petek, 09. december 2005

Booklice

Sem obsedena z njimi, ampak ne berem več tolk kot včasih, ker nimam časa. Zdajle sem ravno zaključila z enim ceglom od Stephena Kinga (The Stand), ki je imel 1400 strani in sem ga brala po koscih kakšen mesec. Prvih 400 strani sem imela kar naprej občutek, da je vsak moj kihec začetek epidemije, ker v bukli takoj na začetku od epidemije krepne 99% Američanov. Kar fajn knjiga, ampak tistim religioznim bluzenjem, ki jih je gospod King vmes naštepal, bi se pa komot lahko ognila. Ene 300 strani predolga bukla je zarad tega.

Nasploh ne maram brat zadev, ki so preveč posejane z religioznimi izlivi in nadnaravnimi pojavi, pri katerih moraš v nekaj verjet, da se sploh lahko vživiš v tekst. Al pa kakšnih pocukranih self help bukel. Včasih sem še verjela, da moram vsaki knjigi dat šanso in jo najprej do konca prebrat, preden jo lahko spljuvam, zdaj se pa na prvih stotih straneh bitka za bralca konča. Očitno sem močno tečen (na žalost samo še wannabe) knjižni molj. Pa pritegnjen tud, ker sem se spravila brat tud že angleško-angleški in nemško-nemški slovar. Prav napeta sicer nista, izvem pa marsikaj novega :) Samo to je bolj projekt za celo življenje, kot pa večerno branje pred spanjem.

Zadnjič enkrat (eh ...) mi je ob branju sobotne priloge (se mi zdi) zakorakala v spomin ena knjiga, nad katero sem bila tako neskončno razočarana, da nisem nikol več istega avtorja brala. Paulo Coelho - Alkimist. Če se prav spomnim, je bla zlo dost časa nazaj to tista knjiga, ki ga je postavila na zemljevid. Pa tržili so jo kot nevemkako intelektualno zgodbo a la ena druga knjiga, ki je bila meni všeč. Jasno sem šla tud Alkimista brat in mi je bil simpatično branje skoraj čisto do konca ... človek išče zaklad, vmes se mu zgodi nekaj krasnih spoznanj in jaz sem bila prepričana, da bo tisti zaklad na koncu tudi kakšna taka globoka prispodoba. Pa mu je gospod Coelho na koncu nastavil skrinjo cekinov. TOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOLK sem bla razočarana. In to je blo konc lubezni med mano in Paulotom. Zdej se pa ne šljiviva več spljoh.

Zdaj berem pa The Guide to Science od Asimova in zraven pobožno upam, da ne bo tud ta ratala življenjski projekt. Jako je zanimiva, samo ko preberem, kako so gospodje Grki nevemkolk let pred Kristusom izračunal razdaljo od Zemlje do Sonca, moram it nujno po svinčnik in papir in njihovo metodo preverit. Najbrž zato, da potrdim, da se niso zmotil, ker brez da jaz rečem, da je to res tko, se svet ne vrti. Pol pa ni čudno, da cel dan berem dve strani (od njih tisoč).

Sam tolk, da ne boste na trnih ... niso se zmotil :)

1 komentar:

Matej pravi ...

"Včasih sem še verjela, da moram vsaki knjigi dat šanso in jo najprej do konca prebrat, preden jo lahko spljuvam, zdaj se pa na prvih stotih straneh bitka za bralca konča."

Jst tut!