torek, 04. april 2006

Glista. KislaGlista. Shaken, not stirred.

Drama v šestih dejanjih. Brez omembe vrednega nauka.

Prvo dejanje.
Greš k avtomehaniku na montažo nečesa, zaradi česar je treba iz sredinske konzole potegnit radio. Mehanik se ekstra potrudi in pred izruvanjem radia (skoraj) na prafaktorje razstavi zgornjo polovico konzole, po izruvanju pa še spodnjo polovico konzole. Ob opazovanju tega masakra skoraj doživiš živčni zlom, ker WTF??? MOJ LEPI AVTEEEEK!!!!

Drugo dejanje.
Po tričetrt ure izdatnega sekiranja na temo mojemu avtku pa črevca ven gledajo, mehanik naredi nemogoče in spet vse stlači nazaj, od koder je potegnil. Kaj počne tisti osamljeni šrauf v predalčku na vratih se ti sicer ne sanja, ampak konzola se uspešno drži skupaj brez pomoči selotejpa. Nato se gospod usede v (TVOJ!) avto in se brez besed odpelje mal na lepše. Tvoja logika pravi, da je to ene sorte testna vožnja, tvoja ne-logika pa pravi BUHUHUUUU MOJ AVTEEEEK!!!!

Tretje dejanje.
Avto z gospodom se po neskončnih petih minutah pripelje nazaj. Podpišeš prevzem namontirane solate, se usedeš v avto, prižgeš motor, po stari navadi daš radio na ful in potem ... nič. BLUP? Mal šraufaš knofke na njem, ampak največ, kar lahko iz njega stisneš, je zajebantski napis na displejčku - CODE. Gospod mehanik v sekundi preračuna, pod kakšnim kotom zijaš v konzolo in komu je namenjen tvoj idiotski izraz na obrazu. Odpre sopotnikova vrata in ti prijazno razloži, da je tvoj radio mrknil, ker je tko visokorazvit in inteligenten, da ga je ob vsakem vlačenju iz konzole in tlačenju nazaj treba odkodirat. S kodo, ki je napisana na eni majceni kartici.

Četrto dejanje.
Kartica? Kakšna kartica? S še vedno prijaznim mehanikom (ki si misli bogvekaj, ampak mu je vse odpuščeno) prebrskata vse dokumente, ki se naokrog vozijo skupaj z avtom, ampak tista kartica očitno ni deležna zastonjkarskega prevažanja. Zato se z mutavim radiom odpelješ domov v upanju, da nisi kdaj preveč resno vzel spomladanskega pucanja in da je mala papirnata dragocenost še zmer nekje med papirji, magari z marmelado nalimana na zadnjo stran fascikla. Po prihodu domov se na nos postaviš med vse avtomobilske račune in rabiš deset minut (in štirikratno brskanje med istimi papirji), da rodiš stvoriš ljubljeno kartico s kodo. Globoko si oddahneš, ker ne bo treba peljat avta na smetišče. Avto s crknjenim radiom je - en avto preveč, en radio premalo.

Peto dejanje.
S kartico v roki (ker si tako na koncu, da si ne moreš zapomnit štirih cifer) odkleneš radio. Svet še ni slišal lepšega žvrgolenja, kot so poročila na Poslovnem valu točno ob šestih popoldan. Nato se odločiš, da imaš avta in radia poln kufer in da boš šel kar peš po knjige, ki so končno prilezle z Amazona. Saj je samo petnajst minut do pošte. In sonce sije. In mal se je treba sprehodit.

Šesto dejanje.
Prideš na pošto, kjer ti servirajo desetkilski paket v katerem je težko pričakovana The Complete Far Side. Malo se zamisliš nad ogromnostjo škatle, ampak verjameš svojim fantazijam, da deset kil pa res ni tako hudo. Za prvim vogalom pošte se potem malo premisliš. Po petsto metrih se premisliš orng. In potem igraš hardcore bodibilderčka do doma, kamor prilezeš ves zaripel in prešvican in hudič naj vzame deset kil potiskanega papirja, za katerega je blo treba dat desno ledvico in izpljunit pljuča. Nakar težko pridobljeni papir čudežno dobi noge in prebegne na nedefinirano dolg dopust k bratcu. Nehvaležnost pa taka.

Epilog.
Dobr, da je blo to prejšnji teden, ko je blo lepo vreme, ker če bi se ti to zgodilo danes v tej uscaniji, bi te zapustila še tista drobtina potrpljenja, ki si jo uspel ohranit po vsej tej odisejadi. In samo upaš lahko, da te sveže pridobljena modrost ne bo zapustila pred naslednjim tednom, ko pride naslednja desetkilska škatla.

For Hercules you are - sadly - not!

Ni komentarjev: