nedelja, 15. oktober 2006

Ljubavna pisma

Spoštovani kmet, ki ne zna štet dni.

Od kdaj nedelja ni več gospodov dan? Kako je mogoče, da vas sred belega dneva najdem na njivi cisterno gnojnice za sabo vlekoče in zasmrajajoče vse, kar se najde v radiju desetih kilometrov? A je res treba vse usmradit na nedeljo, da dobite občutek, da smo opazili vaš novi traktor / novo cisterno / novo zakmašno obleko? Kako vam ni jasno, da vaš drek glih tko smrdi, kot vsak drug? Kakšen vonj narave??? Kakšne vijolice??? Zaštofajte si s temi vijolicami svoj lastni nos.

Poleg tega - za naslednji teden je napovedano sonce. Verjamem, da je blo nujno potrebno spraznit greznico, ampak zakaj tega kot vsi normalni osebki ne počnete ob dežju? Sparjen smrad je boljši od odplaknjenega smradu samo za tiste, ki živijo tolk stran, da jim je itak vseeno. In zakaj je treba na njivi naredit nepresihajoče jezero? Pa pot je očitno tudi treba namočit. Naslednjič, ko vas najdem to počet, vam bom za dva dni posodila svojega psa. Ima prijetno navado, da uporno hodi za tistim, ki mu je ravno pri roki. Zdajle moli svoje štiri tace meni pod nos. Tiste štiri tace, ki jih noben šampon ne more rešit smradu. Mamicu vam kmečku ...

Z vonjem gnojnice v nosu,
urša





Dragi stvaritelji igrice Jewel Quest.

Kva se to pravi mi vzet tri življenja na isto zguljeno foro? Ena ploščica ni bla zlata. Ena sama klinčeva ploščica in bajbaj život. In zakaj je to tko? Ker si je nekdo puno pametan izmislil pravilo, da mora vsaka ploščica najprej ratat srebrna in šele potem zlata, če mi pa slučajno v momentu šibkosti rata skompletirat tiste črne stvore, mi pa vse ploščice pod njimi spet ratajo kamnite. A to je dobra igrica? A zato sem se prebila čez dve stopnji prestavljanja lobanj, diamantkov, modrih butic, rubinčkov in zlatih kovancev? A ZATO SMO SE BORIL?

<ursa pogleda okrog sebe ...> Eh? Ne ne, sej to ni zame. To sprašujem za svojega najmlajšega bratranca. <... in se gre skrit pod kamen>

s spoštovanjem,
uršin bratranc (pravkar izumljen)





Preljuba služba.

Vonj kruha nosiš s sabo in obljubo novega pleha. Moj telefon cinglja v tvojem ritmu. Moji možgani so zarad tebe dokončno sfiženi. Na tem mestu se pritožujem nad naraščajočim številom stvari, za katere trdiš, da so feature in ne bug. Vsak dan prejšnji teden sem se zjutraj na vhodnih vratih spraševala, ali imam pod jopo oblečeno majico in vse ostalo, kar bi morala imet oblečeno, al bom v pisarni z grozo ugotovila, da sem pozabila vse od gat dalje. Razen jope. V sredo sem z masko na obrazu odstranjevala posledice pozabljenih kosmičev, ki so se od nedelje zvečer namakali v mleku. Na toplem. Meni na očeh. V petek sem z masko na obrazu odstranjevala posledice kakšen mesec pozabljene mozzarelle, ki ji ni ratalo prilezt do solate. Stavim, da ne veš, da pokvarjena mozzarella dehti kot gigantski pasji prdec. Greš lahk nazaj stavit, da nisem imela nobene želje tega izvedet. Vsak delovni dan mi je ratalo na uro pogledat šele tam okrog šestih. In ker se mi je zdelo nekam zgodaj, sem potegnila šiht še za par ur. Potem mi pa ni bilo nič jasno, ko sem prišla domov ob desetih in je bil že cajt za spat. WTF se greš z mano? Lajf mi je že spet pobegnil, spomin je itak šel z njim, zdaj mi beži pa še pamet.

Ostale rahlo načeto izgledajoče stvari, ki sem jih zarad lastne nezainteresiranosti zadnjega meseca ta vikend morala iz hladilnika pospravit direkt v smeti: zgnita polovica zeljne glave, v katere domovanje (=plastična vrečka) nisem tiščala nosu, pol kozarca sladke koruze skupaj z novonastalo civilizacijo (v trdnem stanju), par utekočinjenih paradajzov (zakaj se jim je blo pretežko sublimirat in meni zmanjšat delo, mi ne bo nikol jasno), ene jako puhaste alfa alfa kalčke, skuto z zametki novih bakterijskih kolonij v mavričnih barvah in štiri pretečene jogurte, o katerih stanju ne vem ničesar.

Služba moja, jaz rabim svoje možgane nazaj. Drugač bom res enkrat kmalu nič hudega sluteč pristala na šihtu oblečena samo v brezrokavnik in povem ti - takrat bo tebi bolj nerodno kot meni.

Tvoja,
urša





Dragi pomfri.

Kažem ti pol twixa.
Zgin že enkrat iz mojih misli!
Nisva si usojena.
Get over it.

Z ljubeznijo,
ursa

13 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Jaz nisem kmet, ampak postavi se še kdaj v njegovo vlogo. Kako bi se ti počutila, če bi ti ves čas ljudje vozili pse kakat in lulat po tvojem delovnem mestu, ker je pac tam tko fajn za kužita. ;) Če se sprehajaš po izključno javnih poteh in se tvoj kuža vedno pokaka in polula na njih in to vse potem pobereš in popivnaš, se opravičujem, čeprav nič ne očitam. :) BTW super blog.

ursa pravi ...

Opravičilo sprejeto :)

ursa pravi ...

BTW ... to, o čemer pišeš, je bil eden hujših problemov tam, kjer sem prej živela. Trava tik pred košnjo, v njej pa polno svežih pasjih min in seveda noben, ki ima cucka, noče bit kriv.

Kmetje se nekak nikol ne pizdijo, če se jim tuj cucek posere na strnišče, ki ostane potem, ko travo poberejo. Do takrat, ko bodo spet kosili, tistega že zdavnaj ne bo več. Ampak v sveže pokošeno travo? Al pa tik pred košnjo? Tist pa mene tud vedno pogreje, ampak nekaterim se ne da dopovedat ama ničesar.

Pa če razvijem to temo še en korak dlje. A si že kdaj opazil, kako nekateri prizadevno pobirajo pasje dreke svojih psov v plastične vrečke, te pa potem flik v prvo grmovje? Ne? Kdaj vtakni nos v kakšno goščavo, kjer se mimo sprehajajo cucki in njihovi ... ta veliki cucki. To nekak ni dost manjša svinjarija, kot če vse skup brez plastične vrečke pustiš kjer pade. To samo tolk ... v premislek, kolk je prizadevnim pobiralcem zares za čistočo in kolk jim je predvsem za ugoden javni imidž.

Ima svakakvih ...

Nanook pravi ...

Se mi zdi, da po 15. novembru ne smejo več polivat z gnojnico in jih lahko prijaviš. Nisem 100% glede datuma, bom pobrskala.

Anonimni pravi ...

eh...tudi po 15. novembru bo isto..meni je najhuje, ko zapade sneg in je tisti prvi dan vse tako lepo belo...drugi dan pa AKCIJA! in tekmovanje v tem kdo lahko v krajšem času razvozi čim več gnojnice... ja, res je lepo živeti na vasi :/

Nanook pravi ...

Valda, da bo isto. Samo prijaviš pa lohk, ker takrat ne smejo več polivat. :-)))

Anonimni pravi ...

mene pa zanima, kaj te je resnicno tako razpizdilo :)

sicer pa hudo berljivo :)

ursa pravi ...

Se pizdim kar tko na počez za vsako najmanjšo stvar, da do velikih niti pridem ne. Taktika zavaravanja neprijatelja :)

Če bi imela včer cajt jamrat, bi napisala še "dragi squash forehand", "draga crkujoča desna avtkova luč", "dragi vrabci sred štacune", "dragi ocenjevalec blogov slash čohalec egov" (ok, priznam, ta je od dons in je mal zlobna), "draga zamrznjena šipa", "dragi prodajalci zlatega pleha na štirih kolesih z diamanti", "dragi jogurt", "dragi nohti na rokah", "draga menza čez cesto" in mogoče še "dragi zobar".

Od vsega tega me zares, resnično in hudo baše samo cajt. Vse ostalo je zato, da sploh vem, da sem še živa.

Bolje ne bo nikoli. Ergo - bolje je zdaj!

Hvala za pohvalo ...

Matej pravi ...

Haha: konkurenca, follower ali vzor?

:)

Anonimni pravi ...

nikad follower ;).

ursa pravi ...

Hehe ... množimo se :)

Sem pošpegala tole mojo besno soimenjakinjo in moram rečt, da ne bi imela nič proti, če me kdo vrže v isto skledo z njo.

Edin hecno bi blo, ko bi skoz probali druga drugo prehitevat, ker nobena ne bi hotla bit ovca :)

Anonimni pravi ...

ovca mogu da budem samo crna ;).
a to mu dodje isto shto i anti-sheep :)))

Mayhem pravi ...

dej glista začni kej migat...