I spy with my little eye

Eno uro cajta imam, preden se mi začne delovna sobota. Jo bom ponucala zato, da nakvačkam rep včerajšnjemu postu, ki sem ga pisala pol ure pred koncem službe in pol ure pred začetkom squasha. Ni blo kje drugje časa vzet. Po squashu sem bila presrečna, da sem v celem tednu uspela enkrat ujet odprto štacuno in sem končno prišla do svoje mozzarelle, doma sem pa po požrtju sklede solate romala direkt v postlo. Tko grejo moji dnevi. Ampak o tem naslednjič.

Tole ne bo o tem, kdo me sme linkat. To smo že včeraj obdelali. Bo o mojem stališču do samopromocije, kot je možna na straneh tipa si.blogs in na iskalnikih. Ko sem začela pisat KisloGlisto, je si.blogs seveda že obstajal in je bil eden od razlogov, da je glista taka, kot je. Blog kot medij za prenos blebetanja od enih prstov do drugih oči se mi je zdel zanimiv že kakšni dve leti prej, si.blogs s svojim seznamom mi je bil samo zadnja brca v rit, da sem se spravila od misli k dejanjem. Razlog? Zelo snobovski :) Faak no, kakšen dolgčas. Jaz to ziher znam boljš naredit. In smo šli. Delat boljš. Kao.

Po par postih sem se začela spraševat, če hočem povezavo do gliste objavit na si.blogs. Če si prepričan, da nekaj počneš tolk boljš in če imaš možnost samopromocije - nek se čuje. Naj te častijo horde inferiornih, naj se ti klanjajo občudovalci, naj se na večnem Internetu zablešči tvoje superiorno ime. Če si tolk boljši, je skoraj tvoja dolžnost, da si pred noge pogrneš preprogo za izgubljene duše, ki bodo svoj smisel našle ... v črnem za tvojimi nohti na nogah. Naj se te vidi! Ker kaj pa je bloganje drugega, kot preštevanje obiskovalcev? Moj je daljši kot tvoj in pika.

Huh? Mensezdi, da me je obsedel Napoleonov duh :)

Zgodovina uči (in tokrat ima prav), da KislaGlista ni nikol zlezla na si.blogs. Tud gugl je odšpohtlala s sebe. Razloga za to sta dva. Kakšen je smisel samopromocije, če nisi sposoben ponudit stalnega priliva vsebine? Če vsaka dva meseca izgineš za cel mesec, ker te popapca služba al pa ker vlačiš na štrikcu za sabo zlomljeno srčece. Kakšen je smisel tuljenja vsi sem, vsi sem, če je pa tam kaj za videt samo vsake kvatre enkrat? Ikzektli. Ni ga baš mnogo.

Poleg tega - kolk mi pomenijo številke? Večina tiste horde, ki jo privabiš preko tega, da si zlinkan v enem guglu, je taka, da odštorklja preko tvojega pisanja direktno u nepovrat. Številka, ki pomeni obisk, je sicer ogromna, ampak kaj mi bo ta številka, če mi je nekaj vredno samo to, da me kdo prebere in mogoče razume. Vse ostalo so tiste bzzz muhce na televiziji. KisloGlisto se je do nedavnega dalo najt pretty much samo preko linkov na drugih blogih in preko komentarjev, ki sem jih puščala naokrog. Da me nekdo linka zato, ker mu je moje pisanje všeč, se mi zdi prav fajn, ker večino kvalitetnega obiska dobim preko teh povezav. Quid pro quo pravzaprav. Da po glisti skačejo ljudje, ki berejo, moram najprej nanjo obesit nekaj, kar se luštno bere. Bingljanje na guglu in na podobnih stvareh se mi v tej luči enostavno zdi too easy in too cheap. But that's just me.

Vsak ima svoje razloge zakaj nekaj ja in zakaj drugo ne. Mogoče samo še to. Tisti, ki se bojite, da vas ne bo nihče našel - zato, da vas kdo najde, morate tudi sami stegnit roko vsaj proti tistemu, za katerega hočete, da vas najde. In tisti, ki vam ni prav, da vas najdejo - ne stegujte roke. Sploh se pa sprijaznite s tem, da vas bodo slej ko prej našli, pa če vam je prav al pa ne.