torek, 25. april 2006

Jazst sem mala roža

Ne vem, zakaj se vsem mojim (programerskim) kolegom zdi ureditev mojega hard diska tako hecna. In ne vem, zakaj imajo njihovi hard diski vedno dva folderja imenovana Work in Home in notri polno folderčkov z brezveznimi imeni, kot so Slike, Glasba, Šah, Avto, Razno, Ostalo. Jaz bi crknila od dolgčasa. Če mi dajo priložnost brskat naokrog, se sicer najde kaj zanimivega, ampak embalaža je pa za eno rundo odzehat in tri runde odspat. Včasih se čisto po naključju znajde vmes kakšen Partizanski Pevski Zbor (nad tem sem svoje cajte crknila od smeha), ampak potem se izkaže, da je notri res PPZ in da sta ime folderja in posledično moja zabava res samo srečno naključje.

Moja mašina je čist drugačna. Krvavo rdeče ozadje ima, ikonce za moje zasebne stvari so iz hrabrega miška (HRAAAABRIIII MIIIŠEEEEEK (polentojedožerka je moj favorit)), kakšna besna ovca in leteči krožnik se tud vmes najdeta (besna ovca je bla za tisti fajl, kamor smo morali v črnem srednjem veku točno vpisovat, za kaj smo porabili cajt na šihtu), za službene stvari imam pa rezervirane paradajze, korenje, buče, repo in papriko. Moji folderčki imajo taka imena, da človeku ni dolgčas, ko blodi po sistemu. Priznam sicer, da sta vrhnja imenovana Work in Urša in da je Work zbirka idiotskih podfolderčkov s paradajzarskimi ikoncami, ampak Urša je pa čist druge sorte.

Tam se najde svašta od svačega.
  • I See Therefore I Am je odlagališče za slike, ker sem kot sraka in ne morem mimo bleščečih predmetov, brez da bi jih zbasala v svoje gnezdo (gnezdo tu ni mišljeno kot romantična prispodoba za varno zavetje, ampak kot mesto, kamor je bomba padla in od koder stvari visijo ven na vse strani).
  • Twilight Zone je twilight zone. Ako mi je nekaj všeč in ni slika, pristane med neuvrščenimi v zoni somraka, dokler si ne vzamem cajta in iz neuvrščenih naredim uvrščene. Z drugimi besedami je to gnezdo številka dva, ki niti skupne teme nima.
  • Her Royal Self je nastal v zadnjem tednu kot posledica razmišljanja, kam bo mene življenje odvleklo medtem, ko sem zaposlena z zavezovanjem kravate okol svojih oči. Zaenkrat vsebuje samo članke o vzgoji samodiscipline. Ko se boste nehal kolektivno smejat, bom priznala še, da je noter članek o zgodnjem vstajanju in da sem uspešno že drugič zapored dvignila rit s postle ob petih zjutraj. Potem pa tričetrt ure nisem imela kaj počet in sem pisala dnevnik. Za kultiviranje smiselnih navad vse, z desno ledvico vred.
  • Wicket Smaht vsebuje Slovar (sem mu hotla dat kakšno boljše ime, ampak že tako ga komaj najdem, kadar ga je treba skopirat), Booklice in Peskovnik. Peskovnik je seveda zato, da se igram. Oziroma noter bašem svoje umetnije s področja imenovanega macroji v Excelu in formatiranje v Wordu.
  • Kvakica je zbiralnik za solato, ki se je nabrala od mojega udejstvovanja na MSN in od valjanja po podobnih internetnih komunikacijskih kanalih. Zadnje čase je zelo osamljena. Njen edini živ del je Some You Win Some You Lose, kamor ob vsakem spomladanskem čiščenju zlagam crknjene stvari. V tem primeru relikvije crknjenih povezav do drugih ljudi.
  • Losing Splash. Heh. To pa ne povem. Ok. Povem. Tukaj noter so nadrobno razdelani plani, kako bom jaz enkrat ratala mišičnjaška omarca. In pol je samo še en korak do zavladanja svetu. Plan za perfektni triceps. Plan za maraton. Plan za sto sklec naenkrat. Plan za mini kiklo (yeah, right ... sama nad sabo bom razočarana). Mislim, da bom morala ta folder preimenovat v Pinky And The Brain.
  • Moo Seek ne rabim razlagat. Prosim, če pokažete navdušenje nad tem, da se ne imenuje Glasba/Glazba/Muzka/Henčki/Naši Poslušalci Čestitajo In Pozdravljajo
  • Možgani se pojavljajo v več nadaljevanjih (Možgani 2, Možgani 3, ...) in so kot Die Hard in Lethal Weapon (1, 2, 3, miljon). Notri se najdejo uporabne stvari kot na primer kako v Excelu u tren oka napišemo sto SQL stavkov z različnimi vnosnimi vrednostmi, kakšen usr/pass sem si izbrala za en obskuren mejl account, kdaj moram k pedikerju, katere konzerve moj pes edine ta mesec je in kdaj se moram doma zglasit za štihanje preostanka vrta.
  • Krace, Poligon, Blodnje, Kaos, Zablode in Iluzije so variacije na temo svinjanje po disku. Zablode in Iluzije imajo običajno glavnega (človeškega) junaka. Kar ne pristane na blogu, gre direktno tja.
  • Pokopališče je pa kompostnik za vse tisto, kar še ni zrelo za v rupo imenovano recycle bin. Da ne kolnem nad sabo vsakič sproti, ko brez razmišljanja praznem smeti.

Mene bi blo konc, če bi morala živet ob besednem kruhu in vodi. In ravno sem se spomnila, da lahko preostanek vrta preštiham v navezi s Polarjem, da se bom lahk pol hvalila, kolk sem naredila za mišice oziroma kolk korakov bližje sem zavladanju svetu.

ponedeljek, 24. april 2006

Zeleno, ki te ljubim zeleno #1

Humanity i love you
because you would rather black the boots of
success than enquire whose soul dangles from his
watch-chain which would be embarrassing for both

parties and because you
unflinchingly applaud all
songs containing the words country home and
mother when sung at the old howard

Humanity i love you because
when you're hard up you pawn your
intelligence to buy a drink and when
you're flush pride keeps

you from the pawn shop and
because you are continually committing
nuisances but more
especially in your own house

Humanity i love you because you
are perpetually putting the secret of
life in your pants and forgetting
it's there and sitting down

on it
and because you are
forever making poems in the lap
of death Humanity

i hate you

(e. e. cummings)

Zeleno, ki te ljubim zeleno #0

Sem pa tja berem poezijo. In takrat jo berem mnogo. In se spotaknem ob kakšen komad, ki bi ga rada pokazala še komu drugemu. Kar tako, ker se mi zdi dober. Well, this is the place. Zeleno, ki te ljubim zeleno, ker ... se začenja tisto časovno okence v letu, ki je moje najljubše. Poezija, ker ... poezija ne rabi ker.

Pa ne pričakovat zdaj kakšnega vsako soboto vas bo na tem mestu čakala nova pesem. Jaz sem zblojeno bitje, ki se občasno utaplja v poeziji, potem ima pa dolga sušna obdobja, ko žveči izključno napise na paketih skretpapirja. In delim samo, kadar mi je do tega. Pri meni je to bolj izjema, kot pravilo :)

sreda, 12. april 2006

Join the dance

... ali važno je sodelovati

Kolektivno počenjanje stvari je bilo verjetno vzrok za preživetje človeka kot vrste. "verjetno" zato, ker me takrat ni bilo zraven in ker se po pravilu poskušam v čimvečjem krogu izognit absolutnim trditvam in absolutnim prepričanjem. Ene sorte disclaimer, če hočete. Mogoče je bila pa za vsem skupaj samo sreča.

Danes neposredno preživetje vrste ni več problem, ampak kolektivno počenjanje stvari je še vedno alfa in omega. Zaradi vnaprejšnje sprogramiranosti, zaradi navade, zaradi gravitacije, zaradi česarkoli že ... ker se to tako počne. Vsak je malo drugačen, malo individualen, malo dragocen, malo sam svoj, ampak na veliki sliki večino teh ovčic kljub vsej njihovi individualnosti še vedno najdeš nagneteno ob istem koritu s koruzo in ob isti luknji z vodo. Ker je tako bolj zabavno, manj dolgčas, bolj varno, manj osamljeno. Ker se to tako počne.

Jaz s tem enim koritom in eno vodno luknjo nimam nobenih problemov. Če se to tako dela, je meni tako prav. Ošpice začnem dobivat šele, ko mi kdo začne na srce polagat, da je najvažnejše biti zraven, da je sodelovanje dobro za mojo psiho, da bom srečnejši človek, če bom obkrožena z drugačnimi enakimi, da je poanta življenja ... karkoli že naj bi bila poanta življenja v tistem tednu. Ne počnem stvari, ki naj bi jih počela samo zato, ker jih počnejo vsi ostali. Nisem del množice. Množice me odbijajo. Ne počutim se doma niti kot prvi niti kot zadnji in niti kot kdorkoli vmes. Rada imam družbo enega, več kot to je običajno preveč. In popolnoma sposobna sem zabavat samo sebe.

Kaj od tega je tako težko razumet? Da ne maram kalupov? Da ne maram zacementiranih življenjskih situacij? Da ne maram, da se kdo drug odloča namesto mene? Saj tega nihče ne mara (ampak toliko ljudi se prav potrudi, da kljub nestrinjanju z ukalupljanjem posebej lepo pašejo v kalup). Kako je lahko tako težko zastopit, da nekaterim ni težko obrnit hrbta stvarem, ki "se tako pač počnejo" in "se tako pač mislijo"? Ne zato, ker je obrnit hrbet lažje, ampak ker je obrnit hrbet edino možno. Ne, nočem na žurko. Na nobeno od desetih, ki mi jih lahko ponudiš. Ja, hočem sama it na sprehod. Pogovarjanje s sabo nekako nima smisla, kadar je zraven še kdo. Ne, nočem it na vodeno potovanje. Ker mi nihče ne bo za en teden vnaprej določal, kaj moram gledat in česa nima smisla videt. Ja, hočem sedet cel vikend na svoji postelji in meditirat. Ne, ne počnem tega, ker me noben ne mara in nimam nikogar, s komer bi se vzajemno zabavala. Ne, ne rabim get a life. Imam life.

Zakaj jaz lahko razumem, da nekateri rabijo množico in ti ne moreš razumet, da je jaz ne rabim? Ne določa me tisto, kar me obdaja, ampak me določa tisto, kar sem. Ena od blizu komaj vidna črta v puščavi življenja. V kameni dobi bi me za prvim vogalom pojedel dinozaver. Ampak bi pojedel mene, ki sem jaz, ne pa nekoga, ki se dela, da je nekdo drug.

You go get a life!

sreda, 5. april 2006

BOCTAOE

Če mi še kdo pride naokrog z idejo, da v življenju ni vse vnaprej določeno in da usoda ni dejstvo, mu bom dodelila dve okrog ušes. In ko napišem tale post, grem naprej vadit fatalizem.

Po tem, ko je JA-NE-z{u} z njegovo klasifikacijo roza in modrih uspelo do temeljev zamajat aksiome mojega obstoja, mi je na pomoč priskočilo življenje s svojo zlata vredno vnaprej določenostjo. Dejstvo A - kupit je blo treba kiklo. Dejstvo B - na koledarju piše pediker. Nobeno pametovanje o avtih, nobeno poznavanje kratic in nobena izgubljenost med pralnimi in pomivalnimi stroji ne more izpodrinit v kamen vklesane absolutne resnice, da kikle nase vlečejo in pri pedikerju posedajo babnice! Tko. Dokaz končan.

<adjust font colour>

Poti do kikle ali Ključ do mojega spola, sklona in števila

Zadnjič sem imela kiklo na riti v osnovni šoli. Par let nazaj. Ok, no prav ... več kot pol življenja nazaj. Potem sem se pa odločila, da je to popolnoma nepotreben kos opreme, tako da se kikla in rit nista videli do danes. No ja, do včeraj. Srečanja ni moglo preprečit nobeno jamranje in cepetanje, tud ošpičene prekle in otrokom neprimerno izražanje niso pomagali ...

... ker sred enaindvajsetega stoletja, ko naj bi bla ženska enakopravnost vsaj približno realnost pri mojem ginekologu hočejo vse osebe določenega spola dobit servirane v kikli. Pa zakva me kar takoj ne priklenejo k šporgetu s ta debelo ketno iz Merkurja?

Enivej. Ko sem se tretjič prikazala tam v hlačah in nisem kazala nobenega namena, da bi kaj kmal začela hodit tja luftat svoja stegna, sem jih najprej dobila Henry-style s kartoteko po skalpu, potem si me je pa še sestra drznila tko gledat, da se me je lotila slaba vest in sem obljubila, da bom naslednjič, ko pridem, s sabo privlekla novo coto. Ker se poznam do kosti in še bolj noter, sem se začela na vojno s kiklo psihično pripravljat tam okol novega leta. Ta teden je začel tečt zadnji rok za naskok štacun, ker sem si morala rezervirat od oka dva meseca za primer, da se prvi napad ponesreči in drugi ponesreči in tretji ponesreči in ... you get the point.

V ponedeljek je bla nevihta. Ni šans, da se bom po nevihti šetala za kiklo. Sem šla rajš direkt domov in upala, da bo v torek tud ob primernem času kakšna nevihta. Well - zjutraj je vreme še sodelovalo in se mi je jako fajn zdelo okol spraševat, od kod mislijo vremenkoti uvozit sonce, popoldan je blo pa heca konc, ker se je začelo poletje. Kva sem hotla ... pobrala sem šila in kopita in šla v cunjarsko Meko Ljubljane. Moj stil hoje po trgovinah s cunjami je zlo enostaven. Med policami in obešalniki naredim en čimbolj kratek U (ki me prikladno pripelje nazaj do vhoda) in spotoma sem in tja od daleč z enim prstom žoknem kakšen kos obleke, ki praviloma ne spominja na nič, kar bi jaz znala brez natančnih navodil navlečt nase.

Citypark - ništa. Mega Factory Outlet - ništa. Emporium - ena sama mojim okam zadovoljiva kikla, 33 jurjev ... ehm ... ako bi kikla bukla bila, bi se še kaj dalo zmenit, tko pa no go. Za konec še Hala A in hvala vsem božanstvom in še praznini za povrh se je tam našla MOJA NOVA KIKLA. Prvi naskok na štacune uspešen, projekt zaključen konkretno pred rokom, zaključna zabava sestavljena iz zgražanja nad sabo v edinem full length špeglu, ki ga premorem (pogosto in z veliko gušto).

Edini problem je, da kljub trdnemu dokazu, da spadam med deklice, zame še zmer velja, da sem skregana s pralnim strojem in bom svojo novo lastnino zaenkrat žulila na rokce :)

</adjust font colour>

Zdej pa nazaj med šraufe!

torek, 4. april 2006

Glista. KislaGlista. Shaken, not stirred.

Drama v šestih dejanjih. Brez omembe vrednega nauka.

Prvo dejanje.
Greš k avtomehaniku na montažo nečesa, zaradi česar je treba iz sredinske konzole potegnit radio. Mehanik se ekstra potrudi in pred izruvanjem radia (skoraj) na prafaktorje razstavi zgornjo polovico konzole, po izruvanju pa še spodnjo polovico konzole. Ob opazovanju tega masakra skoraj doživiš živčni zlom, ker WTF??? MOJ LEPI AVTEEEEK!!!!

Drugo dejanje.
Po tričetrt ure izdatnega sekiranja na temo mojemu avtku pa črevca ven gledajo, mehanik naredi nemogoče in spet vse stlači nazaj, od koder je potegnil. Kaj počne tisti osamljeni šrauf v predalčku na vratih se ti sicer ne sanja, ampak konzola se uspešno drži skupaj brez pomoči selotejpa. Nato se gospod usede v (TVOJ!) avto in se brez besed odpelje mal na lepše. Tvoja logika pravi, da je to ene sorte testna vožnja, tvoja ne-logika pa pravi BUHUHUUUU MOJ AVTEEEEK!!!!

Tretje dejanje.
Avto z gospodom se po neskončnih petih minutah pripelje nazaj. Podpišeš prevzem namontirane solate, se usedeš v avto, prižgeš motor, po stari navadi daš radio na ful in potem ... nič. BLUP? Mal šraufaš knofke na njem, ampak največ, kar lahko iz njega stisneš, je zajebantski napis na displejčku - CODE. Gospod mehanik v sekundi preračuna, pod kakšnim kotom zijaš v konzolo in komu je namenjen tvoj idiotski izraz na obrazu. Odpre sopotnikova vrata in ti prijazno razloži, da je tvoj radio mrknil, ker je tko visokorazvit in inteligenten, da ga je ob vsakem vlačenju iz konzole in tlačenju nazaj treba odkodirat. S kodo, ki je napisana na eni majceni kartici.

Četrto dejanje.
Kartica? Kakšna kartica? S še vedno prijaznim mehanikom (ki si misli bogvekaj, ampak mu je vse odpuščeno) prebrskata vse dokumente, ki se naokrog vozijo skupaj z avtom, ampak tista kartica očitno ni deležna zastonjkarskega prevažanja. Zato se z mutavim radiom odpelješ domov v upanju, da nisi kdaj preveč resno vzel spomladanskega pucanja in da je mala papirnata dragocenost še zmer nekje med papirji, magari z marmelado nalimana na zadnjo stran fascikla. Po prihodu domov se na nos postaviš med vse avtomobilske račune in rabiš deset minut (in štirikratno brskanje med istimi papirji), da rodiš stvoriš ljubljeno kartico s kodo. Globoko si oddahneš, ker ne bo treba peljat avta na smetišče. Avto s crknjenim radiom je - en avto preveč, en radio premalo.

Peto dejanje.
S kartico v roki (ker si tako na koncu, da si ne moreš zapomnit štirih cifer) odkleneš radio. Svet še ni slišal lepšega žvrgolenja, kot so poročila na Poslovnem valu točno ob šestih popoldan. Nato se odločiš, da imaš avta in radia poln kufer in da boš šel kar peš po knjige, ki so končno prilezle z Amazona. Saj je samo petnajst minut do pošte. In sonce sije. In mal se je treba sprehodit.

Šesto dejanje.
Prideš na pošto, kjer ti servirajo desetkilski paket v katerem je težko pričakovana The Complete Far Side. Malo se zamisliš nad ogromnostjo škatle, ampak verjameš svojim fantazijam, da deset kil pa res ni tako hudo. Za prvim vogalom pošte se potem malo premisliš. Po petsto metrih se premisliš orng. In potem igraš hardcore bodibilderčka do doma, kamor prilezeš ves zaripel in prešvican in hudič naj vzame deset kil potiskanega papirja, za katerega je blo treba dat desno ledvico in izpljunit pljuča. Nakar težko pridobljeni papir čudežno dobi noge in prebegne na nedefinirano dolg dopust k bratcu. Nehvaležnost pa taka.

Epilog.
Dobr, da je blo to prejšnji teden, ko je blo lepo vreme, ker če bi se ti to zgodilo danes v tej uscaniji, bi te zapustila še tista drobtina potrpljenja, ki si jo uspel ohranit po vsej tej odisejadi. In samo upaš lahko, da te sveže pridobljena modrost ne bo zapustila pred naslednjim tednom, ko pride naslednja desetkilska škatla.

For Hercules you are - sadly - not!

ponedeljek, 3. april 2006

V kotu okrogle sobe

Periodično se vračam vedno k istim fragmentom svoje preteklosti, ne glede na to, kako daleč za mano so že. Kadar sem posebej jasnovidno navdahnjena, si domišljam, da so to tiste odvezane misli mojega življenja, ki jih moram še do konca premislit, preden jih bom pobasala na petstoprvi arhivski disk moje podstrešne mašine in nikoli več našla do njih. Resnica je najbrž manj romantična. Gradit določena razmišljanja me estetsko zadovoljuje in tako premlevam vedno eno in isto žaganje in iz njega pesnim čim močnejše skupine besed. Piramide iz vedno istih Lego kock. Ne zato, ker bi imele kakšno velikansko vrednost, ampak ker mi to enostavno paše. Kot ležanje na ravno prav močnem soncu.

Zadnjič enkrat sem se tako spet spomnila, kako sem s svojim bližnjim sorodnikom gledala oddajo o prebivalcih otoka, ki ga še ni dosegla turistična mrzlica in je na lestvici civiliziranosti capljal nekje pri dnu. Jasno - črni prebivalci (nedotaknjene otoke z belimi prebivalci si predstavljam malo težje, ampak mogoče je to samo moj predsodek) in precejšnja beda. Eden izmed njih je v kamero razlagal, kako se bo začel ukvarjati s turizmom, da bo imel službo in da bo lažje živel in da si bo mogoče lahko kupil nekaj takega, kot je pralni stroj. Pa je moj bližnji sorodnik to komentiral z "na, pa bodo uničili še en nedotaknjen biser".

Ti, ki sediš na svojem udobnem kavču, buljiš v widescreen TV, poslušaš svoj high-tech pralni stroj, kuhaš makarone na steklokeramičnem šporgetu in si brišeš rit s troslojnim ekstra mehkim skret papirjem, prideš na idejo, naj oni ohranjajo rožice in živalce in naj zaboga perejo svoje cunje na roke in s peskom, da ja ne bo ozonska luknja kaj večja. Če je cena za to sveto neokrnjenost, da oni ostanejo revni in imajo nekaj za pojest samo vsak drugi dan, so be it. Save the planet in jaz hočem obdržat svojo mikrovalovko!

Pomojem se je človeštvo s tole save the planet zadevo uspelo spravit v kot okrogle sobe. Na eni strani se igračkamo slabe približke demokracije, enakih priložnosti in podobnega bljuza, na drugi strani bi se šli pa doma čimvečji luksuz in naj mojega psa sprehaja mašina, hkrati bi pa reševali okolje tam, kjer so drugi zarad tega lačni. Equal opportunities my ass. Evropejci so tudi enkrat zdavnaj zadeli na loteriji neokrnjen kos zemlje, pa jih je to odneslo direktno do crkujočih gmajn in smetišč za vsakim vogalom. Zdaj, ko bi se šli enak tehnološki razvoj tam eni črnci sred "raja na zemlji", je pa vse narobe. Ker svet je od naših otrok! In kremplje proč od naših mikrovalovk!

Jaz sem čist za reševanje našega luštkanega zelenega planeta.
A bi se zarad tega odpovedala svojemu avtu? Hell, no!
A bi rada rešila polarne medvede? Jasno, za koga me pa imate.
In kako bi to naredila?
Ummm ... magic?

Človek je en navaden paradoks. Na koncu se bo itak treba odločat med zeleno travco in lastnimi otroci. Ko zelene travce ne bo več.
In vedno bo dog eat dog.