polž, vsak pajek
vsak črv bo prišel
in jokal na mojem pogrebu

ko jih enkrat rešim, nobenemu ni treba več umret
vsi bodo prišli na moj pogreb

ko sem potem odrasel, sem spoznal
da je to neumnost
nobeden ne bo prišel
vse jih bom preživel

zdaj, v starosti, se sprašujem
kaj pa, če jih rešujem čisto do konca ...

2 komentarja:

Matej pravi ...

ampak jz vseen ne maram pajk(c)ov... če mi ga gdo udnese vn ga ne bom spaštetiru... oblubm.

ursa pravi ...

Pajki so čist v redu. Mene edin takrat še mal elektrika strese, ko primem kakšno suho južino in jo odnesem ven iz bajte. Vse tiste dolge noge, a veš ...

Razne vešče, deževnike, štrigule, stonoge, gosenice, polže, žabe in podobno sem pa že prebolela. Če moja mama lahk kače čoha za ušesi (:)) pol jaz ne smem zaostajat!