ponedeljek, 30. oktober 2006

Kamena doba

V soboto zgodaj zjutraj je gagnil internet. Vem, da je moralo bit zgodaj, ker je v petek opolnoči še delal in sem v soboto vstala pred deveto (huda anomalija!), ker sem nameravala prvič letos odpeljat svoj avtič v ročno avtopralnico. Revež si ni bil več podoben, pa me je začela dajat slaba vest. Mal nerodno mi je s takim umazancem prilezt na servis, ampak kaj morem, če avtopralnice med tednom nočejo delat do devetih zvečer in če sem preveč delikatna cvetka, da bi sama prijela šlauf v roke. Enivej ... internet. Po par polovičarskih (seveda neuspešnih) poskusih oživljanja je en telefonski klic na pravo številko razjasnil, da sem žrtev odklopa. Nič nepričakovanega. Še dolgo je trajalo, da je nekdo potegnil kabel iz vtičnice :) Problem je samo, da je bil plan B spravljen v pogon šele ob mrku, kar pomeni, da bo moj internet še nekaj časa mrknjen.

Prisežem, da sem hotela za vikend obesit na glisto par novih postov. Tko ene deset. Al pa petnajst. Ampak zarad višje sile ni šlo. A kaj se je zgodil s pisanjem v tekst editor in shranjevanjem za kasnejšo objavo? Ne bi vedla. A to se tko dela? Pri men so posti stvar navdiha in se pišejo direkt v okenček v browserju. In čez vikend moj browser ni premogel okenčka in ni blo kam pisat. So there. Ampak prisežem, da je v vrsti čakalo deset postov. Ne, sori, dons pa ni več tiste vrste. Sej nismo v Rusiji.

Odvisna od neta že kakšnih deset let nisem več. Mal so se mi sicer zatresle rokice, ko sem ugotovila, da ne bo nič z mejli (oziroma z večno ponavljajočim se obvestilom, da there are no new messages on the server), ampak sem hitro pozabila na to katastrofo, ker je blo treba v avtopralnico. Lahko pa prijavim, da so mi očitno odmrli tisti deli možganov, ki naj bi ob zaprtju enega vira podatkov preklopili na iskanje alternativnih virov.

Stranski učinki odklopljenega interneta:
  • nismo se sposobni odločit, kakšne cunje in čevlje naj navesimo nase, ker nimamo pojma, kakšno vreme bo naslednji dan. Vremensko napoved se gleda na ARSO. Da se jo najde tudi na teletekstu in v cajtengih, smo uspeli pozabit. Zato imamo danes, ko sije sončece, na nogah namesto sandalov nekaj pancarjem podobnega. Včeraj zvečer je kazalo na dež ...
  • premik ure gre mimo nas neopažen. Na srečo so nas v nedeljo zvečer na to opomnili sostanovalci, drugače bi danes pristali na šihtu ob šestih zjutraj. Oziroma bi ob šestih zjutraj mencali pred rampo od zavarovalnice in butasto gledali okrog sebe. To je tudi dokaz, da se držimo svoje odločitve in ne beremo sobotnega Dela. Če se prav spomnimo, je bil prejšnja leta premik ure objavljen na naslovni strani. In če prav ugibamo, je bila letošnja naslovna stran do nedelje že koristno uporabljena (uporabnik = moj pes).
  • pojma nimamo, kje bi našli odpiralni čas zavarovalnice v ponedeljek zjutraj. Dilemo rešimo tako, da pokličemo prvega srečneža, ki mu niso odklopili interneta in ga zamorimo z brskanjem po web strani od zavarovalnice.
  • ko pogruntamo, da ne moremo do običajnih jako pomembnih stvari na netu (aka gluposti za zapravljanje časa), se spravimo brat knjige in v dveh dneh uspemo prebrat tisto, za kar smo prej prisegali, da do konca leta ne bomo imeli zadost časa.
  • ne naredimo čist nič za službo, ker ne moremo do službene mreže. Se tud čist nič ne sekiramo, ker -> pritožte se višji sili.
Blogov nisem pogrešala. Svojega še od vseh najmanj. Aja, razen tistih desetih postov, ki sem jih imela namen napisat. Tisti so me mučili do trenutka, ko sem prišla v službo in se priklopila na net. Pol pa ne več :)

Bajdevej - če imate na zavarovalnici za prijavit škodo, je dan pred praznikom, ko imajo vsi dopust, idealen za bingljanje po šalterjih. Po drugi strani sobota pred prazniki ni čist nič idealna za obisk avtopralnice. Vsi in še njihova stara mama pripeljejo korete pod tuš in nimajo nobenega razumevanja za to, da imamo nekateri konkretno boljše razloge, da hočemo bit v soboto pred prazniki skopani in lepi. Z drugimi besedami - tolk smo zanikrni, da moramo lovit zadnje trenutke za pranje, ker nas je v dno duše sram it na zavarovalnico cenilcu pred oči, dokler smo okrašeni s speštanimi poletnimi muhcami in ostalo cestno svinjarijo :)

Prejšnji teden mi je počila sprednja šipa. Moj avtek je osumljen sabotaže, ker je bil nehvaležnež en teden prej tkoaltko na servisu in se mu ni ljubilo počit šipe pred tem. Izgleda, da se mu zdi potrebno tiste stričke tam videt večkrat. Bonding in utrjevanje romantične zveze, al kako se že temu reče. Mogoče ga bo pa res treba večkrat vozit v avtopralnico, da mi slučajno nekega lepega dne od razočaranja in nezadovoljenosti ne pobegne s kakšnim avtomehanikom.

sreda, 25. oktober 2006

Bloody Mary for all

Ko berem recenzije filmov, knjig in muzike, se obvezno sama sebi zdim čisto po kalimerasto inferiorna. Se mi zdi, da meni nikol ne bo ratalo napisat kaj v to smer, kar bi imelo rep in glavo. Glasba je nekaj, kar čutim s čisto vsakim koncem sebe prej kot z možgani in o njej ne znam napisat nič drugega, kot da je dobra, oziroma zanič, oziroma brezvezna. Filmov ne gledam. Knjige berem sem in tja in običajno ne vložim vanje tolk energije, da bi kasneje lahko o njih napisala suvereno kritiko. Saj ne, da bi se mi tolk hudo šlo, da bi ratala kritik (česarkoli že), ampak mal me jezi, kadar se počutim, kot da sem ravnokar prilezla iz intelektualnega vrtca, vsi ostali imajo pa za sabo že četrti faks.

No in ker se mi ne da vložit več energije v gledanje filmov, branje bukel in poslušanje muzike z namenom vse to potem predstavit tistim revežem, ki si čist zares želijo brat moje blodnje, bom udarila drugačno pot. Gora k Mohamedu in to. Ako svet noče plesat po tvoje, je treba frulo vržt v smeti, vzet škarje, in si vse skup prikrojit po svojem okusu. Recenzije. Heh. You ain't seen nothing yet.

Baj d vej. Preden pozabim. Tle imate en zlata vreden nasvet. Če se že mislite opoldan popacat s pomarančo, potem bodite zjutraj tolk pri sebi in navlecite nase najbolj oranžno majico, ki jo premorete. Po eni čudni logiki to dejanje povzroči, da ratajo pomarančasti fleki nevidni. Preverjeno deluje.

And now ... for something completely different.



Podtalnih fint in udarcev pod pasom, ki jih uporablja moje najbrž nad mano rahlo obupano in razočarano truplo, da bi me prisililo k reprodukciji, se zavem točno enkrat na mesec. Jasno takrat, ko me udari tisti konec cele procedure, ki se ga ne da uvrstit v nobeno drugo kategorijo kot "samo za zgago". Moja kariera nenadzorovano puščajočega bitja, ki se je prvič končala tam nekje pred drugim letom z mojo takrat zlo dobro kolegico oranžno kahlo (oranžna mi je očitno usojena), je ponovno otvorjena že tako dolgo, da se spomnim časov, ko je bil en kup vate ovit v mrežico edino sredstvo za preprečevanje katastrof. Vir 80 - sploh ne veš, kako strastno osovražen si bil.

Od takrat pa do danes smo prehodili dolgo pot (večinoma je bil kar makadam) in se nismo pozabili ustavit pri nobeni pasji procesiji. Hecni vložki z eno samo ozko črto samolepilnega traku in celulozasto povrhnjico, ki so se vedno uspeli nalimat na rit v najbolj neprimerno zgužvanem položaju? Itak. Šlogal bi se lahko iz njih, ker so bli zmeraj zmečkani na drugačen način (da na odlimanost od gat in relokacijo nekam za tretji ovinek sploh ne začnem obujat spominov). Neskončna vrsta flekastih spodnjic, ki jih je blo treba namakat v MRZLI vodi? Mhm. Tud to. Skupaj s periodičnim pozabljanjem tistega o mrzli vodi. Krilca? Odkritje stoletja.

Ene petnajst let sem prisegala na tampone, ker je z vložki navadna svinjarija. To sem seveda dokončno pogruntala šele potem, ko sem po petnajstih letih spet morala začasno prešaltat na prazgodovino. Do takrat je mojemu selektivnemu spominu že zdavnaj uspelo izbrisat dejstvo, da fensi pensi novodobni vložki gor al dol - človek ... pardon, človekinja ... z njimi čuti čist vse, kar njena maternica vsak mesec meče na odpad. Ekskjuzmi, ampak mene to tolk zlo ne zanima. Naj hitro pljune ven in gremo dalje. Zadnjih par let sem se v izogib krvavim rjuham ponoči zavijala v tavelike krilate olvejs. Tud v pamperske bi se, če bi blo treba, samo da ne bi blo treba zjutraj pucat flekov. Bombažni vložki mi niso nikol bli všeč, ker sem večinoma v službi in bi jih morala stalno umazane transportirat naokol. Pri svoji pozabljivosti bi kmal vlačila v torbi tretjo svetovno vojno. Tamponi pa - saj so fajn, ampak tisti štrikec bedasti (večno polulani) ... poleg tega pa pozaugajo vse, tud kar jim ne bi blo treba.

Enter mooncup. Najprej najden po naključju na internetu, potem kakšno leto kasneje ponovno obujen od mrtvih na mojem pokopališču idej (s pomočjo bloga od beebee) in pred par meseci je blebetanje in nakladanje končno postalo silikon. Do danes sem spreobrnjena in nočem videt nobenih krilatih olvejs in štrikcastih ob več. Mooncup rulz. Najina navezanost drug na drugega se je seveda kot toliko drugih nesmrtnih ljubezni začela s polomijado. Moje prizadevanje, da bi stvar zloženo spravila tja, kamor paše in prizadevanje stvari, da se pretegne v vsej svoji širini, sta se izkazali za nasprotujoči si težnji (kamela skoz šivankino uho anyone?). Grdo izražanje začuda ni pomagalo. Tito je imel kar prav - učiti se, učiti se, učiti se. Po dveh dneh sem si s trmo uspela privzgojit uspešno taktiko tlačenja silikonskih zloženk skozi ozke luknje in od takrat I have never looked back. Ko je mooncup enkrat tam, kjer mora bit, ne čutim več ničesar, ker ne grize, ne ščiplje, ne pušča, se ne oglaša, skratka ne dela ničesar. Očitno zabušava. Karkoli počnem, tud če se na glavo postavljam, uspešno brani okope in preprečuje poplave.

Najbolj navdušujoče je pa naslednje - nobenega polulanega štrikca in nobene svinjarije pri odstranjevanju, ker moraš bit fajn neroden, da uspeš kaj polit. Nobenega vonja, ekstremno enostavno čiščenje, nobenih omembe vrednih odpadkov (razen župice, ki jo popapca skretek). Pri vložkih sem vedno rabila zraven za pucarijo vsaj lijak. Pri tamponih vsaj mokre robce. Tukaj rabim prej in pol umit roke. To je vse.

Free, free at last :)

Khm. Samo eno pritožbo imam. Zakva je vrečka za mooncup tko klošarska? A ne morjo naredit nekaj cofkastega plišastega besno roza z izvezeno rožco, da imaš svoj dragoceni silikonski kozarc vsaj veselje spravljat noter, ne pa da ga zavijaš v tisto bombažno cunjo barve recikliranega papirja s svilenimi zelenimi štriki. Beda. To bomo čimprej lastnoročno popravili in bomo naredili primerno domovanjce za tko superioren produkt!

Aja - tole zgoraj je bla zaslužena reklama! You have been warned :)

nedelja, 15. oktober 2006

Ljubavna pisma

Spoštovani kmet, ki ne zna štet dni.

Od kdaj nedelja ni več gospodov dan? Kako je mogoče, da vas sred belega dneva najdem na njivi cisterno gnojnice za sabo vlekoče in zasmrajajoče vse, kar se najde v radiju desetih kilometrov? A je res treba vse usmradit na nedeljo, da dobite občutek, da smo opazili vaš novi traktor / novo cisterno / novo zakmašno obleko? Kako vam ni jasno, da vaš drek glih tko smrdi, kot vsak drug? Kakšen vonj narave??? Kakšne vijolice??? Zaštofajte si s temi vijolicami svoj lastni nos.

Poleg tega - za naslednji teden je napovedano sonce. Verjamem, da je blo nujno potrebno spraznit greznico, ampak zakaj tega kot vsi normalni osebki ne počnete ob dežju? Sparjen smrad je boljši od odplaknjenega smradu samo za tiste, ki živijo tolk stran, da jim je itak vseeno. In zakaj je treba na njivi naredit nepresihajoče jezero? Pa pot je očitno tudi treba namočit. Naslednjič, ko vas najdem to počet, vam bom za dva dni posodila svojega psa. Ima prijetno navado, da uporno hodi za tistim, ki mu je ravno pri roki. Zdajle moli svoje štiri tace meni pod nos. Tiste štiri tace, ki jih noben šampon ne more rešit smradu. Mamicu vam kmečku ...

Z vonjem gnojnice v nosu,
urša





Dragi stvaritelji igrice Jewel Quest.

Kva se to pravi mi vzet tri življenja na isto zguljeno foro? Ena ploščica ni bla zlata. Ena sama klinčeva ploščica in bajbaj život. In zakaj je to tko? Ker si je nekdo puno pametan izmislil pravilo, da mora vsaka ploščica najprej ratat srebrna in šele potem zlata, če mi pa slučajno v momentu šibkosti rata skompletirat tiste črne stvore, mi pa vse ploščice pod njimi spet ratajo kamnite. A to je dobra igrica? A zato sem se prebila čez dve stopnji prestavljanja lobanj, diamantkov, modrih butic, rubinčkov in zlatih kovancev? A ZATO SMO SE BORIL?

<ursa pogleda okrog sebe ...> Eh? Ne ne, sej to ni zame. To sprašujem za svojega najmlajšega bratranca. <... in se gre skrit pod kamen>

s spoštovanjem,
uršin bratranc (pravkar izumljen)





Preljuba služba.

Vonj kruha nosiš s sabo in obljubo novega pleha. Moj telefon cinglja v tvojem ritmu. Moji možgani so zarad tebe dokončno sfiženi. Na tem mestu se pritožujem nad naraščajočim številom stvari, za katere trdiš, da so feature in ne bug. Vsak dan prejšnji teden sem se zjutraj na vhodnih vratih spraševala, ali imam pod jopo oblečeno majico in vse ostalo, kar bi morala imet oblečeno, al bom v pisarni z grozo ugotovila, da sem pozabila vse od gat dalje. Razen jope. V sredo sem z masko na obrazu odstranjevala posledice pozabljenih kosmičev, ki so se od nedelje zvečer namakali v mleku. Na toplem. Meni na očeh. V petek sem z masko na obrazu odstranjevala posledice kakšen mesec pozabljene mozzarelle, ki ji ni ratalo prilezt do solate. Stavim, da ne veš, da pokvarjena mozzarella dehti kot gigantski pasji prdec. Greš lahk nazaj stavit, da nisem imela nobene želje tega izvedet. Vsak delovni dan mi je ratalo na uro pogledat šele tam okrog šestih. In ker se mi je zdelo nekam zgodaj, sem potegnila šiht še za par ur. Potem mi pa ni bilo nič jasno, ko sem prišla domov ob desetih in je bil že cajt za spat. WTF se greš z mano? Lajf mi je že spet pobegnil, spomin je itak šel z njim, zdaj mi beži pa še pamet.

Ostale rahlo načeto izgledajoče stvari, ki sem jih zarad lastne nezainteresiranosti zadnjega meseca ta vikend morala iz hladilnika pospravit direkt v smeti: zgnita polovica zeljne glave, v katere domovanje (=plastična vrečka) nisem tiščala nosu, pol kozarca sladke koruze skupaj z novonastalo civilizacijo (v trdnem stanju), par utekočinjenih paradajzov (zakaj se jim je blo pretežko sublimirat in meni zmanjšat delo, mi ne bo nikol jasno), ene jako puhaste alfa alfa kalčke, skuto z zametki novih bakterijskih kolonij v mavričnih barvah in štiri pretečene jogurte, o katerih stanju ne vem ničesar.

Služba moja, jaz rabim svoje možgane nazaj. Drugač bom res enkrat kmalu nič hudega sluteč pristala na šihtu oblečena samo v brezrokavnik in povem ti - takrat bo tebi bolj nerodno kot meni.

Tvoja,
urša





Dragi pomfri.

Kažem ti pol twixa.
Zgin že enkrat iz mojih misli!
Nisva si usojena.
Get over it.

Z ljubeznijo,
ursa

sobota, 14. oktober 2006

I spy with my little eye

Eno uro cajta imam, preden se mi začne delovna sobota. Jo bom ponucala zato, da nakvačkam rep včerajšnjemu postu, ki sem ga pisala pol ure pred koncem službe in pol ure pred začetkom squasha. Ni blo kje drugje časa vzet. Po squashu sem bila presrečna, da sem v celem tednu uspela enkrat ujet odprto štacuno in sem končno prišla do svoje mozzarelle, doma sem pa po požrtju sklede solate romala direkt v postlo. Tko grejo moji dnevi. Ampak o tem naslednjič.

Tole ne bo o tem, kdo me sme linkat. To smo že včeraj obdelali. Bo o mojem stališču do samopromocije, kot je možna na straneh tipa si.blogs in na iskalnikih. Ko sem začela pisat KisloGlisto, je si.blogs seveda že obstajal in je bil eden od razlogov, da je glista taka, kot je. Blog kot medij za prenos blebetanja od enih prstov do drugih oči se mi je zdel zanimiv že kakšni dve leti prej, si.blogs s svojim seznamom mi je bil samo zadnja brca v rit, da sem se spravila od misli k dejanjem. Razlog? Zelo snobovski :) Faak no, kakšen dolgčas. Jaz to ziher znam boljš naredit. In smo šli. Delat boljš. Kao.

Po par postih sem se začela spraševat, če hočem povezavo do gliste objavit na si.blogs. Če si prepričan, da nekaj počneš tolk boljš in če imaš možnost samopromocije - nek se čuje. Naj te častijo horde inferiornih, naj se ti klanjajo občudovalci, naj se na večnem Internetu zablešči tvoje superiorno ime. Če si tolk boljši, je skoraj tvoja dolžnost, da si pred noge pogrneš preprogo za izgubljene duše, ki bodo svoj smisel našle ... v črnem za tvojimi nohti na nogah. Naj se te vidi! Ker kaj pa je bloganje drugega, kot preštevanje obiskovalcev? Moj je daljši kot tvoj in pika.

Huh? Mensezdi, da me je obsedel Napoleonov duh :)

Zgodovina uči (in tokrat ima prav), da KislaGlista ni nikol zlezla na si.blogs. Tud gugl je odšpohtlala s sebe. Razloga za to sta dva. Kakšen je smisel samopromocije, če nisi sposoben ponudit stalnega priliva vsebine? Če vsaka dva meseca izgineš za cel mesec, ker te popapca služba al pa ker vlačiš na štrikcu za sabo zlomljeno srčece. Kakšen je smisel tuljenja vsi sem, vsi sem, če je pa tam kaj za videt samo vsake kvatre enkrat? Ikzektli. Ni ga baš mnogo.

Poleg tega - kolk mi pomenijo številke? Večina tiste horde, ki jo privabiš preko tega, da si zlinkan v enem guglu, je taka, da odštorklja preko tvojega pisanja direktno u nepovrat. Številka, ki pomeni obisk, je sicer ogromna, ampak kaj mi bo ta številka, če mi je nekaj vredno samo to, da me kdo prebere in mogoče razume. Vse ostalo so tiste bzzz muhce na televiziji. KisloGlisto se je do nedavnega dalo najt pretty much samo preko linkov na drugih blogih in preko komentarjev, ki sem jih puščala naokrog. Da me nekdo linka zato, ker mu je moje pisanje všeč, se mi zdi prav fajn, ker večino kvalitetnega obiska dobim preko teh povezav. Quid pro quo pravzaprav. Da po glisti skačejo ljudje, ki berejo, moram najprej nanjo obesit nekaj, kar se luštno bere. Bingljanje na guglu in na podobnih stvareh se mi v tej luči enostavno zdi too easy in too cheap. But that's just me.

Vsak ima svoje razloge zakaj nekaj ja in zakaj drugo ne. Mogoče samo še to. Tisti, ki se bojite, da vas ne bo nihče našel - zato, da vas kdo najde, morate tudi sami stegnit roko vsaj proti tistemu, za katerega hočete, da vas najde. In tisti, ki vam ni prav, da vas najdejo - ne stegujte roke. Sploh se pa sprijaznite s tem, da vas bodo slej ko prej našli, pa če vam je prav al pa ne.

petek, 13. oktober 2006

Razglas

Torej. Kdo me sme linkat.

  • mali zeleni možički
  • osebki s točno enaintridesetimi zobmi
  • bodoči stanovalci oblazinjenih sob brez vrat
  • geriatriki s hojco
  • genialci z besednjakom trinajst besed
  • hladilniki (z zamrzovalnikom)
  • špeglarji nad 10 dioptrije (na en uč)
  • mehkužci s hišo
  • osebe nad sto (nog, let, kil, miljavžent jurjev limita)
  • halo kitajc
  • sončna jutra *
* samo med 23:17 in 23:52 vsak dan, razen nedelj in praznikov

Če se nočete uvrstit v katero od zgoraj navedenih skupin, lahko sladko odjebete. Ne smete niti škilit v mojo smer, kaj šele da bi mi mahali in se delali, da me poznate. Ne smete izgovarjat njegovega imena. Ne smete mislit na krokodila. Na glisto tud ne. Pejte se skrit. Ta blog je moj, samo moj in od nikogar drugega kot moj.

WTF? A to je isto kot koncept, ki ga je fural The Artist Formerly Known As ... whatever? Obstajam samo pod svojimi pogoji, drugač me ni. Pa bognedaj, da se mene nevredni delajo, da me vidijo, čeprav se jim prizadevno limam na nos. Da se vam ljubi ...

Ajde, vam zgoraj dodajam še eno kategorijo.
Ker ste mi tolk neskončno všeč :)
  • razno
(pa nič grdega o glistah govorit!)

Žok. Žok.

Tale glista pa izgleda precej posušeno ...

:)