Hja

Sem nazaj. Že en teden pravzaprav, ampak se ves svoj prosti čas skrivam v samoti svojega stanovanjca in se delam, da nisem nazaj. Precej neuspešno sicer, ampak mogoče me bodo pa dokončno deportirali down under, če se dost dolg naokol vlečem kot mavrični smrkelj. Nikol se ne ve.

Če se slučajno sprašujete, zakaj je sred januarja tako usrano vreme - nekdo je na drugem koncu sveta zadnja dva tedna goreče molil za poletje in vizualiziral palme in peščene plaže. Menda je tole as good as it gets na tem koncu v januarju. Če hočete drugo leto imet zimo, me ne smete pustit na toplo, ker there's no way in hell, da bom brez boja prišla s 40 stopinj nazaj pod nulo. Oziroma ... v bistvu je najboljš, da udarite humanitarno akcijo in me preselite tja dol od novembra do aprila. Pa na đeparac prosim tud mislit, ker Kenguruland ni za klošarje.

Nazaj sem uvozila:

• eksotičen avstralski prehlad, staknjen čisto na koncu potovanja ob prečkanju mostu nazaj v Melbourne. Če nič druzga, znam vsaj fajn demonstrirat svoje nezadovoljstvo nad situacijo, v kateri se znajdem (če me nočte, bom pa tukaj in zdaj poskusila naredit samozadavitev s kašljem!)
• več rjavega pigmenta na svoji koži, kot sem ga prej videla skupaj v petnajstih letih. Moja rjava barva je sicer v najboljšem primeru tipa "kje maš zdej tisto rjavo barvo?", ampak just you all shut up - na nožicah se mi poznajo trakci od japank! (vsaj mislim, da se še :))
• od oka ene sto izpuščajev/pikov, ki se še vedno niso odločili, ali so kakšna neznana alergija ali so posledica steničnih orgij (yep, we had company ... prvič videla kenguruje, koale in stenice :)) So pa vsaj nehali srbet, čeprav zdaj izgledam kot bojišče in se moje krasne rjave barve izmed vseh hrast sploh več ne opazi.
• dve kili rdečega kamenja, ker za kakšne kičaste suvenirje ni blo ne dnarja ne placa
• par majhnih zajčjih kosti pobranih v puščavi, ker skrivališča za kamelje, konjske in goveje lobanje tud po nepopustljivi racionalizaciji prtljage nisem našla (poleg tega ne bom priznala, da so me v muzeju ob pogledu na kitova vretenca dajale grde misli o desna-roka-levi-žep)
• en kup rdečega peska, zažrtega v vse robove rukzaka in vse čevlje in cunje.
• neustavljivo željo po še.

Plan je Tasmanija septembra 2009 :) Vsaj Tasmanija.

Raport per partes pa drugič.