sobota, 27. avgust 2005

Možički v škatli

Sem in tja še vedno gledam televizijo. Včasih sem več časa zabila zanjo, zadnjih par let se je pa najina ljubezen močno ohladila. Mogoče me je pamet srečala. Ampak na to se ne bi preveč zanašala. Verjetno je samo program tako obupno zanič, da ne zdržim več toliko časa pri miru, da bi lahko svojo aktivnost deklarirala za gledanje televizije. Saj je vseeno. Včasih uspem prinest v enem popoldnevu noter kvoto za en mesec nazaj in en mesec naprej.

Gledam pa vedno iste stvari. Počasi se odplazim čez Discovery, Eurosport, National Geographic in podobne kanale, če tam ni ničesar zanimivega, pa udarim še šprint čez ostalih šestdeset in kjer najdem kaj o človeški biologiji ali psihi, ali kaj o šraufanju pleha skupaj, tam se ustavim. In tako blodenje po televizijskih kanalih me pripelje do tega, da najprej ujamem pol BBC-jeve oddaje o psihološkem razvoju otrok, ki sem jo enkrat že videla, ampak enkrat ni nobenkrat, potem na Discoveryju zijam oddajo o preživetju v ekstremnih razmerah, potem pa na Reality TV, kjer nikol nimajo ničesar pametnega, odkrijem eno hudo zanimivo oddajo o ljudeh z amnezijo.

Trije ljudje, vsi z enako diagnozo in vsi na različnih stopnjah v življenju po diagnozi. Eden je star 71 let in ima že 23 let amnezijo, ki jo je dobil zaradi strdka v možganih. Najhujša oblika ... po desetih sekundah pozabi, karkoli se pozabit sploh še da in brez stalnega vodenja ni sposoben preživet. Drugi, tam okoli 60, ima amnezijo 3 leta, dobil jo je po rutinski operaciji jeter in se določenih stvari spominja in na približno funkcionira, tretji je pa star okrog 45, s kakšnih 15 let amnezije za sabo in funkcionira relativno dobro. Ta zadnji je bil tud najbolj zanimiv. Tri otroke je dobil po tem, ko je staknil amnezijo, vse tri je sam gor spravljal, ker je morala žena delat, izgledalo je pa to tko, da si je vse, kar je moral naredit, napisal v zvezek. Brez tega je jasno vse pozabil.

Rak (na tem mestu kot prispodoba hude bolezni, ki zdravim najprej pade na pamet, ko rečeš "huda bolezen") je kruta stvar, ampak amnezija, tista zaresna, ni za svojce nič manj grozna. Nevidna in hkrati vseobsegajoča. Ženo enega od teh moških so vprašali, katera izguba zaradi amnezije se ji zdi najbolj boleča. In je začela jokat in rekla, da pogovor. Ni več komunikacije, ni več malih prisrčnih gest, ni več zaupnosti, ker tisti z amnezijo tega enostavno ni več sposoben. Po petih minutah pozabi, kaj je rekel in kaj je naredil in stalno ponavlja enake stvari. Rad ga imaš, pa veš, da on tega v bistvu ne ve, čeprav mu vsak dan poveš. Pa misliš nanj, pa mu to ne pomeni nič, ne zato, ker je brezbrižen ampak zato, ker ima pobrisane možgane. Nimam pojma, kako njihovi partnerji to zdržijo.

Take stvari jaz poberem na televiziji.

Ampak potem (na istem brezveznem kanalu) najdem še kos oddaje o malih medicinskih čudežih, kjer oče tako nežno skrbi za svojo hčerko s cerebralno paralizo, da se ti naenkrat podrejo vsi stereotipi o odsotnih očetih. Saj je življenje lepo. Vsaj kadar ni grdo.

3 komentarji:

Roberta pravi ...

Ojla Ursa,

Najprej hvala, ker si pustila sled obiska na moji strani. Me veseli, da vsaj kdo bere :). Mimogrede, tisti moj sad love story post se mi je zbrisal, ne bom zdejle razlagala kako, ampak prste (oz. krempeljce) ima vmes pri tem v veliki meri moj maček :))).

Če te zanima ustvarjanje iz fimo mase, je par postopkov poslikanih na: http://robika.moj-album.si - drugo pa še pride na vrsto, zdaj intenzivno delamo na pripravi spletne stvari za ustvarjanje.

Še kaj obišči moj blog, pusti kakšno sled :)... jaz bom tvojega gotovo še prišla prebrat.

Pa lep dan!

Roberta pravi ...

Ohh, pa še tole... na temo amnezije. Memento - Super film, sem ga že večkrat gledala . O tipu, ki nima kratkotrajnega spomina. Poglej, če imaš priliko!

ursa pravi ...

Mal sem morala vklopit možgane, da mi je svanulo, da je moj-album.com in ne moj-album.si, ampak je že mimo in imam zdaj že naslednji projekt - seciram slikce eno za drugo in kradem ideje :)

Hvala za link!