sreda, 12. april 2006

Join the dance

... ali važno je sodelovati

Kolektivno počenjanje stvari je bilo verjetno vzrok za preživetje človeka kot vrste. "verjetno" zato, ker me takrat ni bilo zraven in ker se po pravilu poskušam v čimvečjem krogu izognit absolutnim trditvam in absolutnim prepričanjem. Ene sorte disclaimer, če hočete. Mogoče je bila pa za vsem skupaj samo sreča.

Danes neposredno preživetje vrste ni več problem, ampak kolektivno počenjanje stvari je še vedno alfa in omega. Zaradi vnaprejšnje sprogramiranosti, zaradi navade, zaradi gravitacije, zaradi česarkoli že ... ker se to tako počne. Vsak je malo drugačen, malo individualen, malo dragocen, malo sam svoj, ampak na veliki sliki večino teh ovčic kljub vsej njihovi individualnosti še vedno najdeš nagneteno ob istem koritu s koruzo in ob isti luknji z vodo. Ker je tako bolj zabavno, manj dolgčas, bolj varno, manj osamljeno. Ker se to tako počne.

Jaz s tem enim koritom in eno vodno luknjo nimam nobenih problemov. Če se to tako dela, je meni tako prav. Ošpice začnem dobivat šele, ko mi kdo začne na srce polagat, da je najvažnejše biti zraven, da je sodelovanje dobro za mojo psiho, da bom srečnejši človek, če bom obkrožena z drugačnimi enakimi, da je poanta življenja ... karkoli že naj bi bila poanta življenja v tistem tednu. Ne počnem stvari, ki naj bi jih počela samo zato, ker jih počnejo vsi ostali. Nisem del množice. Množice me odbijajo. Ne počutim se doma niti kot prvi niti kot zadnji in niti kot kdorkoli vmes. Rada imam družbo enega, več kot to je običajno preveč. In popolnoma sposobna sem zabavat samo sebe.

Kaj od tega je tako težko razumet? Da ne maram kalupov? Da ne maram zacementiranih življenjskih situacij? Da ne maram, da se kdo drug odloča namesto mene? Saj tega nihče ne mara (ampak toliko ljudi se prav potrudi, da kljub nestrinjanju z ukalupljanjem posebej lepo pašejo v kalup). Kako je lahko tako težko zastopit, da nekaterim ni težko obrnit hrbta stvarem, ki "se tako pač počnejo" in "se tako pač mislijo"? Ne zato, ker je obrnit hrbet lažje, ampak ker je obrnit hrbet edino možno. Ne, nočem na žurko. Na nobeno od desetih, ki mi jih lahko ponudiš. Ja, hočem sama it na sprehod. Pogovarjanje s sabo nekako nima smisla, kadar je zraven še kdo. Ne, nočem it na vodeno potovanje. Ker mi nihče ne bo za en teden vnaprej določal, kaj moram gledat in česa nima smisla videt. Ja, hočem sedet cel vikend na svoji postelji in meditirat. Ne, ne počnem tega, ker me noben ne mara in nimam nikogar, s komer bi se vzajemno zabavala. Ne, ne rabim get a life. Imam life.

Zakaj jaz lahko razumem, da nekateri rabijo množico in ti ne moreš razumet, da je jaz ne rabim? Ne določa me tisto, kar me obdaja, ampak me določa tisto, kar sem. Ena od blizu komaj vidna črta v puščavi življenja. V kameni dobi bi me za prvim vogalom pojedel dinozaver. Ampak bi pojedel mene, ki sem jaz, ne pa nekoga, ki se dela, da je nekdo drug.

You go get a life!

12 komentarjev:

Mitja pravi ...

V kameni dobi ni bilo več dinozavrov. ;-)

ursa pravi ...

Sem vedla, da se bo ta prvi na dinozavre obesil :)

Posipam se s pepelom, namakam se v katran, valjam se v perju ...

DINOZAVER JE SPECIALNI EFEKT!!!

Matej pravi ...

To:

"Ne počnem stvari, ki naj bi jih počela samo zato, ker jih počnejo vsi ostali. Nisem del množice. Množice me odbijajo. Ne počutim se doma niti kot prvi niti kot zadnji in niti kot kdorkoli vmes. Rada imam družbo enega, več kot to je običajno preveč. In popolnoma sposobna sem zabavat samo sebe."

In to:
"Kako je lahko tako težko zastopit, da nekaterim ni težko obrnit hrbta stvarem, ki "se tako pač počnejo" in "se tako pač mislijo"? Ne zato, ker je obrnit hrbet lažje, ampak ker je obrnit hrbet edino možno. Ne, nočem na žurko. Na nobeno od desetih, ki mi jih lahko ponudiš. Ja, hočem sama it na sprehod. Pogovarjanje s sabo nekako nima smisla, kadar je zraven še kdo."

Točno to.

Super.

Bo pravi ...

A veš kaj! Domišljam si, da sem te z nekaterimi mojimi vehementnimi izjavami (zapisi Jonatan, Big Read) v neki meri navdahnil za tale članek, a dovoli mi, da me navdahneš zdaj ti, in da tu nadaljujem svoje razmišljanje.

Iti z množico za vsako ceno in brezglavo je zame neumnost, a hkrati nekaj, kar pogosto vidim. Vendar je tem neumnostim zares težko soditi. Zakaj so te ljudje res brezglavi, "prisiljeni" iti z množico, se ne da kar tako enostavno povedati. Kakšni res nimajo izbire. Tako nisem hotel nikogar zares žaliti, prej sem se hotel pohvaliti, da sem sam dokaj svoboden in razmišljujoč, in da se mi pač zdi, da je z nekaj truda lahko takšen skoraj vsak.

Potem pa sem navidezno obrnil ploščo in zavpil: "Join the dance!" S tem sem mislil na nekaj sorodnega, a v bistvu drugega. Mislim, da je to razvidno iz konteksta.
Veliko lepih stvari je naokrog, ki so še lepše, če jih počnemo skupaj. Ne mislim brezglavo postopanje po kafičih, ker to ni prav lepo niti v ena kaj šele v sto, ko je vse zakajeno, ipd. Govorim o drugačnih stvareh: izmenjavi in pogovarjanju o knjigah, filmih in vseh teh medijih, ki oblikujejo našo resničnost; potem je tu prihajajoči Pohod ob žici, ki je v ena super, v skupini pa toliko bolj, itn. do čisto normalnih odraslih zabav v dvoje. A za vse te stvari mislim, da se je kdaj treba malo potruditi. Pa so potem toliko bolj sladke.

"Takrat" te ni bilo zraven, ko se je človek preživljal, si pa zdaj, ko se preživlja še toliko bolj.

Všeč mi je en mejčken dvignjen nivo optimizma v temle članku.

Pokroviteljsko, ha! Ne morem si pomagati ... :)

ursa pravi ...

Seveda ne morem zanikati, da sem naslov za svoj post pobrala iz tvojega zapisa. Tvoj "the whole idea of life is to join the dance" me je dregnil tja, kjer se vedno popraskam, kadar me zasrbi. To je pa že tudi konec povezave med tem in onim. Moj zapis ni analiza tvojega, ampak je (oh, kako prikladno za tako egotriparski medij :)) brskanje po sebi. Gledanje v svoj lastni popek.

No, ko si si izbral ravno tole iztočnico za nadaljevanje svojega razmišljanja, ti lahko nanj tudi odgovorim. Popolnoma ti verjamem, da obstaja veliko lepih stvari, ki so še lepše, če jih počnete skupaj. Ker ste taki, da vam ustreza, da stvari počnete skupaj. Razumem zakaj in se ne sprašujem, kaj ljudi vodi v to, da rinejo eden k drugemu in tvorijo človeške molekule. Niti me take stvari ne motijo. Če se radi sprehajate skupaj, potem to počnite tako, kot vam paše.

Obstajamo pa tudi taki, ki radi počnemo stvari ... hmm ... narazen. Sami zase. Ki nam je tvorjenje molekul večinoma balast. Ki nam noben trud v to smer, pa naj bo še tako iskren, ne bo povečal sladkosti. Pridobimo novo izkušnjo (ki je zagotovo tudi nekaj vredna, četudi je samo spoznanje, da tega pa verjetno ne bomo več počeli), osvojimo nov del ozemlja, spoznamo novo nianso v svojem doživljanju in ugotovimo, da so sladke stvari nekje drugje.

Če misliš, da mi zaradi tega ni dano spoznati teh toliko bolj sladkih stvari, se verjetno motiš. Ljudje doživljamo svoje življenjske vrhunce zaradi različnih stvari in jaz jih pač ne doživljam zaradi tistih, ki se jih običajno počne v skupini. Kar seveda tudi od daleč ne pomeni, da jih doživljam sama. Še vedno pa zame ostaja skrivnost, kako je lahko drugim tako težko razumeti, da nismo vsi enaki. Niti pri tako osnovnih človeških lastnostih, kot je gravitacija k pripadnikom svoje lastne vrste.

Kar se pa tiče "nekaterih tvojih vehementnih izjav" v navedenih zapisih, jih na tem mestu ne bi rada komentirala. Mogoče samo to, da si v mojih očeh mnogo, mnogo, mnogo manj svoboden in odprt, kot se zdi tebi. Vpet si v tuje besede in točka, na kateri stojiš je izklesana v kamen. Življenje je fluidno, Bo. Kakorkoli se obrne, je gladina vedno zgoraj in nikoli ni obrnjeno narobe. Zate, zame, za vse.

Monsignour Chewapchich pravi ...

I'm with you big mama !

Standing on your own 2 legs is a lot better than hanging on sombody. What if he steps away ?

Bo pravi ...

Vzeto na znanje!
Premišljujem ...

(Hvala, da ne bo pomote; čeprav boli.)

Lilit pravi ...

Se mi porajajo tri misli:

1. Pomembno vlogo ima iskrenost do sebe.

2. Mogoce bi kazalo stavek spremenit v "Join the dance, if you'd like to."

3. Zanimivo bi bilo vedet, kaksen osebnostni tip si po Jungu (http://www.humanmetrics.com/cgi-win/jungtype.htm)
Razlika med introvertiranimi in ekstrovertiranimi ljudmi naj bi bila ravno v tem, da introvertirani polnejo svoje baterije v samoti, ekstrovertirani pa za to rabijo druzbo.

Lilit pravi ...

Pozabila dodat: introvertiranih je manj kot ekstrovertiranih, procentualno, kar bi lahko razlozilo, zakaj ljudje ne razumejo.
Ali pa tudi ne.

ursa pravi ...

INTJ ... v zadnjih petih letih najmanj trikrat poskusila sprovocirat drugačno diagnozo (pri iskrenih odgovorih), pa se Jung & co. ne dajo.

But I'll be back :)

Lilit pravi ...

Jaz sem tudi probala dvakrat v cisto razlicnih obdobjih pocutja in zivljenja, pa so mi vsakic podtaknili INFP... ocitno sem res weird ;)

Anonimni pravi ...

Jst pa vajina mesanica, INFJ :)

G