Običajno sem uravnotežena in potrpežljiva in pripravljena na pogajanja (karkoli že to v danem trenutku pomeni). Znam in hočem vse ubesedit in povedat magari stokrat, če je stokratno ponavljanje in poenostavljanje tisto, kar je potrebno, da se približam temu, da me sogovornik razume. Med faksom so me preživljale inštrukcije. Več kot enkrat se je zgodilo, da sem porabila vsaj pol ure, da sem človeku v prvem letniku srednje šole razložila, zakaj točno je ena plus nič ena in ena krat nič nič. Vse to brez uporabe izraza idiot ali njemu sorodnih besed in brez zavijanja z očmi. Včasih življenju uspe, da te zbrusi na ravno pravih mestih.
In potem so tisti drugi dnevi, ko maratonec v meni zadane ob zid in se mu zdi, da ne bo megle nikoli konec. Da se nima smisla matrat in iskat vedno novih poti do ljudi. Da je iskanje najboljše aproksimacije na področju medsebojnega razumevanja utopija. Iskanje svetega grala. Tia je enkrat z odlomkom svojega posta zadela direktno v center tega občutka, zato se jaz ne bom trudila s kakšnim prepesnenjem njenih besed.
Ljudje smo šifrirani, zakodirani kot najbolj komplicirani sefi, jekleni roboti. Vsak goni svoje, trpinčimo se na trilijon in en način, v mučni, doživljenjski misiji NE PUSTITI SI DOVOLJ BLIZU, da bi se s prstnimi blazinicami dotikali razbijajočih se src, ki jih skrivamo pod oklepi ...
Ko kot na dobro skrito mino nagaziš na tak dan, ko se ti vsak zdi jekleni robot, se sam sebi kar naenkrat zdiš kot prezrel paradajz, ki se počasi cedi po masivnih, od znotraj zaklenjenih vratih. To so tisti dnevi, ko sem tiho, kot rit. Ne zmorem dovolj hitro prevajat svojega čutenja v besede, zato nimam kaj povedat. Pa mine, pa spet pride.
Moja obsedenost s komunikacijo ni od včeraj. "Pogovarjaj se z mano" nosim s sabo že dvajset let. Približno toliko časa, kot se zavedam, da je razumeti in biti razumljen enako pomembno takrat, ko si po aktivnosti sivih celic en korak pred vsemi, kot je pomembno takrat, ko si en korak za vsemi. Jaz sem oboje. Pogovarjati se je moj aksiom.
Moj prezrel paradajz se ta teden cedi z vrat človeka, ki ga ne morem, nočem in ne nameravam spustiti iz rok. Že ne vem kateri maraton tečem in ne vem katerič se zaganjam ob zid. Dajati nekomu, ki ni navajen komunikacije, tisti čas, ki ga rabi, da nadoknadi vse za par desetletij nazaj, je zame ultimativna vaja v potrpljenju. Z mišjimi korakci se vsake kvatre enkrat premakneva naprej. Takrat je veselje ogromno. In približno tako ogromen je brezup vsakič, ko se moj maratonec zave, da se po kolenih plazi po milimetrih naprej.
Preveč imam za čutit, pa včasih nimam časa proizvajat besed ...
2 komentarja:
Te popolnoma razumem. Jaz se z enako zadevo ubadam že skoraj 5 let. Vsake toliko časa ponavljam eno in isto pesmico, ki drži nekaj časa, nato pa učinki popustijo in je treba spet vse znova.
Res je, da sem trenutno besna kot ris, zato razmišljam, če le ne bi kljub vsemu kar dvignila rok, pa mu naj pesmice pojejo kdo drugi.
Sem prebrala tvoj post, ja. In nimam identičnega problema ampak ti verjamem, da se lahko počutiva podobno. Meni se ni treba ukvarjati z nezanesljivostjo in poslušanjem skozi eno uho noter skozi drugo ven in brezbrižnostjo do življenja. Tega verjetno ne bi niti prav dolgo prenašala in bi mi ratalo zelo hitro za vse skupaj vseeno. Pri meni je "samo" tisti zid vmes, ko vidiš, da človeku ni vseeno in veš, da če ga vprašaš pravo vprašanje, bo povedal tako, kot je. Ampak sam od sebe ... to pa ne. Ko je pa tolk manj boleče in manj zakomplicirano enostavno potlačit stvari vase in počakat, da nehajo grizt.
Še dobro, da obstajajo na internetu podobni ljudje, ki znajo stvar opisat iz svojega zornega kota, ker če ne bi brala tistih zapisov, bi bla grozno užaljena. Iz mojega zornega kota vse skupaj namreč izgleda kot zelo resna zavrnitev. Čeprav mi je blo iz prve roke zagotovljeno, da to ni to. Nekateri se pač učijo stvari prej, drugi pa kasneje. In nekaterim je lahko, drugim pa težko. Kar pa ne pomeni, da jaz občasno od mešanice žalosti, jeze in obupa ne bingljam na krempljih s stropa.
Objavite komentar