petek, 26. avgust 2005

Naj jedo pecivo

En deževen dan, še ne tako daleč nazaj, sem se sredi tedna potikala po svojem najbližjem Everestu, ki je pravzaprav prva malo višja krtina tu naokrog. Redni tedenski poskus uvajanja športa v življenje. Kdor ni dal tega skoz v otroštvu, se pač muči s tem kasneje. Tko nekako kot z branjem.

Vsi so bli na dopustu al pa na šihtu, celo pot navzgor sem solirala (po ta strmi strani!), na vrhu sem pa izza vogala nehote prestrašila eno na pol izgubljeno Primorko in sestop ni bil več solo. Kaj sva se pogovarjali, se večinoma ne spomnim več, ker mi gre čvek brez kakšne dobre teme čisto nehote skoz eno uho noter, skoz drugo pa spet ven. Točno se pa spomnim trenutka, ko je ugotovila, da bi bil svet zagotovo boljši in bi manj ljudi stradalo, če pasjeljubci ne bi zgonili toliko denarja za svoje cucke.

Tako preprosto gledanje na svet mora biti pravi balzam za dušo. Levo problem, desno rešitev. To, da je poleg mačk, psov, kanarčkov in zlatih ribic še en kup drugih stvari, za katere gre na iksto potenco več denarja, ni pomembno. Sploh pa ni pomembno, da se veliko ljudi tuja nesreča sploh ne dotakne več. Če se ravno ne dogaja na domačem predpražniku.

Ampak veterinar je pa res drag. V tej točki ji dam pa prav :)



Bilanca današnjega popoldneva

Ob pol treh šla s psom na štrikcu k veterinarju. Šla sva zarad ušes. Prideva tja, rečeva živjo, pes vidi svojega veterinarja in se začne trest ko šiba na vodi. Se spraviva v sobo na mizo, pogledamo ušesa, obe vneti, dobimo arcnije, zadeva ad acta. Gremo dalje. Dlaka na hrbtu je še zmeraj za en drek, pa koža se tud še zmeraj lušči. Pogledamo, prediskutiramo šampone in njihove dodatke, pogruntamo, da bi ga lahko srala tudi ščitnica, vzamemo kri za v laboratorij, dobimo nov šampon, zadeva ad acta. Gremo dalje. Pokažemo bulo, ki smo jo našli na čeljusti ob zadnjem pucanju zob. Bula nam ni všeč in bo treba rezat. Najboljš kar takoj. Fajn, ko smo glih pri tem, bi pa še zobe pregledal in prepucal in ven zmetal, kar je za ven. Dobimo pomirilo in se gremo v čakalnico pomirjat. Dve uri kasnej mormo še eno uro čakat, da pes (minus bula, minus en zob) mal k sebi pride od narkoze in pol se spokamo domov. Zadeva ad acta plus lukna v denarnici.

Pa še nerodno mi je, ker jih zdaj tolk zarad mene strada.

1 komentar:

luzr pravi ...

Sedaj se spomnim, to je tisti tvoj prvi, od mene prebrani, bljog; simpatičen cinizem, brez izkrivljenega pogleda na lastnega cucka.
(lahko bi dodal kak smehljajček)