sobota, 16. september 2006

Ovčice moje

Pravkar sem imela obisk in sem postala lastnica dveh svežih izvodov glasila Prebudite se. A niso Jehovove priče včasih naokrog delile Stražni stolp? Mater sem že stara. Tud tega ne vem, da so se posodobili. Kot običajno sta bila dva, tokrat moška in ker mi je težko zapret vrata nekomu v ksiht, poleg tega sem pa po komunikacijskem monsunu zadnjih dveh tednov zdaj sredi komunikacijske suše, sem se šla debato. Ako temu, da nekomu nekaj razlagaš, on te pa poskuša prepričat z vedno istimi argumenti, ki si mu jih že petkrat prej speljal na majava tla, sploh smem rečt debata. Nisem a priori proti religiji, čeprav nisem verna. Pozabite cerkev, govorim o veri! Mislim, da stvar ima svoje mesto in da se jo da pozitivno ovrednotit brez zapadanja v kregarije tipa bog je, boga ni. Ampak neskončno mi gre na živce, kadar nekomu razlagam svojo teorijo, ki večinoma drži vodo kot nepreluknjan kondom, pa me tip niti ne posluša, ker je zaposlen s tem, da šiba čez svoj mentalni arzenal in razmišlja, katero od vnaprej pripravljenih bomb mi bo podtaknil. Grow up. Nimam tko švoh možganov, da bi se me dalo spodnest z generičnim strelivom.

Pravzaprav ... mi gre to na živce kar naprej in so Jehovci samo poseben primer veliko širšega pojava. Če hočete, da vas bom jemala resno, moram imet občutek, da me poslušate in svojo komunikacijo z mano prilagajate okoliščinam. Torej tistemu, kar vam povem. Noben problem ni, če komurkoli zmanjka intelektualnega štrika in naenkrat naredijo možgani BLUP?. Nisem intelektualni snob. Pogovarjam se z vsakim, spuščam se na nivo, ki ga razumeva oba, včasih (sploh ne tako redko) sem pa tudi jaz tista s prekratko pametjo. Nikol ne morem bit pripravljena na vse, lahko pa prosim za nadaljevanje debate kdaj drugič, ko bom uspela zlezt čez svoj možganski BLUP?. Komunikacija je resnično izpolnjujoča samo, kadar sta oboroženi obe strani. Vprašanje je samo, če za tako komunikacijo sploh obstaja interes ...

1 komentar:

ana. pravi ...

hehe, enkrat so mene prisle bodit ob 8h zjutraj. seveda, na soboto, kaj drugac. dve zenke v vsaj 6 dekadi svojga zivlenja, s soncnimi ocali (!) in knjigico prevedeno v vse mozne jezike (pac, tu je veliko tujcev, ki ne govorijo portugalsko). se nikol nisem bila bolj ponosna, da sem slovenka - slovenscine ni blo v knjigici. "a res, ni slovenscine? pisuka, pa tok me je zanimal. sam kaj, ko vas zaj ne bom razumela! te pa.. se lepo imejte, adijo." :)