BitterSweet

Petek je bil pomemben dan.
Moj prvi v novi službi in tisti, ko so prišli izvidi za psa.

Menda je najtežje prvič zamenjat službo. Dvignit rit in rečt jaz mam dost. Upam, da je to res, ker je pri meni to dvigovanje riti trajalo eno manjšo večnost. Ko sem se enkrat odločila, mi je pa šiht (kot običajno) padel z modrega neba, samo roko je bilo treba stegnit in se ga prijet. Pogajanja so šla mimo v šusu, komaj sem vedela, da se vse skupaj dogaja meni, najtežja stvar mi je bila pravzaprav spravit skupaj spremno pismo za CV, kar sem pacala skupaj že po tem, ko sem vedela, da bo novi šiht moj. O kakšnih katastrofalnih mukah pri iskanju službe govorijo drugi, mi še vedno ni jasno. In ja, seveda vem, da je to direktna posledica tega, da sem programer. (Na tem mestu se vsi "lako tebi" osebki smejo spravit z moje grbe. Lahko bi vsakemu, ki ima probleme pri iskanju službe pokazala osle in mu rekla, da si je kriv sam, kaj je pa študiral solopetje (or whatever else), ampak nisem tolk naivna. Torej get off of me. I'm not in the mood.) Samo to hočem povedat, da z mojega brega morje izgleda mirno in bistro.

V petek sem se selila. Pospravila najbolj nujne stvari na stari lokaciji in se ovešena z njimi prestavila na novo lokacijo. Pri vsej enostavnosti pridobivanja novega šihta sem pozabila, kako me psihično zdela odcepitev od ljudi, ki so mi blizu. Tri cimre imam. Sem jih imela. Tiste tri, ki so zdaj moji bivši. Cimri. Tri tipe, ki so bili skupaj z vsemi omarami moje domače okolje. V petek, ko sem zlagala na kup prvo rundo za selitev, so vsi trije buljili vsak v svoj ekran in tista netipična tišina je delovala prav moreče. Po drugi strani je bilo dobro in prav, da so bili lepo tiho, ker bi se drugače jaz začela kisat v svojo papirologijo. Kdo se pa še cmeri, ko menja eno pisalno mizo za drugo? No jaz se tud ne bom! Resnici na ljubo sem bila dve uri kasneje tolk -><- blizu temu, da se na novi lokaciji scmerim v tipkovnico točno zaradi tega. Za hrbtom mi je v telefon blejalo glasno ženšče, pa se mi je milo storilo po preteklosti. Ne verjamem, da bom še kdaj del inventarja take dobre pisarne. Naključje je rabilo pet let, da mu je ratalo zmetat skup nas štiri. In edini minus moje menjave službe je bil, da sem se morala odselit. Ampak ta je bil pa res gigantski.

Nova služba ... ne vem še. Ljudje so prijazni, šef je fajn, dela je ogromno, plača je boljša ... samo trajalo bo kakšen mesec, da me mine domotožje po starem cimru. Do takrat bom pa tiščala glavo v delo.

Sredi tega prvega dneva na novi lokaciji so me klicali z veterinarske klinike zarad izvidov histologije za mojega psa. Sarkom smo ven izrezali. Velikosti manjšega kurjega jajca. Imam eno krasno sposobnost, da me panika zagrabi z zamudo. Kultivirano sem se zahvalila za klic, odložila mobitel in še eno uro furala racionalnost. Pes je star trinajst in pol, kar so spoštljiva leta. Tud če ne bi bil bolan, je vsako leto več čisti bonus. Vitalen je, zobe ima še vse, mal slabše sliši, ampak še vedno laufa in skače naokol, kar pomeni, da je kvaliteta njegovega življenja precej višja, kot pri marsikaterem mlajšem psu. Od operacije si je opomogel hitro, šive na trebuhu sem mu ven vlekla včeraj, počuti se dobro. In potem mi je končno v možgane zlezel ... jebeni rak. Kaj nama je tega treba. In zakaj prav moj cucek? Čist pokvarjeno popoldne sem imela kar naenkrat. Danes sem še vedno sredi tiste preobčutljivosti, ko zarad čisto vsake bule, praske, komarjevega pika in pravzaprav česarkoli, kar najdem na psu in je mogoče tam že tričetrt njegovega življenja, pomislim, da ga bo glihkar do konca požrl tisti njegov rak. Da samo čaka in se mi privoščljivo heheta izza vogala.

Vsake toliko časa sem za spremembo sposobna naredit preskok na drugo stran in začnem razmišljat, kako bedasto je urejeno človeško doživljanje. Moj pes je bil bolan, preden sem vedela, da je bolan. To, da zdaj vem, da ima raka (pa to vem že od lani, ko smo rezali proč z njega nekaj manjšega, prav tako rakavega, ampak drugače rakavega), ne spremeni dejstva, da je bil bolan že prej. In to, da je bolan, ne spremeni dejstva, da psi ne živijo petdeset let in da je moj že pri seniorjih. Prej me ni bolelo, zdaj me pa boli, čeprav se od četrtka do petka na njem ni spremenilo nič. Enak je, samo moje zavedanje je mal posodobljeno. Nič ne bi mogla naredit, da bi bilo drugače. Nič. Določeni deli življenja so sami svoji.

Odločiš se za eno takole majhno kosmatijo na štirih nogah, narediš iz nje svoj mali satelit, veš, da ga boš moral spustit od sebe mnogo prej, preden boš pripravljen, za povrh se ti zdi to še blazno fer, ker boš lahko zanj tam, ko bo odhajal ... potem te pa kljub vsej tej teoriji in kljub vsem globokim spoznanjem to odhajanje tolk besno boli in JAZ PA TEGA NE BI SPLOH!

Hvalabogu za par rok, ki se je ravno na petek odločil, da ima kakšen objem preveč in je izobesil znak PODARIM!