Bloody Mary for all

Ko berem recenzije filmov, knjig in muzike, se obvezno sama sebi zdim čisto po kalimerasto inferiorna. Se mi zdi, da meni nikol ne bo ratalo napisat kaj v to smer, kar bi imelo rep in glavo. Glasba je nekaj, kar čutim s čisto vsakim koncem sebe prej kot z možgani in o njej ne znam napisat nič drugega, kot da je dobra, oziroma zanič, oziroma brezvezna. Filmov ne gledam. Knjige berem sem in tja in običajno ne vložim vanje tolk energije, da bi kasneje lahko o njih napisala suvereno kritiko. Saj ne, da bi se mi tolk hudo šlo, da bi ratala kritik (česarkoli že), ampak mal me jezi, kadar se počutim, kot da sem ravnokar prilezla iz intelektualnega vrtca, vsi ostali imajo pa za sabo že četrti faks.

No in ker se mi ne da vložit več energije v gledanje filmov, branje bukel in poslušanje muzike z namenom vse to potem predstavit tistim revežem, ki si čist zares želijo brat moje blodnje, bom udarila drugačno pot. Gora k Mohamedu in to. Ako svet noče plesat po tvoje, je treba frulo vržt v smeti, vzet škarje, in si vse skup prikrojit po svojem okusu. Recenzije. Heh. You ain't seen nothing yet.

Baj d vej. Preden pozabim. Tle imate en zlata vreden nasvet. Če se že mislite opoldan popacat s pomarančo, potem bodite zjutraj tolk pri sebi in navlecite nase najbolj oranžno majico, ki jo premorete. Po eni čudni logiki to dejanje povzroči, da ratajo pomarančasti fleki nevidni. Preverjeno deluje.

And now ... for something completely different.

---

Podtalnih fint in udarcev pod pasom, ki jih uporablja moje najbrž nad mano rahlo obupano in razočarano truplo, da bi me prisililo k reprodukciji, se zavem točno enkrat na mesec. Jasno takrat, ko me udari tisti konec cele procedure, ki se ga ne da uvrstit v nobeno drugo kategorijo kot "samo za zgago". Moja kariera nenadzorovano puščajočega bitja, ki se je prvič končala tam nekje pred drugim letom z mojo takrat zlo dobro kolegico oranžno kahlo (oranžna mi je očitno usojena), je ponovno otvorjena že tako dolgo, da se spomnim časov, ko je bil en kup vate ovit v mrežico edino sredstvo za preprečevanje katastrof. Vir 80 - sploh ne veš, kako strastno osovražen si bil.

Od takrat pa do danes smo prehodili dolgo pot (večinoma je bil kar makadam) in se nismo pozabili ustavit pri nobeni pasji procesiji. Hecni vložki z eno samo ozko črto samolepilnega traku in celulozasto povrhnjico, ki so se vedno uspeli nalimat na rit v najbolj neprimerno zgužvanem položaju? Itak. Šlogal bi se lahko iz njih, ker so bli zmeraj zmečkani na drugačen način (da na odlimanost od gat in relokacijo nekam za tretji ovinek sploh ne začnem obujat spominov). Neskončna vrsta flekastih spodnjic, ki jih je blo treba namakat v MRZLI vodi? Mhm. Tud to. Skupaj s periodičnim pozabljanjem tistega o mrzli vodi. Krilca? Odkritje stoletja.

Ene petnajst let sem prisegala na tampone, ker je z vložki navadna svinjarija. To sem seveda dokončno pogruntala šele potem, ko sem po petnajstih letih spet morala začasno prešaltat na prazgodovino. Do takrat je mojemu selektivnemu spominu že zdavnaj uspelo izbrisat dejstvo, da fensi pensi novodobni vložki gor al dol - človek ... pardon, človekinja ... z njimi čuti čist vse, kar njena maternica vsak mesec meče na odpad. Ekskjuzmi, ampak mene to tolk zlo ne zanima. Naj hitro pljune ven in gremo dalje. Zadnjih par let sem se v izogib krvavim rjuham ponoči zavijala v tavelike krilate olvejs. Tud v pamperske bi se, če bi blo treba, samo da ne bi blo treba zjutraj pucat flekov. Bombažni vložki mi niso nikol bli všeč, ker sem večinoma v službi in bi jih morala stalno umazane transportirat naokol. Pri svoji pozabljivosti bi kmal vlačila v torbi tretjo svetovno vojno. Tamponi pa - saj so fajn, ampak tisti štrikec bedasti (večno polulani) ... poleg tega pa pozaugajo vse, tud kar jim ne bi blo treba.

Enter mooncup. Najprej najden po naključju na internetu, potem kakšno leto kasneje ponovno obujen od mrtvih na mojem pokopališču idej (s pomočjo bloga od beebee) in pred par meseci je blebetanje in nakladanje končno postalo silikon. Do danes sem spreobrnjena in nočem videt nobenih krilatih olvejs in štrikcastih ob več. Mooncup rulz. Najina navezanost drug na drugega se je seveda kot toliko drugih nesmrtnih ljubezni začela s polomijado. Moje prizadevanje, da bi stvar zloženo spravila tja, kamor paše in prizadevanje stvari, da se pretegne v vsej svoji širini, sta se izkazali za nasprotujoči si težnji (kamela skoz šivankino uho anyone?). Grdo izražanje začuda ni pomagalo. Tito je imel kar prav - učiti se, učiti se, učiti se. Po dveh dneh sem si s trmo uspela privzgojit uspešno taktiko tlačenja silikonskih zloženk skozi ozke luknje in od takrat I have never looked back. Ko je mooncup enkrat tam, kjer mora bit, ne čutim več ničesar, ker ne grize, ne ščiplje, ne pušča, se ne oglaša, skratka ne dela ničesar. Očitno zabušava. Karkoli počnem, tud če se na glavo postavljam, uspešno brani okope in preprečuje poplave.

Najbolj navdušujoče je pa naslednje - nobenega polulanega štrikca in nobene svinjarije pri odstranjevanju, ker moraš bit fajn neroden, da uspeš kaj polit. Nobenega vonja, ekstremno enostavno čiščenje, nobenih omembe vrednih odpadkov (razen župice, ki jo popapca skretek). Pri vložkih sem vedno rabila zraven za pucarijo vsaj lijak. Pri tamponih vsaj mokre robce. Tukaj rabim prej in pol umit roke. To je vse.

Free, free at last :)

Khm. Samo eno pritožbo imam. Zakva je vrečka za mooncup tko klošarska? A ne morjo naredit nekaj cofkastega plišastega besno roza z izvezeno rožco, da imaš svoj dragoceni silikonski kozarc vsaj veselje spravljat noter, ne pa da ga zavijaš v tisto bombažno cunjo barve recikliranega papirja s svilenimi zelenimi štriki. Beda. To bomo čimprej lastnoročno popravili in bomo naredili primerno domovanjce za tko superioren produkt!

Aja - tole zgoraj je bla zaslužena reklama! You have been warned :)