petek, 03. februar 2006

Minus dve leti. In pol.

Brskala po starih fajlih na disku, kamor zaide sonce manj kot enkrat na leto. Tole je Urša pred dvemi leti. Tista, ki je pol leta zdravila svojo neuslišano ljubezen tako, da je predmetu svojega poželenja utrujala z mejli. No ja, če imam že mučilne metode kot kakšen Kitajc, sem vsaj tolk pri sebi, da se grem zaljubljat v ljudi, ki to zdržijo :) Takratni predmet mojega poželenja je zdaj fajn kolega.

21.08.03

Sploh ni fora v tem, da pozabljamo. Spomin je kot stack, na katerega nalagamo vedno nove stvari, nihče pa nič dol ne vzame. In ko se nam nabere dovolj stvari, se tista ena stvar, zaradi katere smo na začetku čisto na tleh, ne vidi več skoz. Kot dno morja, ko morje postane dovolj globoko.

Najprej se mi je foter zakištal. Tako čisto malo, samo da je bilo treba na servis in ožet zavarovalnico za 170 jurjev. Skrivljena letev pod havbo, crknjen ventilator, počen okvir za registrsko tablico, skrivljena feltna, odrsana radkapa. Psu in fotru ni bilo nič.

Potem sem šla v Nemčijo in je bilo vse skupaj precej bljah. 40 stopinj, mat, ki noče počet nič sama zase in ne da niti pet minut miru, agresivni nemški komarji, letanje po štacunah.

Prvi dan po tem, ko sem prišla dam, sem opazila, da je moja želva nekam napihnjena. Že dva meseca nazaj je blo jasno, da ji odpovedujejo ledvice in ko sem v soboto videla, da poleg vsega, kar z njo ni ok, še težko diha, sem vedela kje sem. Klicala veterinarja, se napovedala za evtanazijo, je rekel, da čez dve uri, dve uri sedela na kavču in se sekirala, tačas mi je želva začela šetat okol po kuhni, kar ni počela že cel mesec. Jasno sem se sekirala še bolj. Čez dve uri prišla do tega, da če je ne peljem uspavat tisti dan, bom naslednji dan pred enako odločitvijo, ker pomagat ji ni mogel nihče. Napokala želvo v škatlo in se peljala do veterinarja. Gledala celo jebeno evtanazijo in jokala kot otrok. Pustila tisto, kar je bila moja želva, pri veterinarju in se spokala domov. V nedeljo in ponedeljek bila samo na pol pri sebi.

V torek je bila v Kranju toča. Moj lepi avtek (ki je bil en teden prej na servisu) ima nov vzorec. Spet težila na zavarovalnici. Ponoči, ko je padala toča, mi je blo še hudo, ko sem pa videla tisto vrsto na zavarovalnici, mi je blo pa že vse skupaj smešno. In potem smo plonkal drug od drugega listke za prijavo škode, in na servisu sem se zmenila tko, kot sem se hotla in še vedno imam vzorčast avto, ampak ne bo več dolg. Kasko se je letos splačal ...

Ta teden sem samohranilka in moram sama rihtat psa.

Hudo mi je, ker imam samo še eno žival, ampak mi je manj hudo, ker se tisti, ki je nimam več, ni treba več napenjat pri vsakem vdihu. In bolj mi je hudo, ker bom morala skozi cel evtanazijski šit še enkrat. In manj mi je hudo, ker vem, da ta opcija obstaja.

Res je kot da bi se igral boga. In biti moraš hudo nečloveški, da to preneseš brez prask. Sam se moraš odločiti, ali je prav ali ni in ničesar ni nad tabo. Ničesar ni, kar bi ti dalo potrditev, da si naredil prav. Sam si.

Ja ... saj pozabljamo. Ampak to ni to. Tiste stvari, za katere si želim, da bi jih lahko postrgala ven iz sebe, bodo vedno ostale. Rekla bom, da jih ni več, ampak ko bom srečala pravi začetek, se bom spet spomnila. Vedno se spomnimo. Moje morje se je poglobilo, vidim te manj ostro kot prej. In manj me boliš, ampak ko te slišim eno nadstropje niže čvekat v telefon, zaključim svoj krog in sem spet na začetku. Dejstvo, da si, mi je včasih tisto, kar me pripelje skozi dan. Tudi če te ne vidim.

1 komentar:

maja pravi ...

full lepo (ceprav zalostno) napisano tisto na koncu... wow...