Proti toku

Pogruntala sem, zakaj je meni ponoči tolk fajn po hribih lazit. Al pa tud kje po ravnem, saj ni važno. Tisti ljudje, ki vidimo, smo tako zelo odvisni od te svoje sposobnosti. Že pri poljubljanju se to pokaže - če imam oči zaprte, čutim čist drugače in velik bolj intenzivno, kot če imam oči odprte. Enako je pri lazenju okol v temi. Z lučjo na glavi osvetliš ravno tista dva metra pred sabo, ravno toliko, da vidiš, kje hodiš, vse ostalo je pa temno. In če ne vidiš, potem tega za tvoje možgane v tistem trenutku ni. Kot bi bil tvoj svet omejen na dva krat dva metra.

In ko nekaj časa hodiš po temi, ti brez običajnih stvari, ki jih vidiš podnevi, možgani kar zabluzijo po svoje. Kot bi jih spustil s štrika. Eno uro in pol sem rabila od avta čez hrib nazaj do avta in celo pot se mi je v glavi hudo dogajalo. O sebi, o svetu, o službi ... eno z drugim in eno iz drugega. Tak dober občutek je bil.

Srečala nisem nikogar. V tisti bajti na vrh hriba so imel žurko in je smrdelo po šnopcu že petdeset metrov preden sem do tam prišla, ampak videla nisem nobenega. Samo ko sem šla dol, so me nekje na sredi poti izmed dreves opazovale ene svetleče oči. Najbrž srna. Občutek je bil pa prav divji ... kot bi te skozi dva svetleča kroga gledalo nekaj, kar te bo zdaj zdaj v enem kosu požrlo.

Preden sem šla, sta me doma oba prepričevala, da je nevarno in da se mi bo zgodilo kaj jaz vem kaj, ampak potem, ko sem sopihala v hrib, sem pa razmišljala kako malo je možnosti, da se mi tam v tisti gmajni res kaj zgodi v primerjavi s kakšnim večjim mestom. Na svetu obstajajo območja, kjer si ne moreš privoščit večernega sprehoda brez da bi te naslednje jutro našli preminulega v kakšnem grmovju, pa še srečo bi imel, če ti ne bi noben kos manjkal. Pa taki placi obstajajo, kjer te sredi dneva lahko najde kakšna zablodela krogla, ki sploh ni bila tebi namenjena. Pa neverjetno veliko je takih, kjer se ti morda v devetih primerih od desetih ne bo zgodilo čisto nič, strah te je pa, kot da bo vsak dan tvoj zadnji. Ena taka vas, kot je moja ... je na tem področju tako odzadaj, da se nimam česa bat. Tud če se mi bo kdaj kaj zgodilo, je brezveze, da se tega bojim, ker je možnost, da se bo zgodilo, tako majhna.

A veš, kako lep razgled je s tega našega najbližjega hriba ponoči ... samo vasi so okol, pa je tako morje luči spodaj, kot bi gledal kakšno mesto. Prav luštno je zijat dol, tudi če si sam. Danes sem videla, da si mi včeraj pustil sporočilo ravno par minut preden sem te jaz nadlegovala po telefonu. Sva bla nekam sumljivo usklajena. Jaz sem si na začetku rekla, da moram prilezt do vrha, če ti hočem poslat sms :) Včasih me na sredini mal motivacija zapusti, pa so mi take stvari v pomoč.

A vidiš, kako pozitivno ti name deluješ? A vidiš???? :D