četrtek, 01. december 2005

.

Mislim, da sem s temle končala in da oktober ni bil naključje.

Za trenutek me je potegnilo naprej par drugih blogov, ki so me spravili do smeha, razmišljanja in pisanja, ampak nobena taka stvar ne traja in še vedno ostaja dejstvo, da se tu ne počutim doma.

Moje najboljše pisanje se zgodi zaradi stvari, ki me obdrgnejo do krvi. Moj pogonski mehanizem se v situaciji, kot je tale, hrani s tujimi odrgninami. Nekje v tem krogu je kratek stik, ki z vsakim dnem postaja daljši, ker sem psihološki materialist in hočem plačilo v konvertibilni enoti. Moja konvertibilna enota ni "jaz pišem zase in ti slučajno dovolim kukat zraven". Piši zame. Komuniciraj z mano. Z roko mi v zraku nariši iluzijo, da si tu zame. Povej mi, kako se počutiš in ne kaj si jedel za zajtrk, ampak kako si s prstom namazal pašteto na kruh in si se zraven hihital kot otrok. Tudi jaz bi enako naredila zate.

Moj akumulator je prazen.

8 komentarjev:

ursa pravi ...

Kaj bom s KisloGlisto, še ne vem.

Mogoče me bo vsake kvatre enkrat potegnilo v ponovitev eksperimenta in bom veselo packala po njej samo zase :)

Ampak to ni to.

Mayhem pravi ...

Moram priznati, da me ta novica ni prav nič razveselila. Ravno obratno. No.. saj sem vse že napisal na svojem blogu.. čao

Matej pravi ...

Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Ne.

ursa pravi ...

Pa sej ni tko hudo no :)

Tamara pravi ...

Ma k'r je hudo, veš.
Res fino je bilo Glisto prebrati.
Hvala.
;)

JA-NE-Z pravi ...

Pa saj se vsi srečujemo z istimi težavami - za katere smo krivi sami. Jaz recimo že ene pol leta nisem dobil spodobnega komentarja, sploh. Ker se mi ne ljubi gledat, kolikšen je obisk, niti ne vem, ali sploh kdo bere in se vam ne ljubi nič povedat, ali pa pišem čisto zase. Včasih se malce sekiram, včasih malce obupujem, včasih si pa rečem, da bi moral pisati v angleščini. Še dobro, da vsaj Tamara kdaj kaj reče.
Je pa res, da so blogi pogosto tudi ego-psihoterapija, kar pa meni včasih popolnoma zadošča.

ursa pravi ...

Hecno pri vsem skup je, da moja psiha (pisunska, seveda) sploh ni odvisna od komentarjev. Čeprav je dober komentar včasih vreden več kot cel post. Na sebi vidim, kako gre to komentiranje in tiščanje rokce v luft, ker mam jazjazjaz nekaj za povedat. Jaz jih pišem samo, kadar se mi zdi, da res ne morem ne povedat, kar mam za povedat. Od tvojega "sem nazaj" posta sem se recimo režala še cel dan, pa vseen nisem nič zraven napisala. In nisi vedel, da sem ga prebrala.

Zdaj sem se že mal otresla drame od zadnjič, ko mi je hudič sral na kup in sem z vso resnostjo in odgovornostjo (hihi) prišla do sklepa, da je vse skup zguba cajta in da ga nimam tolk da bi v devetih dneh od desetih brez efekta poskušala napolnit svojo baterijo na drugih blogih. In sem začela spet pogrešat svojo ego-psihoterapijo.

Otroški vrtec v eni osebi :)

ursa pravi ...

Tamara, hvala.