Dragi prijatelji, sotrpini, sopotniki in občasna zijala (to zadnje je mišljeno na najlepši možni način :))
Zasebni problemi so huda reč in o njih se na tem blogu ne pisari, dokler niso mimo, pa še takrat samo izjemoma. Glede na to, da je edina alternativa stagnaciji KisleGliste zapiranje štacune, mislim, da smo jo zaenkrat še dobro odnesli. Svečano obljubljam, da se bom spravila nazaj k pisanju, ko se bo moja zavaljena zasebnost toliko umaknila, da se bo poleg njene ogromne riti na horizontu videlo še kaj drugega.
Do takrat pa - ušesa med kolena in gonit. In verjet, da cilj obstaja, čeprav ga ni nikjer videt.
