Que pasa?

Kva ko bi mi spet mal pisarit začeli ...

Moj blogič je bil zadnja dva tedna Trnuljček, ker je imela njegova princeska na urniku stvari, ki so se ji zdele precej bolj smiselne in so ji za trenutek ležale veliko bližje srcu. Na žalost se je izkazalo, da je življenje včasih podobno veliki računalniški firmi, kjer vsaj pol projektov propade in tako ima tudi moja pumpa okol sebe spet precej frej placa. Enter blogič. Zato pa so stare, nikoli do konca pogašene ljubezni. Da jih lahko izkoristimo, ko ravno nimamo kaj boljšega počet :)

Od zadnjič do danes se mi je dogajalo na polno. Par stvari za povedat, par stvari za zamolčat, par lepih, par grdih.

• na psu sem tri tedne po operaciji skoraj na istem mestu našla začetek nečesa novega. Mislim, da je bula številka ena v rekordnem času metastazirala in sproducirala bulo številka dva. Počas jim bo treba začet dajat imena, tko kot tajfunom in hurikanom. Trenutno sem v fazi, ko se poskušam pomirit z dejstvom, da mogoče ne bo še enega leta ali dveh. Mogoče na koncu vseeno to bo, ampak ta trenutek moj zgornji štuk zahteva predelavo misli, da tega ne bo. Ergo ... jeba. Pes zdajle mirno smrči na postli poleg mene in si verjetno misli, da life is good. Upam vsaj.
• nova služba je še vedno v svojem napornem obdobju. Prebrat moram triljon špehov dokumentacije in tisti tip, od katerega moram pobrat določeno znanje, preden zamenja službo, se je izkazal za ne preveč nadarjenega predavatelja. Po drugi strani je pa skupina fajn, noben problem se ni blo vklopit v čvek, nimam občutka, da sem prepuščena sama sebi in zarad tega sem kljub svoji vsakodnevni psihični povaljanosti in zmečkanosti kar optimistična. Domotožje za starim cimrom me je že minilo. Nimam sploh nobenega časa o tem razmišljat, tko da sem pomojem ozdravljena :)
• dvignila sem rit in se spravila na squash. Ker sem perfekcionist in picajzlar (kadar meni paše), sem si našla vaditelja, da me nauči osnov, še preden uspem sama kaj hudo zabrljat in bi me blo treba od kakšnih čudnih navad odvadit. V četrtek sem imela prvo uro, že tri dni prej sem se pa pripravljala na to, da bom še tri dni potem invalidna. Yeah right. Prva squash ura - kako se drži lopar :) Polomljena bi bla lahko samo od tega, če bi se mi svet samodejno spodmaknil izpod nog in bi kresnila na zobe. Sem pa zdaj tolk bolj zaskrbljena zarad naslednje blok ure čist po načelu, da strah raste premosorazmerno s časom. Kolk jaz v torek ne bom mogla hodit ... Bom poročala. Pa slikco moje fenomenalno fotogenične opreme bom tud enkrat prilimala. Ko mi končno uspe kupit presnete copate.
  

Baj ze vej - počasi si začenjam iskat koga, ki bi hotel čez kakšna dva meseca začet z mano enkrat do dvakrat na teden špilat squash. Lokacija verjetno Ljubljana z bližnjo okolico. Zaželjeno je osnovno znanje squasha, ogromno potrpljenja, zanesljivost (da ne bo en teden ja, pol pa tri leta ne) in fleksibilnost pri planiranju terminov (ker se mi obetajo službene poti na večje razdalje). Dodatne pogoje si bom zmišljevala sproti :) Prijave na moj mejl. Tistemu enemu, ki bo verjetno spet glasoval za badminton ... tega se bom na podoben način lotila čez par mesecev, pa bom takrat objavila še en mali oglas.