nedelja, 22. januar 2012

tisto-vejica-čemur-ne-bomo-rekli-dieta

No, pa je ribje olje spet dočakalo čas, ko me vidi vsak dan. Zadnje mesece sem zjutraj spokala na šiht, brez da bi ga ruknila predpisano dozo, potem sem se do večera jadala nad tem, kakšna pozabljivka sem, zvečer se mi je pa za nacejanje z njim kar naenkrat zdelo prepozno. Ne, kje pa, to nima nič opravit s tem, da je nagravžno in to kljub temu, da je obogateno z aromo citrusov. Kar poskusite oljno inkarnacijo pomarančnega soka z močno ribjo podnoto. Čista poezija :)

Na začetku tedna sem svoji podzavesti napovedala vojno in odšlepala flašo rib na šiht, tako da se ne morem več 10+ ur jadat, kako sem pozabljiva. Misteriozno zdaj kar naenkrat nimam nobene potrebe po zajtrku, ker je (moje interno) pravilo, da ni zajtrka, dokler ni ribjega olja. Kot tista lisica grozdje, od daleč opazujem svoj jogurt in se mi zdi čist brezvezen (ja! ziher je zanič), dokler ne ratam tako besno lačna, da mi tudi ribe po slamci niso več nagravžne. In ker se mi rokca ob konzumiranju ribjega olja vedno jako trese, sem se v izogib temu, da me cimri na silo odstranijo iz cimra, odpovedala žlici. Jaz to kar direkt šluk iz flaše, pa je. Na zdravje tovariši! So me že začeli spraševat, zakaj si ne omislim prisrčnice, samo se mi zdi, da to bi bila pa vseeno prehuda žalitev. Za prisrčnico.

Tokratna tisto-čemur-ne-bomo-rekli-dieta se je začela presenetljivo nedramatično. Prejšnjič, ko sem se šla podobne samoomejitve, sem komaj čakala petek - svoj frej dan v tednu, ko sem lahko jedla karkoli. Že v soboto zjutraj, ko sem se zbudila iz kremšnitarske kome, sem sestavljala spisek, kaj bom jedla naslednji petek in vsak ljubi dan sem ob gravžu od zelenega čaja fantazirala o svoji specialni jutranji kavi (ki po pravovernih merilih spada med sladice, ne pa med kofe). Pa francoski rogljiček in krompirjeva bombeta za zajtrk, pica za kosilo, sveža francoska s pašteto za večerjo in čez vse to za lepše življenje še ena kremšnita.

Zdaj, ko tega frej dneva nimam, o takih ekscesih sploh ne razmišljam. Že cel teden čakam, kdaj me bo zagrabila tresavica, ker je do naslednje pice še vsaj en mesec, pa nič od tega. Mogoče pa moji možgani na zaresni hrani delajo bolj počasi in se bodo spomnili zapaničarit šele tik pred koncem.

Torej ... kaj je še novega.

Zadnjič enkrat smo v rednem tedenskem mejlu našega kluba dobili domače branje. Tole tukaj. Ne glede na to, kako komu leži tak stil pisanja in ne glede na to, na kakšno varianto prehranjevanja prisegate, ga je vredno prebrat. Recimo temu nediskriminatorno širjenje obzorij :) Jaz sem od tam pobrala svojo tokratno mantro - jej, kadar si lačen. Ne na tri ure, ne šest manjših obrokov na dan, ne množično kosilo točno ob dvanajstih, ko se pol pisarne seli v najbližjo gostilno. Ko mi začne krulit v želodcu ali ko vem, da sem tik pred tem in nič prej. Sicer to pomeni, da največkrat jem sama, ker se moj želodec po novem zbuja ob dveh popoldan (valjda, če se pa revež bori za zajtrk do desetih), ampak tudi Finance so čist fajn družba, če je ravno sila.

Po tej metodi sem vsakič posebej neskončno navdušena nad svojo zelenjavo, tudi če ni ravno višek kulinarike in mi od samega veselja nad tem, da jo lahko zmečem vase, sploh ne pride na misel, da bljeh, jaz bi pa rajši kruh. Lakota je definitivno najboljša začimba.

Mleka, čeprav sem ga kao vključila v svoj plan, v osnovni obliki sploh ne pijem. Po novem sem čisto zadovoljna z zelenim čajem. Tisti moj ljubi kofe-slash-sladica, s katerim drugače skonzumiram največ mleka, namreč poleg instant kave vsebuje konkretne količine instant kakava in brez njega tudi mleku privlačnost strmo upade. Se je pa doma narejeni kefir izkazal za ogromen hit, edino malo me še daje tajming in včasih unim glivam pustim preveč svobode, one pa hvaležno iz mleka ustvarijo kis. Čeprav ... odkar so bile kazensko premeščene v hladilnik, so bolj kooperativne.

Aja. Sredi tedna sem kupovala zaloge in sem se po stari navadi zapičila v hrenovke. Ker so enostavne in so mi všeč. Poznam vse tiste horror zgodbice o kaj vse je tam noter zmleto, ampak naute vi mene. No, ne vem, kaj me je pičilo, da sem šla brat deklaracijo. Pa piščanc, pa purice, pa neke kože, pa E-ji, pa blablabla (do tu vse kul in pričakovano, mogu ja to da preživim) ... in pol ... sojine beljakovine??? WTF delajo sojine beljakovine sred piščancovih beljakovin?

V glavnem je ljubezni do hrenovk do nadaljnjega konec. Za povrh sem pa pod vtisom tega doživetja še totalno zasekirala eno teto v bio štacuni, če je v kokosovem olju RES samo kokos. Kva češ. Neprijatelj vreba izza svakog ugla.

6 komentarjev:

uf pravi ...

Kaj je pa narobe z ribjim oljem v kapsulah?

uf pravi ...

domače branje pa je najhudejše.

ursa pravi ...

Pomojem ni z ribjim oljem v kapsulah nič narobe. Razen tega, da se mi je po kapsulah vedno spahovalo, po tejle svinjariji iz flaše se mi pa ne :)

Domače branje ... ja, kar fajn je. Meni se zdi, da čeprav je zelo paleo-friendly, ima noter en kup stvari, ki so uporabne za kogarkoli. Celo za vegetarijance :) (čeprav bodo morali malo stisnit zobe, da se bodo prebili skoz).

uf pravi ...

Aja, nisem zaznala cisto nic paleo. Ful mi je blo vsec :)
Ma meni se tudi malcek spahne po kapsulah, ampak rajsi en majhen rigec kot da bi mogla pit na zlico :S

ursa pravi ...

Če bi bil samo majhen rigec, bi bla to že nebesa :) Vsaj pol dneva se mi po tistem spahuje in to ne glede na to, kaj pojem prej, potem in vmes. Že čisto pozabim, da sem sploh kakšne kapsule jedla, pa kar naenkrat *burp* in WTF, ribe?

Pa saj ima en daljnji približek okusa po pomarančah, no :)

uf pravi ...

Ne, sej, cestitke za predanost :)