petek, 24. februar 2006

It refuses to shine

Tisti prezrel paradajz, o katerem sem sanjala pred enim mesecem, se je pred dvemi tedni dokončno razpacal na tistih zaprtih vratih, o katerih sem tudi sanjala pred enim mesecem. Mogoče je še kakšna peška v enem kosu, ampak to je tud vse.

Stojim na svojih dveh nogah.
Jaha me žalost.


... skor je že konec delovnega tedna. Dons bomo šli spat ob desetih. Jutr bomo spal ko budale, dokler bomo le lahk. Mal hecno mi je, kolk se veselim tega bežanja pred sabo. V spanec :)

To se skor tko sliš, kot bi se hotel obesit na bilko trave ...

I've got a life
Though it refuses to shine
I've got a life
It ain't over
-- Eurythmics

torek, 7. februar 2006

Hip O'Honder

Simptomi:
  • Pritisk na obrazu. Check. Nekdo si je pozabil snet masko po ta zadnjem igranju prijaznosti ...

  • Otečenost okoli oči. Check. Se mi je zdel, da se nisem mogla čez noč samo v ksiht zredit za pol kile.

  • Zeleno-rumen izcedek iz nosu. Check. Vsem vpletenim bom prihranila detajle o atomski zgradbi tega fascinantnega pojava. Pa ne mislit, da je nisem poskusila razvozlat.

  • Zadah vprašljive kvalitete. Emm. Jast zmer po mentolu dišim! Pa po vijolcah! Eh, check. Česen je the way to go.

  • Jutranji glavobol. Check. No ja, z roza barvico.

  • Vročina. Nimam. Ne rabim.

  • Kašelj. Niti ne.

  • Bolečina v zobeh, zgornje nadstropje. Ok, nehajte me strašit. Nimam. Nočem.

Samodiagnoza:

Sinusitis - The Beginner's Edition.


Posledice:

Zoprna kot prehlajen zmaj in popadljiva kot stekla podgana.
Učinki na sposobnost upravljanja težke mehanizacije niso znani.

Vorsicht - das Tier ist bissig!

nedelja, 5. februar 2006

Aufbiks, a bo kdo kej pisal, al kva?

Včasih, ko jadram po blogih in po naključju vmes prijadram na svojega, se prvi trenutek sploh ne zavem, da je moj. In si začetne tri sekunde mislim isto, kot pri vseh ostalih - pa kva je zdej ... a bo kdo kej pisal? Men je zmanjkal cajtengov! Pol mi svane, da tole zelenilo je pa moje in se spomnim, da sem jaz zlo zaposlena in nimam cajta pisat in sem oh in sploh izjema in grem jadrat naprej in se usajat nad ostalimi. Dokler spet po naključju ne prijadram na svojo zeleno trato ... i opet počne sve od početka :)

Kva bi dons bral?

  • Odo higienskim produktom, ki pridejo prav, če vas napade menstruacija?

  • Vtise z današnje babje slalomske tekme?

  • Kako je nastalo vesolje - opisano z besedami nekoga, ki ne razume, kaj je hotel s podobnimi besedami povedat Terry Pratchett?

Gremo v obratnem vrstnem redu.

Kaj si Terry Pratchett in Urša mislita o nastanku vesolja

Urša si tukaj bolj eno figo misli, ker ji je tisto, kar misli Terry Pratchett, potegnilo tepih izpod podplatov in trenutno lovi kose svoje pameti po njegovem vesolju. Oziroma ne zastopi nič.

Dokler je blo vse skupaj razprava o prostoru in materiji, kako se je vse to začelo in kako se je po big bangu širilo, je blo še vse v redu. Potem mi je pa kolega Terry podstavil mino, ko je napisal, da se je takrat, ko se je začel prostor, začel tudi čas. Prej ga ni blo. Tam sem naredila TILT in zdaj moram celo poglavje prebrat še enkrat. Al pa petkrat. Ergo, esej o nastanku vesolja bo kdaj drugič. Zaenkrat imam za take stvari prekratko pamet.

Slalom je dolgčas

Celo smučanje po televiziji je en navaden dolgčas. Ni mi jasno, kako mi je blo to lahko kdaj všeč, saj so ja vedno cikcak med vratci vozil eden po eden in je blo vedno pomembno, a so imele tiste številkice desno spodaj spredaj minus al plus. Tko kot še zdaj. Ampak zdaj je mamutski dolgčas. Čeprav številkice v pomoč slabovidnim celo zeleno obarvajo, kadar imajo minus odspred. In zelena je men všeč!

Enivej - namest da bi šla mal ven, sem se prekladala po kanalih od televizije in sem pristala na zadnjih desetih slalomistkah v Ofterschwangu (tale Ofterschwang sem zdajle tko preplonkala z Eurosportove strani, kot sem dolga in široka. Briga me, zarad mene bi bla lahk tud Mombasa). Prisežem pri novoletnih okraskih na eni gostilni v Kranju, ki jih že dve let niso snel s fasade, da ni blo nič bolj pametnega za gledat in sem se morala na silo vživet v slalom. In kako se na silo vživiš v slalom? Izi pizi ... izbereš si svojega favorita in na ves glas pljuvaš po vseh ostalih. Itak, da sem spet Janico zlorabila. Koga čem pa drugega, če pa ni nikjer nobene naše. MOJA JAAAANICA :) Lej jo Janico, pa v kockice je oblečena, pa kitke ma, pa rdečo rit, pa kratke smuče, pa po belem snegu se voz ... na sto decibelov iz tega rata zlo smiseln monolog. Pa zmagala je, moja kockasta Janica. Kolk je slalom fajn!

Tole utegne bit zlo poučno za kakšnega fantka

Zmer sem bla prepričana, da so ljudje v dobi interneta in spolne vzgoje v šolah kar dobr obveščeni o tem, kaj se dogaja z njihovo osebno biologijo in kakšne opcije so jim na voljo, če hočejo to svojo biologijo kaj sabotirat. Ampak ko sem pred kakšnim mesecem svojega kolega na šihtu fajn zmedla z debato o kontracepciji, se je moja vera v uspešnost izobraževanja mal zamajala. Dons ne bi o kontracepciji. Bom to kdaj drugič.

Dons bi o krvavih stvareh :)

Jaz sem svojo tovrstno kariero začela še v tistih cajtih, ko v štacuni niso prodajal drugega, kot vložke z mrežco. Vir petstopet s crtom :) Ne, saj ne ... vir 80 so bli. Mislim, da se še zdaj dobijo. Pozabte krilca pa samolepljivost pa ultratanki, ultravpojni in ultrakarkoli. Vata pa mrežca, od plenice jih lahko ločite samo po tem, da se jih ne da okol pasu zavezat, ker so mal prekratki. Kmal potem se je svet moderniziral in so (pri nas) najprej iznašl samolepljivost, potem smo pa vstopil direktno med ultrarazvite in so nam serviral Always. In Always nam je dal krila. Ampak jaz sem takrat že odkrilila med tampone.

Ravno zadnjič so na enem nemškem kanalu vrtel reportažo o tem, kako delajo tampone, ampak sem vse skup zamudila. Ravno tolk sem je ujela, da sem se spomnila, kako je enkrat ena moja sošolka v srednji šoli modrovala, da tole z uporabo tamponov pa ne bo šlo. Je enega fliknila v kozarec z vodo in je imela valjda na koncu samo še kozarec in ogromno mokre celuloze. Tampon se je napihnil kot balon, ona pa take stvari, ki se tko napihne, ne more spravt tja, kamor naj bi jo spravila. Eh ja ... bilo nekad.

V glavnem - meni je blo v zadnjih treh mesecih priporočeno, naj za nekaj časa presedlam s tamponov nazaj na vložke. Po petnajstih letih. In ker sem ubogljivo bitje in upoštevam avtoriteto (kadar mi paše), sem se spravila do prve štacune in se v trenutku izgubila med miljon različnimi vrečkami z miljon različnimi narisanimi kapljicami. Prvih pet minut sem si želela nazaj tiste cajte z vato in mrežco. Vsaj četrt ure sem študirala, kaj od vložkovih specialnih efektov je zame feature in kaj je bug. Krilca? A čmo letat? Extra long? Pa sej ga ne rabim imet zatlačenga pod pazduho. Užas v glavnem.

Dragi dečki - če vas vaše ljubljene punce pošljejo v trgovino po vložke, bodte prepričani, da je to trick question in se ne pustit postavit pred vrata brez primerka embalaže, v katero morajo bit zaviti.

Kva sem še hotla napisat na to temo? Aja ... pozabte vložke. Jaz sem že spet nazaj na starih poteh. Tolk svinjarije, kot je s tistim sranjem, jaz nisem pripravljena pucat.

petek, 3. februar 2006

Minus dve leti. In pol.

Brskala po starih fajlih na disku, kamor zaide sonce manj kot enkrat na leto. Tole je Urša pred dvemi leti. Tista, ki je pol leta zdravila svojo neuslišano ljubezen tako, da je predmetu svojega poželenja utrujala z mejli. No ja, če imam že mučilne metode kot kakšen Kitajc, sem vsaj tolk pri sebi, da se grem zaljubljat v ljudi, ki to zdržijo :) Takratni predmet mojega poželenja je zdaj fajn kolega.

21.08.03

Sploh ni fora v tem, da pozabljamo. Spomin je kot stack, na katerega nalagamo vedno nove stvari, nihče pa nič dol ne vzame. In ko se nam nabere dovolj stvari, se tista ena stvar, zaradi katere smo na začetku čisto na tleh, ne vidi več skoz. Kot dno morja, ko morje postane dovolj globoko.

Najprej se mi je foter zakištal. Tako čisto malo, samo da je bilo treba na servis in ožet zavarovalnico za 170 jurjev. Skrivljena letev pod havbo, crknjen ventilator, počen okvir za registrsko tablico, skrivljena feltna, odrsana radkapa. Psu in fotru ni bilo nič.

Potem sem šla v Nemčijo in je bilo vse skupaj precej bljah. 40 stopinj, mat, ki noče počet nič sama zase in ne da niti pet minut miru, agresivni nemški komarji, letanje po štacunah.

Prvi dan po tem, ko sem prišla dam, sem opazila, da je moja želva nekam napihnjena. Že dva meseca nazaj je blo jasno, da ji odpovedujejo ledvice in ko sem v soboto videla, da poleg vsega, kar z njo ni ok, še težko diha, sem vedela kje sem. Klicala veterinarja, se napovedala za evtanazijo, je rekel, da čez dve uri, dve uri sedela na kavču in se sekirala, tačas mi je želva začela šetat okol po kuhni, kar ni počela že cel mesec. Jasno sem se sekirala še bolj. Čez dve uri prišla do tega, da če je ne peljem uspavat tisti dan, bom naslednji dan pred enako odločitvijo, ker pomagat ji ni mogel nihče. Napokala želvo v škatlo in se peljala do veterinarja. Gledala celo jebeno evtanazijo in jokala kot otrok. Pustila tisto, kar je bila moja želva, pri veterinarju in se spokala domov. V nedeljo in ponedeljek bila samo na pol pri sebi.

V torek je bila v Kranju toča. Moj lepi avtek (ki je bil en teden prej na servisu) ima nov vzorec. Spet težila na zavarovalnici. Ponoči, ko je padala toča, mi je blo še hudo, ko sem pa videla tisto vrsto na zavarovalnici, mi je blo pa že vse skupaj smešno. In potem smo plonkal drug od drugega listke za prijavo škode, in na servisu sem se zmenila tko, kot sem se hotla in še vedno imam vzorčast avto, ampak ne bo več dolg. Kasko se je letos splačal ...

Ta teden sem samohranilka in moram sama rihtat psa.

Hudo mi je, ker imam samo še eno žival, ampak mi je manj hudo, ker se tisti, ki je nimam več, ni treba več napenjat pri vsakem vdihu. In bolj mi je hudo, ker bom morala skozi cel evtanazijski šit še enkrat. In manj mi je hudo, ker vem, da ta opcija obstaja.

Res je kot da bi se igral boga. In biti moraš hudo nečloveški, da to preneseš brez prask. Sam se moraš odločiti, ali je prav ali ni in ničesar ni nad tabo. Ničesar ni, kar bi ti dalo potrditev, da si naredil prav. Sam si.

Ja ... saj pozabljamo. Ampak to ni to. Tiste stvari, za katere si želim, da bi jih lahko postrgala ven iz sebe, bodo vedno ostale. Rekla bom, da jih ni več, ampak ko bom srečala pravi začetek, se bom spet spomnila. Vedno se spomnimo. Moje morje se je poglobilo, vidim te manj ostro kot prej. In manj me boliš, ampak ko te slišim eno nadstropje niže čvekat v telefon, zaključim svoj krog in sem spet na začetku. Dejstvo, da si, mi je včasih tisto, kar me pripelje skozi dan. Tudi če te ne vidim.

četrtek, 2. februar 2006

Najšibkejši člen

Avto ima pokrov od havbe in pokrov od havbe ima tačko, na katero se zatakne, kadar je odprt. Kadar ni odprt, je tačka vpeta v eno plastično reč. Plastična reč na mojem avtku je danes zjutraj razpadla na dva dela. Ne, ne sama od sebe.

Just call me Hercules.



Prijavljam osebni rekord v kategoriji cena avtomobilskega popravila. Opravljeno je bilo na pooblaščenem servisu, mehanik si je umazal rokce in cena vsebuje nakup nadomestnega dela.

367 SIT

Beat that. Razne trivialne reči, za katere imate natančen opis in goro slikovnega materiala v knjigci, ki naj bi jo vozili v avtu, ne veljajo. Tko da ne mi težit z nakupom in zamenjavo najmanjše žarnice, ki jo vaša kišta premore :)

Yours truly,
H.

Proti toku

Pogruntala sem, zakaj je meni ponoči tolk fajn po hribih lazit. Al pa tud kje po ravnem, saj ni važno. Tisti ljudje, ki vidimo, smo tako zelo odvisni od te svoje sposobnosti. Že pri poljubljanju se to pokaže - če imam oči zaprte, čutim čist drugače in velik bolj intenzivno, kot če imam oči odprte. Enako je pri lazenju okol v temi. Z lučjo na glavi osvetliš ravno tista dva metra pred sabo, ravno toliko, da vidiš, kje hodiš, vse ostalo je pa temno. In če ne vidiš, potem tega za tvoje možgane v tistem trenutku ni. Kot bi bil tvoj svet omejen na dva krat dva metra.

In ko nekaj časa hodiš po temi, ti brez običajnih stvari, ki jih vidiš podnevi, možgani kar zabluzijo po svoje. Kot bi jih spustil s štrika. Eno uro in pol sem rabila od avta čez hrib nazaj do avta in celo pot se mi je v glavi hudo dogajalo. O sebi, o svetu, o službi ... eno z drugim in eno iz drugega. Tak dober občutek je bil.

Srečala nisem nikogar. V tisti bajti na vrh hriba so imel žurko in je smrdelo po šnopcu že petdeset metrov preden sem do tam prišla, ampak videla nisem nobenega. Samo ko sem šla dol, so me nekje na sredi poti izmed dreves opazovale ene svetleče oči. Najbrž srna. Občutek je bil pa prav divji ... kot bi te skozi dva svetleča kroga gledalo nekaj, kar te bo zdaj zdaj v enem kosu požrlo.

Preden sem šla, sta me doma oba prepričevala, da je nevarno in da se mi bo zgodilo kaj jaz vem kaj, ampak potem, ko sem sopihala v hrib, sem pa razmišljala kako malo je možnosti, da se mi tam v tisti gmajni res kaj zgodi v primerjavi s kakšnim večjim mestom. Na svetu obstajajo območja, kjer si ne moreš privoščit večernega sprehoda brez da bi te naslednje jutro našli preminulega v kakšnem grmovju, pa še srečo bi imel, če ti ne bi noben kos manjkal. Pa taki placi obstajajo, kjer te sredi dneva lahko najde kakšna zablodela krogla, ki sploh ni bila tebi namenjena. Pa neverjetno veliko je takih, kjer se ti morda v devetih primerih od desetih ne bo zgodilo čisto nič, strah te je pa, kot da bo vsak dan tvoj zadnji. Ena taka vas, kot je moja ... je na tem področju tako odzadaj, da se nimam česa bat. Tud če se mi bo kdaj kaj zgodilo, je brezveze, da se tega bojim, ker je možnost, da se bo zgodilo, tako majhna.

A veš, kako lep razgled je s tega našega najbližjega hriba ponoči ... samo vasi so okol, pa je tako morje luči spodaj, kot bi gledal kakšno mesto. Prav luštno je zijat dol, tudi če si sam. Danes sem videla, da si mi včeraj pustil sporočilo ravno par minut preden sem te jaz nadlegovala po telefonu. Sva bla nekam sumljivo usklajena. Jaz sem si na začetku rekla, da moram prilezt do vrha, če ti hočem poslat sms :) Včasih me na sredini mal motivacija zapusti, pa so mi take stvari v pomoč.

A vidiš, kako pozitivno ti name deluješ? A vidiš???? :D

sreda, 1. februar 2006

En korak naprej, dva nazaj

Očitno imam točno dve prestavi. V eni sem verbalni perpetuum mobile, ki je pripravljen v neskončnost razlagat, kaj misli in zakaj tako misli in mislit, če sploh prav misli, in poslušat, kaj drugi mislijo, da lahko v naslednji fazi zamaši luknje v tistem, kar misli. V drugi sem pa tiho kot rit. Kadar je rit tiho. Kar je večinoma. Hmm ... let's not go there :)

Običajno sem uravnotežena in potrpežljiva in pripravljena na pogajanja (karkoli že to v danem trenutku pomeni). Znam in hočem vse ubesedit in povedat magari stokrat, če je stokratno ponavljanje in poenostavljanje tisto, kar je potrebno, da se približam temu, da me sogovornik razume. Med faksom so me preživljale inštrukcije. Več kot enkrat se je zgodilo, da sem porabila vsaj pol ure, da sem človeku v prvem letniku srednje šole razložila, zakaj točno je ena plus nič ena in ena krat nič nič. Vse to brez uporabe izraza idiot ali njemu sorodnih besed in brez zavijanja z očmi. Včasih življenju uspe, da te zbrusi na ravno pravih mestih.

In potem so tisti drugi dnevi, ko maratonec v meni zadane ob zid in se mu zdi, da ne bo megle nikoli konec. Da se nima smisla matrat in iskat vedno novih poti do ljudi. Da je iskanje najboljše aproksimacije na področju medsebojnega razumevanja utopija. Iskanje svetega grala. Tia je enkrat z odlomkom svojega posta zadela direktno v center tega občutka, zato se jaz ne bom trudila s kakšnim prepesnenjem njenih besed.

Ljudje smo šifrirani, zakodirani kot najbolj komplicirani sefi, jekleni roboti. Vsak goni svoje, trpinčimo se na trilijon in en način, v mučni, doživljenjski misiji NE PUSTITI SI DOVOLJ BLIZU, da bi se s prstnimi blazinicami dotikali razbijajočih se src, ki jih skrivamo pod oklepi ...

Ko kot na dobro skrito mino nagaziš na tak dan, ko se ti vsak zdi jekleni robot, se sam sebi kar naenkrat zdiš kot prezrel paradajz, ki se počasi cedi po masivnih, od znotraj zaklenjenih vratih. To so tisti dnevi, ko sem tiho, kot rit. Ne zmorem dovolj hitro prevajat svojega čutenja v besede, zato nimam kaj povedat. Pa mine, pa spet pride.

Moja obsedenost s komunikacijo ni od včeraj. "Pogovarjaj se z mano" nosim s sabo že dvajset let. Približno toliko časa, kot se zavedam, da je razumeti in biti razumljen enako pomembno takrat, ko si po aktivnosti sivih celic en korak pred vsemi, kot je pomembno takrat, ko si en korak za vsemi. Jaz sem oboje. Pogovarjati se je moj aksiom.



Moj prezrel paradajz se ta teden cedi z vrat človeka, ki ga ne morem, nočem in ne nameravam spustiti iz rok. Že ne vem kateri maraton tečem in ne vem katerič se zaganjam ob zid. Dajati nekomu, ki ni navajen komunikacije, tisti čas, ki ga rabi, da nadoknadi vse za par desetletij nazaj, je zame ultimativna vaja v potrpljenju. Z mišjimi korakci se vsake kvatre enkrat premakneva naprej. Takrat je veselje ogromno. In približno tako ogromen je brezup vsakič, ko se moj maratonec zave, da se po kolenih plazi po milimetrih naprej.

Preveč imam za čutit, pa včasih nimam časa proizvajat besed ...