četrtek, 01. september 2005

Suženj išče gospodarja

Redni mesečni dve uri za depresijo.

  • že spet je nov mesec, pa še s starim nisem opravila.

  • glihkar bo konc dopusta. Tud z dopustom še nisem opravila.

  • ampak jaz pa nooooočem nazaj v službo, no (edin s službo sem očitno že opravila).

Gledam naokol in poslušam ljudi, ki kljub spodobni dolžini izobraževanja (ki je v nasprotju z mojim ponavadi zaključeno s pripadajočim papirjem) ne dobijo službe. Pa sto prošenj, pa nobenega pozitivnega odgovora, al pa kakšno levo delovno mesto, ker se drugega zdajle pač ne dobi. Meni je spodobna služba padla v naročje še preden sem po odločitvi, da grem delat, dvakrat vdihnila in izdihnila. Brez kakršnihkoli poznanstev in zvez. Kar tko, z modrega neba. Prava študijska smer, mal priljudnosti na razgovoru in je blo.

Zadnja tri leta občasno resno razmišljam, da bo treba dvignit sidro in šibat dalje. Samo tako, kot sem se do zdaj tega lotevala, bom do penzjona grela isti stol. Malo me je strah, da ne bo nikjer bolje in ker tu, kjer sem zdaj, ni tako vnebovpijoče hudo, moja pamet iz tega periodično potegne zaključek, da je čist v redu, če ostanem. Nimam pojma, kaj se je zgodilo s "sledite svojim sanjam" in "izkoristite svoje talente".

Evo - en hitri priročni pro et contra (oziroma contra et contra):

  • (contra) ... izobraževanje je samo lepa beseda na papirju. Kar naprej se blebeta o tem, kako je to pomembno in potrebno, vendar se izobraževanje ne planira v delovni čas in je njegova izvedba prepuščena posamezniku. In to v industriji, kjer ne smeš niti par mesecev stagnirat, ker si takoj za v smeti. Ne ljubi se mi več po dvanajst ur na dan delat za fiksno plačo in še dodatnih par ur brskat naokrog in se učit nove stvari, zato ker moj šef misli, da bi se morala s tem znanjem že rodit. Pri takem urniku ne bi mogla get a life tud če bi hotela get a life.

  • (contra) ... eno navadno sranje od delovnih prostorov. Vsak človek ima drugačne potrebe glede svojega delovnega mesta in če ti petstoprvič povem, da hrup petnajstih drugih zaposlenih zreducira mojo produktivnost na piškavih 30%, bi se lahko potrudil uvesti kakšno steno v tem našem kurniku. Me prav nič ne zanimajo zasebni telefonski pogovori tajnice na drugem koncu sobe in ne maram poslušat bedaste muzke, ki jo na ves glas posluša kolega za vogalom. Če me plačuješ za to, da moji možgani delajo, potem jih vsaj postavi v tako okolje, kjer bodo lahko delali.

  • (contra) ... nobene usmeritve nimam in mi je ne dovolijo. Najprej sem na enem projektu, čez pol leta sem na drugem projektu, ki ima s prvim samo tolk veze, da se za oba uporablja računalnik in čez eno leto se znajdem na tretjem projektu, ki je jabolko prvim hruškam in drugim pomarančam. Močvirje je ogromno in najkasneje pri četrtem projektu se žaba izgubi.

  • (pro) ... plača je. Vsak mesec.

  • (contra) ... kateregakoli nadrejenega iz cveta možnih nadrejenih dobim, je verjetnost, da je povečini butelj (po človeški ali po intelektualni plati), približno 0,8. Nekaj gnilega je v sistemu napredovanja. Nekaj še bolj gnilega je v dejstvu, da je možnih nadrejenih od oka toliko, kot možnih podrejenih. Na glavo obrnjena piramida. Kako sploh preživimo?

  • (contra) ... naveličana sem tričetrt sodelavcev. Nič pretirano resnega me ne muči, samo več je dni, ko jih imam dost, kot je dni, ko se veselim, da jih bom spet srečala. Čist običajna želja po zamenjavi okolja, ko ni nikogar, za katerega bi rekel, da ga boš pa res pogrešal. Saj mi bodo šli drugi tud na živce, ampak bodo vsaj za nekaj časa "tisti drugi".


Nič. Tole je skoz bolj podobno obmetavanju moje službe z gnilimi jajci. Vmes sem pa še eno briljantno idejo rodila - kaj ko bi jaz blogirala svoje bluzenje na temo iskanje idealne službe. (Zdaj, ko sem pogruntala, da rednega pisanja česarkoli tud slučajno nimam v krvi, rabim jasno enih deset blogov. Da bo ja bolj očitno!) Ampak mi je nerodno, ker še ne vem, a se mi bo obrnilo v lenobo ali v zaresno akcijo ali pa v neskončno jadanje nad sedanjo službo. Bom za začetek to rajš počela pod svojim predpražnikom. Če se bo pa kdaj pometalo, se bo pa najprej tam.

Grem zdaj gledat, če šiht še pada z modrega neba tko, kot je pred par leti ...

Ni komentarjev: