Do nadaljnjega sem na dopustu in okušam radosti penzjonerskega vsakdana. S to razliko, da lahko spim tudi ponoči, da me ne boli noben sklep in da me ne preganja slutnja smrti. Vse skupaj izgleda kot variacija na tole kopito:
- vstanem okrog osmih
- peljem psa na dooolg sprehod (ker imam drugač stalno slabo vest, da me za mojim hrbtom opravlja, kako imam morje časa, ona je pa ubogo zapostavljeno ščene ... kako je šele, ko ima človek enkrat otroke ... abonma na slabo vest zagotovljen)
- pogledam v hladilnik in ugotovim, da bo treba v štacuno
- tri ure skup razmišljam, a se mi sploh da v štacuno, al bom rajš preživela do naslednjega dne ob zadnjem krajcu kruha in čaju. Če se odločim, da se mi seveda da v štacuno (ker nujno rabim čokolado), naslednji dve uri razmišljam, ali je bolj pametno it tik preden se ljudje usujejo iz služb, ali zvečer, preden zaprejo štacuno.
- če sem se v prejšnji točki odločila, da moram v štacuno, si z verjetnostjo 0,9 premislim. Če sem se odločila, da mi ni treba v štacuno, si nikoli ne premislim.
- s psom družno zijava Eurosport (biatlon YEAH!)
- za kosilo (ob petih popoldan) si razdeliva instant kus kus, dve hrenovki in Etin paprikin namaz po ključu hrenovki psu, meni vse ostalo.
- pes mene pelje na hitrostno opravljanje svojih bioloških potreb (petarde so hudič)
- s psom družno zijava Eurosport (snooker YEAH!)
- ob desetih zvečer se zavlečeva vsaka v svoj kot in oddelava (v potu lastnega obraza) lepotni spanec do naslednjega dne
Kaj je urša uspela naredit v zadnjih petih dneh
A) Prebrala sem Da Vincijevo šifro. Bleh. Če bi mi kdo povedal, da je vse skupaj par učnih ur o par fragmentih cerkvene zgodovine, ki so obupno slabo zamaskirane v kriminalko, se ne bi niti trudila. Bestseller? Good god, kam gremo. Se mi pa dozdeva, da ima nekdo z mano posebne načrte, o katerih jaz nič ne vem. Predzadnja knjiga, ki sem jo prebrala (State of Fear, Michael Crichton) je bila podobno obupna, za povrh pa zdaj ne verjamem več v global warming (kar je rdeča nit te knjige). Zarad Da Vincijeve šifre po novem ne verjamem niti več tistim cerkvenim stvarem, ki so se mi prej zdele benigne. Še par takih bukel, pa bo ustvarjeno zaporedje, zarad katerega ne bom verjela več niti v lasten obstoj. Če preveč o tem razmišljam, imam itak že zdaj probleme tudi s tem. So don't you start with me ...
B) Zasnovala sem postavitev priročnega prenosnega diskeca, na katerem bo vsa solata, ki jo nujno (!!!) rabim na vseh mašinah, pred katerimi parkiram svojo rit. Zasnovati v tem primeru pomeni, da sem se spomnila, kako fajn bi blo to naredit, da sem se spravila pucat dotične mašine in da se v trenutni fazi praskam po glavi in ugotavljam, kako grozno veliko dela bo še treba. Ene tri minute pred kapitulacijo sem :) In ne, nimam pojma, zakaj imam več kot eno mašino, na kateri rabim enak software, knjige in muzko (in to nujno!!!). Pač to rabim. Jaz sem se sama s sabo že sprijaznila in pričakujem od drugih podobno vdajo fatalizmu.
C) V duhu svoje prevajalske kariere sem danes prevedla cele tri stavke biološke solate, s katero se spopada moja blogerska znanka in se zdajle počutim nepremagljivo. I am INVINCIBLE! Za dotične tri stavke sem porabila eno uro, moji najboljši kolegi so bli pa Google, Wikipedia in Duden. Ok, se že mal manj invincible počutim. Glihkar bom spet čist majhna. Zadnje čase samo slabe knjige berem in prevajam. Od cestninskih postopkov preko prisilnega dela med drugo svetovno vojno do travnikov in raznolikosti bioloških vrst.
Eh ... jaz mam dopust. Grem še mal Eurosport gledat.
3 komentarji:
Saj jaz lahko nazaj pa na slovenačkom, a ne? :)
Moji govorjena in pisana nemščina sta precej zarjaveli, pa bi (zaenkrat) trajalo predolgo, da bi kaj spesnila skupaj točno tako, kot hočem napisat.
A) A veš, katera knjiga mi pride na misel, ko se poskusim spomnit, kdaj sem ob branju zares uživala? Nietzchejeva Tako je govoril Zaratustra. Spomnim se, kako sem brala kakšen stavek po trikrat in še večkrat, preden sem razumela, kaj mi hoče povedat. Kot polž sem jo brala in že to mi je bla nova izkušnja. Ene sorte ponižanje, ko sem se jaz, ki se mi ni blo treba nikol naprezat, da bi kaj razumela, plazila od besede do besede in jih sestavljala kot lego kocke po trikrat, po petkrat, vsakič od začetka. Da sem se morala trudit razumet vso tisto filozofijo ujeto v literaturo. In skoz tisto ponižanje sem se kvazi prigrebla do novih spoznanj. Težka bukla mi je bila. Ampak ena nepozabnih.
S tega zornega kota potem niti ni čudno, da jamram nad bestsellerji ... ker sem problem jaz, ne pa bestsellerji. Kadar berem iz navade, kar tako, da gledam črke, mi to ne da ničesar. Kadar berem zarad tiste nevihte v sebi, ki hoče vedet, kaj je za zaveso, kaj je pod parketom, zakaj je življenje tako, kot je - takrat pa ne delam nič drugega, samo berem in mislim in gledam v strop.
Si bom vzela čas za brskanje po moderni slovenski književnosti. In vsaka smernica mi je dobrodošla. Pravih kažipotov je itak vedno premalo.
C) Tvoj prevod v angleščino ... tudi če naslovniku ni pomagal prilezt do konca, je pomagal meni. Poleg tega je v dvoje tako zmedo, kot so tiste hecne rastline, lažje razvozlat. Se vsaj na koga lahko izgovoriš :) Jaz nisem niti hobi vrtnar, ampak sem strup za zelenje in mi pocrkajo tud kaktusi. Kohldistelwiesen so zame botanični gordijski vozel ...
Wikipedia je pa sploh super in je moje najljubše internetno igrišče. Včasih ven poberem stvari, ki jih ne bi našla nikjer drugje. Pa včasih tam zabijem ogromno časa, ki bi ga lahko pametno porabila drugje :) Aber der Vorhang läßt sich anders doch nicht zurückschieben, oder?
Jeder, der fällt, hat Flügel.
(zadane, tudi če ji stavke kradeš iz konteksta ...)
Sploh še nikol prej nisem slišala za Ingeborg Bachmann :| Verjetno nikol nisem imela dost dolgo naenkrat glave ven iz peska :) Hvala za link in za sample. Glihkar si namest mene zapravil tisti denar, ki ga imam ob vsakem izletu v Avstrijo rezerviranega za knjige. Upam, da z Ingeborg ni tako kot s Friedom, ki je bil razgrabljen takoj, ko je pokukal iz tiskarne, tako da moram zdaj čakat ponatis.
Jaz sem drugače svojo ljubezen do nemščine začela odkrivat petnajst let nazaj s Kristiane Allert Wibranietz, potem sem pa presedlala na Ericha Frieda, na katerem visim še zdaj. Nimam kakšne posebne širine in zaenkrat ne poznam veliko nemške literature, se pa tolažim s tem, da se po polžje daleč pride. Pa mogoče bi šlo celo malo hitreje, če bi nehala iskat instant življenjske resnice v knjigah tipa Da Vincijeva šifra ...
Biatlon mi je eden najboljših športov za zijat po televiziji :)
Polet pa plavanje ...
(yeah, yeah, I know - ampak fuzbal je tko neandertalski :D)
Objavite komentar