Moj sposojeni stanovanjček je v zadnjih dveh mesecih naredil nekaj malih korakov za človeštvo in nekaj ogromnih korakov zase. Od vsega tega korakanja sem sicer zmatrana jaz, ampak naj mu bo, ker je pridkan in mu še zmer ni crknila centralna. Sama ljubezen ga je.
Glavne štiri operacije, ki jih je moral prestati so takele:
Odklesanje svinjarije s skreta
Stanovanjčkov skretek je bil ob prevzemu zanimivih barv. Še vedno mi je žal, da ga nisem ovekovečila za zanamce, ker kaj takega tudi kameleon med gnilimi pomarančami težko spravi skupaj. Oranžno-rjava s pridihom črne, pri čemer je črna delovala kot zadnji stadij nekroze. Nisem si mislila, da drek na drek na drek v par letih rezultira v nečem tako barvitem.
No ampak kljub vabljivim barvam (uhh) mi ni bilo do pretiranega šarjenja po školjki, zato sem prvič v življenju odkrivala radosti zlivanja varikine down the drain. Zdaj je školjka bela in sijoča in verjetno tudi malo razžrta, ampak če moram jaz z debelimi rokavicami in gobo bezat izza roba stoletno sranje, potem se sme školjka tud mal žrtvovat. Dodatno sem skretovi dili skupaj z umazanijo najbrž dol zdrajsala tudi vrhnji sloj barve. Bomo itak menjali, do takrat je pa lahko invalidna in šekasta, samo da je čista.
Odklesanje sesalca iz svinjarije
Začasno sem podedovala sesalčič. Malo oranžno Philipsovo stvar, ki je spuščala glasove kot kakšna avionska turbina, pa nič pametnega ni posesala. Izvlačenje drobovja je pokazalo, da je noter vrečka iz blaga, za katero bajam, da ni bila še nikoli v svojem življenju spucana. Vsebovala je cementno kocko iz prahu in las, ki jo je bilo nemogoče spravit narazen in če ne bi bla tolk zoprna glede spoštovanja načela, da se tujih stvari ne meče proč, ne bi blo več niti vrečke, niti kocke. Zdaj mi je žal, da kocke ni več. Morala bi jo za lastnika uskladiščit skupaj z vrečko. Notranji filter je imel na sebi ene pol centimetra debelo plast posesane svinjarije. Lajk dis:
Zunanji filter je bil tolk prašen, da se je prašilo za njim, ko sem ga samo prijela za vogal in odnesla v lijak oprat. Potem, ko sem sesalčič po par dneh usposobila, inštalirala nove vrečke, posušila oprane filtre, obrisala prah z njega in iz njega, sem končno prvič posesala in ker sem navajena med sesanjem večkrat posesat tud krtačo, da se ne vleče svinjarija za njo ... me je skor butnil šok, ko sem prvič videla tole:
Levo je spucana, desno je nedotaknjena. Do pleha je bila med ščetince zabasana packarija, ki sem jo ven dobila samo z nožem, še prej sem morala pa krtačo razšraufat, da sem sploh prišla zraven. Ni čudno, da so ščetince vse pokvečene, če so pa na njih že kar rožice rasle od vsega prahu. Kolk sovražim situacije, ko moram najprej spucat stvari za pucat, da sploh lahko začnem pucat!
Na novo izklesanje kuhinje, kjer je že enkrat bila
Niti en ročaj omaric ni bil tak, da bi se ga človek pritaknil brez lateks rokavic. Niti ena vratca omaric niso bila take bež barve, kot bi morala biti. Notranjosti omaric so bile odete v sprijet prah in torej simpatično sive. Okrog štedilnika (zgoraj, zdolaj in naokoli) je bilo kompletno vse, s kozarčki od začimb vred, na gosto pokrito z mastnimi fleki. Napa je bila ... za odmontirat, ker se z njenega filtra samo še ta največje opice niso obešale. Posoda je bila skoraj vsa svinjska, tista, v kateri se kuha, je imela svinjarijo dodatno še permanentno zapečeno. Eden od piskrov je kazal jasne znake, da so ga po kuhanju makaronov brez pomivanja pospravili nazaj med brate, vse posode, v katerih se je grelo mleko, so sledove o tem ponosno nosile na robovih.
Kanta za smeti je bila ... ne vem ... mogoče nekateri mislijo, da mora bit kanta za smeti ogabna, ker bi se jim jo drugače zdelo škoda uporabljat za smeti. Tudi vse ostale tri kantice za smeti (kopalniška, skretniška in tista za papir v delovni sobi) so bile ogabne. Kuhinjsko smetiščno kanto sem morala odšraufat z vratc od omarice, da sem lahko spucala plesen za njeno plastiko. Saj je ne mislim lizat, ampak vsaj tolk je lahko čista, da sem jo pripravljena odpret brez rokavic in potem ne imet občutka, da si moram oparit roke, da se znebim packarije.
V mikrovalovki je bilo od bogvekdaj polito mleko. Na polici med čaji so se jagali pajki. Dile za rezanje so bile vse po vrsti totalno plesnive po zarezah. Jedilni pribor si je delil predal s fleki in prastarimi drobtinami. V predalu, ki je na prvi pogled vseboval trgovinske plastične vrečke za reciklažo, je bilo vmes polno mastnih plastičnih embalaž in podobnih odpadkov. Hladilnik je bil plesniv. Vrata od pečice ... eh, see for yourself:
Tisto med vratci od pečice in pečico so tone izgubljenih müslijev. Kuhinji sem pustila tri tedne svoje mladosti. Poln kufer jo imam, pa še ni konc. Tisti müsliji na primer so še zmer, kjer so bili.
So - last but not least ...
Preganjanje sovražne civilizacije iz spalnice
Spalnica je bila prva prioriteta in na žalost tudi najhujša rak rana. Ekskjuzmi, ampak ne bodo men med spanjem na glavo padale spore od plesni in ni šans, da bo tole spodaj moj razgled med udejstvovanjem v najboljšem športu na svetu.
Tale slika je sicer edini plesnivi kot v dnevni. Spalnice nisem dobila v originalnem stanju, ker se je moj predhodnik nekaj trudil s pucarijo. Po rezultatu sodeč jo je pleskal z vodo ali mogoče s kakšnim bio blaževim žegnom, ker je vse skupaj po njegovi intervenciji izgledalo takole
No, jaz imam občasno obdobja, ko me efekt tople grede in obremenjevanje okolja eno figo gane in tole je bil trenutek za izvlačenje težke artilerije. Nema bio. Postlo sem oblekla v plastično oblekico, spravila sem se na lojtro s kozarcem za vlaganje in penzlom in sem komplet plesen prepenzlala s Cloxom. Clox se je veselo cedil po steni navzdol in ker je bila plesen zeleno sive barve, so moji zidovi jokcali umazane solze.
Boljš. Definitivno boljš. Edino tisti sledovi od maskare po celi višini zidov ... pa še zmer so se videli fleki. Pa imela sem še eno flaško nečesa drugega, bolj toksičnega. S šprico. Proč pa ja ne bomo metali! Še enkrat sem se spravila na lojtro in vse kote popipsala z Belim. Pri tem sem pozabila, da ko pipsaš steno, se precej pipsanja od stene odbije. In ko pipsaš strop, narediš tak fin dež. Strupen. Na svojo lastno glavo. Razžrlo mi je barvo na zgornji strani štumfov in na majici, za lase ne vem, na ustih sem imela nagobčnik, poleg tega pa na srečo nosim očala in je bla škoda omejena. Zdaj imam tudi nedvomen dokaz, da nimam platfusa. Podplati na zelenih štumfih imajo take bele fleke, kot bi nanje prekopiral šolski primer odtisa normalnih tac iz učbenika. Tole je rezultat na stenah.
Very cool. Uniformna siva barva. Do tistega trenutka sem govorila, da malarije se pa ne bom šla, da imam rajš flekasto sobo, samo da je brez plesni, da se mi ne lub, da ne znam, da še nikol nisem, da nočem, da ne morem, da mi moja vera prepoveduje ... da pač ne bom. Potem sem uočila tole krasno sliko
in sem laufala kupit barvo :) Ker v navodilih piše, da je treba pred malanjem steno prepenzlat z Algicidom, sem nabavila še tistega in še tretjič prepenzlala vso kvazi bivšo plesen (do tu sem jo imela že mal dost in sem samo še čakala, kdaj bo konec). Med barvanjem z Algicidom mi je enkrat celo uspelo zlezt v vgradno omaro s ksihtom proti steni in barvat tik pred nosom - in se seveda od hlapov in smradu skoraj onesvestit. Torej otroci, al ne delat tega, al pa nosite zaščitno opremo. Saj je dost, da men par miljard možganskih celic zarad takih eksperimentov ne dela več.
Sobo sem pomalala z Jupol Citro, ki je specialno za stene nagnjene k plesnivosti, zdaj imam lepe bele zidove, kako dolgo bo to trajalo, bomo pa še videli. Voila.
Kar se mene tiče, se je splačalo. Moj dragi je sicer mnenja, naj se januarja pripravim na ponoven izbruh stenske civilizacije, ampak držim pesti, da moj dragi nima pojma. Eh, as if.
Tko.
Še vedno me čakata večina dnevne sobe in balkon. Okna in okenski okvirji povsod, razen v spalnici, so še zmeraj ogabno sivi (ampak se jih ogibam na kilometer). Z razredčeno varikino moram pomit ploščice (upam na za odtenek bolj bele fuge, but I'm not holding my breath). Nekako moram spucat radiatorje zgoraj pod rešetko. V kuhinji še nisem spucala pečice. Ravnokar že petič danes namakam odcejevalnik posode v Cillitu. Obloge vodnega kamna so v letih uporabe pridobile oranžno in črno barvo. Približno kot straniščna školjka. In ja, I know for a fact, da se je stvar uporabljala za odlaganje čiste posode. Kar gravž me mal strese od tega.
Tolažim se s tem, da tako, kot mora menda vsak moški napisat knjigo, posadit drevo in naredit sina, mora verjetno vsaka ženska kdaj lastnoročno izkopat kakšno tuje stanovanje iz gravža.
Upam, da je ta kdaj samo enkrat v življenju :)