S faksa sem ohranila eno samo prijateljstvo. Itak sem bolj individualc in ne maram množic in grupnih orgij (emm ... tuki smo vsi spodobni!), tako da mi malo število prijateljstev kar paše. S to mojo prijateljico, ki je iz mojemu prebivališču diametralno nasprotnega konca Slovenije, se vidiva parkrat na leto, običajno v Ljubljani, izbereva si kakšno hudo restavracijo, kamor greva najprej zasedat za par ur, potem narediva pa še en obhod štacun (obvezno Konzorcij zame, pa Nama zanjo), med katerim za dušo privezat obredeva par cukerpekov.
Zadnjič enkrat (pred sto leti ... pri men je "zadnjič enkrat" vedno že tko daleč nazaj) sva šli v Maxija zijat perilo, da mi je pokazala, kakšen modrc nosi (na obešalniku, jasno ... nekak ne padam tolk na atribute svoje kolegice, da bi šla njen modrc v Maxiju gledat v živo). Hec je, da sva po postavi čist različne in nimava izkušenj s tipom perila, ki ga nosi ta druga. Moja kolegica je ploh in nosi podložen modrc. Tam z obešalnika je snela eno skulpturo od Lisce, ki je na prvi pogled izgledala kar spodobno. Pač - dodatna oprema za deklice, ki bi rade več. Pol sem ji ga pa vzela iz rok in sem si skor rokco spahnila, ker je bil hudič tolk težek in me je kar k tlom potegnil. Tko kot škatla ploščic, pri kateri ne pričakuješ, da bo vagala eno tono. Za tisti modrc bi morala imet orožni list ... Pol ure sva krepavali nad kosom perila s silikonskimi vložki, solze so nama šle dol sred štacune, potem sva pa odpeketali delat zgago nekam drugam. Verjetno tiščat nos na šipo in delat smešne ksihte. Se ne spomnim več.
Hihi ... ta mesec bo here we go again :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar