ponedeljek, 03. april 2006

V kotu okrogle sobe

Periodično se vračam vedno k istim fragmentom svoje preteklosti, ne glede na to, kako daleč za mano so že. Kadar sem posebej jasnovidno navdahnjena, si domišljam, da so to tiste odvezane misli mojega življenja, ki jih moram še do konca premislit, preden jih bom pobasala na petstoprvi arhivski disk moje podstrešne mašine in nikoli več našla do njih. Resnica je najbrž manj romantična. Gradit določena razmišljanja me estetsko zadovoljuje in tako premlevam vedno eno in isto žaganje in iz njega pesnim čim močnejše skupine besed. Piramide iz vedno istih Lego kock. Ne zato, ker bi imele kakšno velikansko vrednost, ampak ker mi to enostavno paše. Kot ležanje na ravno prav močnem soncu.

Zadnjič enkrat sem se tako spet spomnila, kako sem s svojim bližnjim sorodnikom gledala oddajo o prebivalcih otoka, ki ga še ni dosegla turistična mrzlica in je na lestvici civiliziranosti capljal nekje pri dnu. Jasno - črni prebivalci (nedotaknjene otoke z belimi prebivalci si predstavljam malo težje, ampak mogoče je to samo moj predsodek) in precejšnja beda. Eden izmed njih je v kamero razlagal, kako se bo začel ukvarjati s turizmom, da bo imel službo in da bo lažje živel in da si bo mogoče lahko kupil nekaj takega, kot je pralni stroj. Pa je moj bližnji sorodnik to komentiral z "na, pa bodo uničili še en nedotaknjen biser".

Ti, ki sediš na svojem udobnem kavču, buljiš v widescreen TV, poslušaš svoj high-tech pralni stroj, kuhaš makarone na steklokeramičnem šporgetu in si brišeš rit s troslojnim ekstra mehkim skret papirjem, prideš na idejo, naj oni ohranjajo rožice in živalce in naj zaboga perejo svoje cunje na roke in s peskom, da ja ne bo ozonska luknja kaj večja. Če je cena za to sveto neokrnjenost, da oni ostanejo revni in imajo nekaj za pojest samo vsak drugi dan, so be it. Save the planet in jaz hočem obdržat svojo mikrovalovko!

Pomojem se je človeštvo s tole save the planet zadevo uspelo spravit v kot okrogle sobe. Na eni strani se igračkamo slabe približke demokracije, enakih priložnosti in podobnega bljuza, na drugi strani bi se šli pa doma čimvečji luksuz in naj mojega psa sprehaja mašina, hkrati bi pa reševali okolje tam, kjer so drugi zarad tega lačni. Equal opportunities my ass. Evropejci so tudi enkrat zdavnaj zadeli na loteriji neokrnjen kos zemlje, pa jih je to odneslo direktno do crkujočih gmajn in smetišč za vsakim vogalom. Zdaj, ko bi se šli enak tehnološki razvoj tam eni črnci sred "raja na zemlji", je pa vse narobe. Ker svet je od naših otrok! In kremplje proč od naših mikrovalovk!

Jaz sem čist za reševanje našega luštkanega zelenega planeta.
A bi se zarad tega odpovedala svojemu avtu? Hell, no!
A bi rada rešila polarne medvede? Jasno, za koga me pa imate.
In kako bi to naredila?
Ummm ... magic?

Človek je en navaden paradoks. Na koncu se bo itak treba odločat med zeleno travco in lastnimi otroci. Ko zelene travce ne bo več.
In vedno bo dog eat dog.

Ni komentarjev: