petek, 16. december 2005

Danes je včeraj

Življenje mi gre jako počasi. Kar mi je po eni strani všeč, po drugi pa ne preveč. Ampak v bistvu mi je všeč. Pomojem. Vsaj zdi se mi tko. Ta trenutek.

Do nadaljnjega sem na dopustu in okušam radosti penzjonerskega vsakdana. S to razliko, da lahko spim tudi ponoči, da me ne boli noben sklep in da me ne preganja slutnja smrti. Vse skupaj izgleda kot variacija na tole kopito:
  • vstanem okrog osmih
  • peljem psa na dooolg sprehod (ker imam drugač stalno slabo vest, da me za mojim hrbtom opravlja, kako imam morje časa, ona je pa ubogo zapostavljeno ščene ... kako je šele, ko ima človek enkrat otroke ... abonma na slabo vest zagotovljen)
  • pogledam v hladilnik in ugotovim, da bo treba v štacuno
  • tri ure skup razmišljam, a se mi sploh da v štacuno, al bom rajš preživela do naslednjega dne ob zadnjem krajcu kruha in čaju. Če se odločim, da se mi seveda da v štacuno (ker nujno rabim čokolado), naslednji dve uri razmišljam, ali je bolj pametno it tik preden se ljudje usujejo iz služb, ali zvečer, preden zaprejo štacuno.
  • če sem se v prejšnji točki odločila, da moram v štacuno, si z verjetnostjo 0,9 premislim. Če sem se odločila, da mi ni treba v štacuno, si nikoli ne premislim.
  • s psom družno zijava Eurosport (biatlon YEAH!)
  • za kosilo (ob petih popoldan) si razdeliva instant kus kus, dve hrenovki in Etin paprikin namaz po ključu hrenovki psu, meni vse ostalo.
  • pes mene pelje na hitrostno opravljanje svojih bioloških potreb (petarde so hudič)
  • s psom družno zijava Eurosport (snooker YEAH!)
  • ob desetih zvečer se zavlečeva vsaka v svoj kot in oddelava (v potu lastnega obraza) lepotni spanec do naslednjega dne


Kaj je urša uspela naredit v zadnjih petih dneh

A) Prebrala sem Da Vincijevo šifro. Bleh. Če bi mi kdo povedal, da je vse skupaj par učnih ur o par fragmentih cerkvene zgodovine, ki so obupno slabo zamaskirane v kriminalko, se ne bi niti trudila. Bestseller? Good god, kam gremo. Se mi pa dozdeva, da ima nekdo z mano posebne načrte, o katerih jaz nič ne vem. Predzadnja knjiga, ki sem jo prebrala (State of Fear, Michael Crichton) je bila podobno obupna, za povrh pa zdaj ne verjamem več v global warming (kar je rdeča nit te knjige). Zarad Da Vincijeve šifre po novem ne verjamem niti več tistim cerkvenim stvarem, ki so se mi prej zdele benigne. Še par takih bukel, pa bo ustvarjeno zaporedje, zarad katerega ne bom verjela več niti v lasten obstoj. Če preveč o tem razmišljam, imam itak že zdaj probleme tudi s tem. So don't you start with me ...

B) Zasnovala sem postavitev priročnega prenosnega diskeca, na katerem bo vsa solata, ki jo nujno (!!!) rabim na vseh mašinah, pred katerimi parkiram svojo rit. Zasnovati v tem primeru pomeni, da sem se spomnila, kako fajn bi blo to naredit, da sem se spravila pucat dotične mašine in da se v trenutni fazi praskam po glavi in ugotavljam, kako grozno veliko dela bo še treba. Ene tri minute pred kapitulacijo sem :) In ne, nimam pojma, zakaj imam več kot eno mašino, na kateri rabim enak software, knjige in muzko (in to nujno!!!). Pač to rabim. Jaz sem se sama s sabo že sprijaznila in pričakujem od drugih podobno vdajo fatalizmu.

C) V duhu svoje prevajalske kariere sem danes prevedla cele tri stavke biološke solate, s katero se spopada moja blogerska znanka in se zdajle počutim nepremagljivo. I am INVINCIBLE! Za dotične tri stavke sem porabila eno uro, moji najboljši kolegi so bli pa Google, Wikipedia in Duden. Ok, se že mal manj invincible počutim. Glihkar bom spet čist majhna. Zadnje čase samo slabe knjige berem in prevajam. Od cestninskih postopkov preko prisilnega dela med drugo svetovno vojno do travnikov in raznolikosti bioloških vrst.

Eh ... jaz mam dopust. Grem še mal Eurosport gledat.

petek, 9. december 2005

Booklice

Sem obsedena z njimi, ampak ne berem več tolk kot včasih, ker nimam časa. Zdajle sem ravno zaključila z enim ceglom od Stephena Kinga (The Stand), ki je imel 1400 strani in sem ga brala po koscih kakšen mesec. Prvih 400 strani sem imela kar naprej občutek, da je vsak moj kihec začetek epidemije, ker v bukli takoj na začetku od epidemije krepne 99% Američanov. Kar fajn knjiga, ampak tistim religioznim bluzenjem, ki jih je gospod King vmes naštepal, bi se pa komot lahko ognila. Ene 300 strani predolga bukla je zarad tega.

Nasploh ne maram brat zadev, ki so preveč posejane z religioznimi izlivi in nadnaravnimi pojavi, pri katerih moraš v nekaj verjet, da se sploh lahko vživiš v tekst. Al pa kakšnih pocukranih self help bukel. Včasih sem še verjela, da moram vsaki knjigi dat šanso in jo najprej do konca prebrat, preden jo lahko spljuvam, zdaj se pa na prvih stotih straneh bitka za bralca konča. Očitno sem močno tečen (na žalost samo še wannabe) knjižni molj. Pa pritegnjen tud, ker sem se spravila brat tud že angleško-angleški in nemško-nemški slovar. Prav napeta sicer nista, izvem pa marsikaj novega :) Samo to je bolj projekt za celo življenje, kot pa večerno branje pred spanjem.

Zadnjič enkrat (eh ...) mi je ob branju sobotne priloge (se mi zdi) zakorakala v spomin ena knjiga, nad katero sem bila tako neskončno razočarana, da nisem nikol več istega avtorja brala. Paulo Coelho - Alkimist. Če se prav spomnim, je bla zlo dost časa nazaj to tista knjiga, ki ga je postavila na zemljevid. Pa tržili so jo kot nevemkako intelektualno zgodbo a la ena druga knjiga, ki je bila meni všeč. Jasno sem šla tud Alkimista brat in mi je bil simpatično branje skoraj čisto do konca ... človek išče zaklad, vmes se mu zgodi nekaj krasnih spoznanj in jaz sem bila prepričana, da bo tisti zaklad na koncu tudi kakšna taka globoka prispodoba. Pa mu je gospod Coelho na koncu nastavil skrinjo cekinov. TOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOLK sem bla razočarana. In to je blo konc lubezni med mano in Paulotom. Zdej se pa ne šljiviva več spljoh.

Zdaj berem pa The Guide to Science od Asimova in zraven pobožno upam, da ne bo tud ta ratala življenjski projekt. Jako je zanimiva, samo ko preberem, kako so gospodje Grki nevemkolk let pred Kristusom izračunal razdaljo od Zemlje do Sonca, moram it nujno po svinčnik in papir in njihovo metodo preverit. Najbrž zato, da potrdim, da se niso zmotil, ker brez da jaz rečem, da je to res tko, se svet ne vrti. Pol pa ni čudno, da cel dan berem dve strani (od njih tisoč).

Sam tolk, da ne boste na trnih ... niso se zmotil :)

Dragi voznik pred mano.

Pri vaši napredujoči sivi mreni, ki dela gosto megleno zaveso iz najbolj nedolžnih razredčenih meglic, bi vam morali pristojni organi odvzeti ne samo vozniško, ampak tudi avto, bicikel in skiro, da o kotalkah sploh ne govorimo. Prosim, oglejte si svoje prižgane meglenke od blizu. Na vsaki od njih rahlo levo od središča piše "uporabljajte varčno in s premislekom". Moja mrežnica vam bo hvaležna, če boste to priporočilo upoštevali!

S spoštovanjem,
"auauau, sončne špegleeee!!!" urša

torek, 6. december 2005

tam dam dadaaam

Danes na sporedu - spomladansko čiščenje. Jawohl!

In ne, nisem pet mescev prezgodnja. Prej kakšni dve leti prepozna. Ta trenutek mam čikpavzo (brez čika) med grobarjenjem. Svečano sem odpremla na drugi svet posmrtne ostanke vseh muh in komarjev, ki so storil konec na moji okenski polici. Kot se za tak dogodek spodobi, ga je spremljala mrtvaška koračnica, ampak jo je na trenutke preglasilo sopihanje sesalca. Žal ni šlo bolj na glas, ker sem ob vsakem zvišanju decibelov dobila opozorilo, naj se ne derem. Po drugem poskusu si nekak nisem več upala trobentat tistega tam dam dadaaam, ker sred zime res ne rabim rdečega kartona zarad enih muh.

Mi je pa dala tale moja mrtvašnica na okenski polici še en razlog več, zakaj se nima smisla preganjat za muhami dokler so žive in glasne in tečne. Čista izguba energije. Itak čez čas končajo kot trupelca pod oknom in takrat vzamem sesalec in jih pozaugam v večnost. Živci na broju, slog za čisto desetko. Potrpežljivost se splača!

Zares ... sem pa velik bolj zažagana in se ne grem vojne z muhami zarad drugačnih razlogov. Enkrat zdavnaj, ko sem odkrila pri sebi sposobnost obračanja zornih kotov in hoje v tujih čevljih, sem se sama sebi začela zdet v kontekstu gmajne blazno majhna. Gozd - drevesa, drevesa - gozd? You get the point ... Posledično so se mi pajkci, vešče in podobni stvori, zarad katerih sem prej vreščala in zganjala paniko, začeli zdet zlo zanimivi in pomembni. Leteči, gomazeči, mrežo spletajoči drobci življenja. Od tam, pa do tega, da sem muhi, ki mi je sedla na roko, rekla dober dan, je bil potem samo še korak.

Nekoga, ki mu rečeš dober dan, pa ne moreš potem z muholovcem predelat v pire. To bi bla ja čista potrata prijaznosti. No in po tistem sem začela zablodelim osam odpirat okna, izgubljene kobilice nežno metat čez prag, lani se mi je pa celo zgodilo, da sem dvajset minut po Merkurju med hladilniki lovila kačjega pastirja. Se mi je zasmilil ... :) Saj na veliki sliki se nič ne pozna, men je pa fajn bit veliki rešitelj.

Kar me spomni na eno pesem ... jo bom prosto po urši obnovila (avtor je Erich Fried in original seveda miljonkrat zasenči moje skrpucalo)

ko sem bil majhen, sem vedel
vsak metulj, ki ga rešim
vsak polž, vsak pajek
vsak črv bo prišel
in jokal na mojem pogrebu

ko jih enkrat rešim, nobenemu ni treba več umret
vsi bodo prišli na moj pogreb

ko sem potem odrasel, sem spoznal
da je to neumnost
nobeden ne bo prišel
vse jih bom preživel

zdaj, v starosti, se sprašujem
kaj pa, če jih rešujem čisto do konca ...

GlistaParty

S faksa sem ohranila eno samo prijateljstvo. Itak sem bolj individualc in ne maram množic in grupnih orgij (emm ... tuki smo vsi spodobni!), tako da mi malo število prijateljstev kar paše. S to mojo prijateljico, ki je iz mojemu prebivališču diametralno nasprotnega konca Slovenije, se vidiva parkrat na leto, običajno v Ljubljani, izbereva si kakšno hudo restavracijo, kamor greva najprej zasedat za par ur, potem narediva pa še en obhod štacun (obvezno Konzorcij zame, pa Nama zanjo), med katerim za dušo privezat obredeva par cukerpekov.

Zadnjič enkrat (pred sto leti ... pri men je "zadnjič enkrat" vedno že tko daleč nazaj) sva šli v Maxija zijat perilo, da mi je pokazala, kakšen modrc nosi (na obešalniku, jasno ... nekak ne padam tolk na atribute svoje kolegice, da bi šla njen modrc v Maxiju gledat v živo). Hec je, da sva po postavi čist različne in nimava izkušenj s tipom perila, ki ga nosi ta druga. Moja kolegica je ploh in nosi podložen modrc. Tam z obešalnika je snela eno skulpturo od Lisce, ki je na prvi pogled izgledala kar spodobno. Pač - dodatna oprema za deklice, ki bi rade več. Pol sem ji ga pa vzela iz rok in sem si skor rokco spahnila, ker je bil hudič tolk težek in me je kar k tlom potegnil. Tko kot škatla ploščic, pri kateri ne pričakuješ, da bo vagala eno tono. Za tisti modrc bi morala imet orožni list ... Pol ure sva krepavali nad kosom perila s silikonskimi vložki, solze so nama šle dol sred štacune, potem sva pa odpeketali delat zgago nekam drugam. Verjetno tiščat nos na šipo in delat smešne ksihte. Se ne spomnim več.

Hihi ... ta mesec bo here we go again :)

Otroški vrtec v eni osebi

  • umetno dihanje: uspešno
  • NO CPR tatoo nad levo glistino joško: neupoštevan
  • pacient: noče spustit zadnje slamce
Tole je eden ne preveč pogostih dokazov, da sem še vedno sred pubertete in da se hranim s svojimi besedami. Zavijte ga v vato in ga spravite na temno in suho. Glista je ta trenutek prekvalificirana iz bloga v osladno rožnat osnovnošolski dnevnik z mini ključavnico, v katerega noben nič ne napiše, razen izjemoma, ker izjeme potrjujejo pravila.

Ueeeeeeee ... ti pa že nis več moja prjatlca!!!!


... kolk je men brez tebe dolgcajt. Šmmmmrc.

I don't wanna hear about it!

četrtek, 1. december 2005

.

Mislim, da sem s temle končala in da oktober ni bil naključje.

Za trenutek me je potegnilo naprej par drugih blogov, ki so me spravili do smeha, razmišljanja in pisanja, ampak nobena taka stvar ne traja in še vedno ostaja dejstvo, da se tu ne počutim doma.

Moje najboljše pisanje se zgodi zaradi stvari, ki me obdrgnejo do krvi. Moj pogonski mehanizem se v situaciji, kot je tale, hrani s tujimi odrgninami. Nekje v tem krogu je kratek stik, ki z vsakim dnem postaja daljši, ker sem psihološki materialist in hočem plačilo v konvertibilni enoti. Moja konvertibilna enota ni "jaz pišem zase in ti slučajno dovolim kukat zraven". Piši zame. Komuniciraj z mano. Z roko mi v zraku nariši iluzijo, da si tu zame. Povej mi, kako se počutiš in ne kaj si jedel za zajtrk, ampak kako si s prstom namazal pašteto na kruh in si se zraven hihital kot otrok. Tudi jaz bi enako naredila zate.

Moj akumulator je prazen.