nedelja, 15. januar 2012

Arheologija 101 - odkopavanje spominov na dopust

Juhej. Uspešno sem preživela december in prvi teden januarja. Proti koncu je šlo že bolj na možganske hlape in na spomin na spanje, ampak je šlo. Tisto, kar je moralo tretjega januarja stat, je stalo in se ni sesulo. Za povrh je imel decembrski death march tudi par čisto fajn stranskih posledic. Videla nisem niti ene štacune, razen lokalne pekarne, kjer sem abonirana na svojo jutranjo krompirjevo žemljo, nakupovanje dariletov sem enostavno prestavila za en mesec naprej (pa moj januarski djeda mraz še nič ne miga v to smer), noben me ni moril z vse sorte prednovoletnim in novoletnim sranjem (ki ga itak v dno duše sovražim) in niti ena človeška duša si ob pogledu name ni upala izustit vprašanja, kje bom za novo leto. Z en mesec starimi podočnjaki do popka in z razgrebenimi gigantskimi mozolji od stresa po ksihtu se za novo leto ne počne kaj prida drugega, kot da se užge maratonski spanec. Do koder gre. In pri meni gre zelo daleč. Tko ene dva dni.

Kakorkoli že - zgodovina se očitno ponavlja. Lani ob tem času sem se zavedla, da imam še cel predlanski dopust, ki ga bo treba porabit do konca junija. No in ta teden sem se zavedla, da imam še cel lanski dopust, ki ga bo treba porabit v naslednje pol leta. Le kam bi se človek dal. In a bi se dal sam, v paru ali grupno. Za letos še ne vem, bom morala še malo razmislit, lahko pa povem, kako sem to pereče vprašanje rešila lani.

Moj prvi pogoj je bil nekam daleč in skurit komplet dopust naenkrat. Moj drugi pogoj - naj mi prosim lepo vse skupaj splanira nekdo drug. Nekam daleč bom šla na komot, naj se kdo drug jebe z letalskimi kartami in s tem, kaj bomo gledali in kam se bomo peljali. Pa sem šla malo brskat po netu, komu bi se nalimala, da me bo šlepal s sabo približno v tiste smeri neba, ki me zanimajo. Južna Amerika recimo. Ali pa moja omiljena Azija. In naj bo čimmanjša skupinca, pa boženedaj kakšnih hotelov. Jaz bi to tko, čimbolj po domačinsko. No, da skratim priču ... tu v mojo zgodbo (al pa jaz v njegovo) stopi Zvone. Šeruga in njegov Borneo. Nova tura, še nič spolirana in utečena, krasne stvari na spisku, češnja na potovalni torti pa džungla. Skupina sicer za moje pojme ogromna (17 komadov), ampak seveda sem se uspela po hitrem postopku tolk napalit na ta Borneo, da sem si dopovedala tudi, da skupina sedemnajstih tujcev ni nič groznega. Šef je dal dopust in konec februarja sem bila prijavljena.

Odhod je bil sredi maja. Kakšne pol meseca pred tem sem imela na sporedu besno ropanje Kibube in vlačenje opreme na kup, tresavica od štacuna-overdose me sploh ni več zapustila (škoda, da se tudi proti temu ne da cepit tko kot proti hepatitisu in tifusu), za povrh mi je pa med to štacunsko apokalipso nekje uspelo izgubit svoj najljubši zeleni pulover (meni, ki nikoli ne izgubljam stvari, sploh pa ne najljubših!), kar je za sabo potegnilo dva tedna žalovanja. Če ne bi tem čustvenim pretresom sledil Borneo, bi se mi najbrž od žalosti kar do konca strenalo. Po stari navadi je zadnjo noč trajalo do treh zjutraj, da sem se do konca spakirala, ampak tokrat se vsaj nisem sredi noči uspela zaklenit ven iz kufra, tako kot pred Avstralijo. To predvsem zato, ker tokrat nisem imela kufra, ampak potovalni rukzak brez ključavnice :) Ob desetih zjutraj na ta pravi dan sem v glavnem pristala pred Tivolijem skupaj s hordo neznancev, se nabasala v bus za Benetke in via Dubaj in Jakarta odbluzila na Borneo.

Drugič dalje.

2 komentarja:

MBrando pravi ...

čakam, čakam. Sedaj ko je najbolj napeto, prenehaš!!! :(

ursa pravi ...

Saj bo ... sem trdno odločena, da Borneo-poročilo ne bo šlo po poti Avstralija-poročila :)