Štirje uči

Grickam čokolado (neko črno paleo-approved stvar) in škilim skozi nove špegle, skupaj s katerimi sem pridelala tudi obvezni x-dnevni glavobol. Zamenjava špeglov je pri meni od vekomaj ena zmerna do pretežna travma in se je ne veselim ama nič. Skupaj z mano se je pomojem ne veseli ama nič tudi moj optik, ki ima od vseh prejšnjih inkarnacij identičnega dogodka gotovo že permanentne poškodbe. Bogi.

Zgodovina gre nekako takole - najprej smo metodom uzaludnih pokušaja ugotovili, da od vseh možnih okulistov v bližnji okolici samo en zna napisat na papir mojo dioptrijo tako, da me po par dneh z novimi špegli neha bolet glava. Do tu moj optik še ni kaj prida trpel, je pa trpela moja denarnica, ker je bilo treba kar nekajkrat menjat čisto nove šipe in hodit na ponovne preglede. Od takrat se kot pijanec plota držim tega enega okulista z nadnaravnimi sposobnostmi in molim za njegovo zdravje. Kaj bom naredila, ko bo šel v penzjon, še ne vem, raje si uporno dopovedujem, da ne bo nikoli šel v penzjon.

Trenutek, ko je z mano zagazil v drek tudi moj optik, se je zgodil kasneje, ko sem si - prvič, zadnjič in nikoli več - izbrala špegle brez okvirja. Tisto "dve palčki za ušesa in mostiček za nos" umetnijo. Smo naročili šipe, dobili špegle in so bili ... nekam čudni. Eno steklo je bilo prevrtano malo postrani, kar mojemu astigmatizmu ni bilo popolnoma nič všeč. In so šli špegli nazaj po nove šipe, but lo and behold, naslednjič so bili spet prevrtani malo postrani. Vzrok je bila narobe skalibrirana mašina, posledica pa ... špegli so šli še enkrat nazaj. V tretje so bili končno bp. Pa sem jih nosila tri dni, pa en teden, potem sem se pa odločila, da ta mušja kategorija ni zame in sem šla ubogemu optiku jamrat, da imamo špegli in jaz hudo krizo v odnosu, ki je ne moremo rešit v obojestransko korist. Ne vem, kako me takrat ni na mestu poslal na oni svet, ampak me ni. Torej smo izbrali nove okvirje, še enkrat naročili šipe in živeli srečno do ... približno enega tedna po prevzemu novih špegel. Okvirji so imeli krasen heksagonalni prerez in so v soncu metali še bolj krasne zelene stolpce na šipe. Itak, da sem šla spet jamrat nazaj. Tudi takrat nisem pristala na drugem svetu, ponovno smo izbrali nove okvirje in naročali nove šipe in od tam dalje se ne spomnim nobenega hujšega incidenta več.

Moj optik je car. In ta car si pomojem zdajle doma grize nohte in upa, da smo s špegli že uspeli ustvarit simbiozo. No, zaenkrat še ni hudega. Občasen lažji glavobol, solzenje levega uča in potreba po ponovni nastavitvi ročk za ušesa.

Paleo-čvek

Uradni paleo izziv se je danes končal. Šest tednov je mimo, še vedno mi ni hudega in grem kar lepo dalje. Po skoraj petih tednih (kar je en mesec po začetku) so šle u nepovrat štiri kile in pol in en kup centimetrov, hkrati sem pa prešaltala na tretjo luknjo na pasu, kar je izenačitev najboljšega dosežka zadnjih najmanj desetih let (četrta je v vseh letih, kar uporabljam ta pas, ostala nedotaknjena). Zdaj me je popadla tekmovalnost in sem se odločila osvojit tudi četrto.

Na treningu gre bolj tako tako. Pred štirinajstimi dnevi sem en teden bolovala, kar se nič ni poznalo na benchu, se je pa poznalo povsod drugod. Počepi so še večji polom, kot so bili prej. Brezveze. Človk se tkole trudi s spodobno prehrano in miganjem, potem ga pa knockoutira en navaden zelen smrkelj. Poleg tega je imel bolniški timeout tudi slabe posledice za psiho. Od pomanjkanja izganjanja hudiča s kvihti se ji je premaknilo na slabše in je sploh ne zanima, da naj bi po planu od vsega paleo futra cvetela in se radovala. Smo kar lepo v emo fazi s črno čupo dol do nosa. Z britvico sicer še ne strašimo okol, imamo pa sami s sabo dolge razprave o smislu življenja in o tem, da je vse en navaden nepopravljiv šit. Za zraven nas lovi za rit še nepredelana preteklost (enkrat prej prikladno pometena pod preprogo) in nasploh je žur. Je pa hecno ... glavna špura je še vedno optimizem in vse bo v redu in ah, kok nam je fajn, potem se mi pa tam nekje v ta zadnjem kotu valja ena mulasta v črnino napravljena psiha. Kot bi imela doma pubertetnika :)


Paleo-kulinarični eksperimenti zadnjih dveh tednov

Paleo vaflji. Krasno so dišali. Tko pravilno vafljasto. In sploh niso slabi, ampak res imam poln kufer okusa po pečeni mandljevi moki, če ni izdatno zakamuflirana s čim drugim. Na prejšnjih dveh paleo izzivih so bili mandlji moji oreščki of choice, tokrat jih v originalni obliki nisem jedla niti enkrat. Sem prešaltala na lešnike. Z vaflji - takimi in onakvimi - se verjetno ne bom več dajala, ker sem pekač vrnila tja, kjer sem si ga sposodila, kupit si ga pa ne mislim (prvič zna delat samo eno stvar, drugič imam pa po zadnjem jurišu na male gospodinjske strojčke doma do nadaljnjega moratorij na te stvari). Bom poskusila s palačinkami. S kokosovo moko!

Paleo palačinke (brez moke). Simpl ko pasulj. Eno jajce, ena banana, malo soli. Speštaš, zžvrkljaš, zmešaš skupaj, spečeš. Po možnosti delaš micene palačinkice (iz ene jedilne žlice mase), ker jih je drugače problem obračat. Dobre, ampak presladke. Se pravi ultra dobre za tiste, ki nimajo v besednjaku besede presladek. Ali tiste, ki obožujejo bananaste stvari.

Paleo špageti. Tukaj ne rabite recepta, rabite samo ta pravi nož. Julienne lupilec. Jaz sem si ga za prvič lepo sposodila, potem sem pa iz samega navdušenja tri dni zapovrstjo mlatila bučkine in korenčkove špagete z mesno omako. Prvi dan surove in so bili fajn (ajde, korenčkovi so bili malo trdi), drugi dan malo skuhane v mikrovalovki, ki niso bili nič boljši in tretji dan minimalno popražene na kokosovem olju in česnu in ti so bili fenomenalni. Ja, saj vem da je samo bučka, ampak mesna omaka s špageti je čisto nekaj drugega, kot mesna omaka s kockicami ali mesna omaka s kolobarčki.

Za naprej imam v načrtu mesno pizzo, karfjolast riž in palačinke s kokosovo moko. Ko me bo minila lenoba.

Pa začela sem veliko degustacijo vseh mogočih črnih čokolad, ki jih najdem po štacunah. Edini kriterij: 80% ali več kakava. To jaz, ki se mi je še pred pol leta od črne čokolade obračal želodec. Zaenkrat sem skoraj umrla od pol mini koščka Lindtove 99%. In potem takoj še enkrat od koščka 70% Green & Black's, s katero sem gasila požar. Ker je bila presladka :) Moram še malo vadit na 85%, preden se spet podam v nevarne vode.

In other news.

Borneo je v nastajanju. Vsakič, ko pregledam slike, dobim writer's block, tako da bo še malo trajalo.

Garbidž in garbidž aut

Vau. Štirje tedni so mimo in še vedno sem živa in mentalno pri sebi vsaj toliko, kolikor sem bila pred enim mesecem. Manjka mi približno nič ... no ja, mogoče mi manjka kakšen kuhar prostovoljec, ki bi se bil pripravljen specializirat na meso in zelenjavo in mi brat želje iz oči.

Paleo-kulinarični eksperimenti zadnjih dveh tednov

Paleo kruh. Ne spomnim se več, zakaj hudiča sem sploh hotela imet nekaj kruhu podobnega, ampak če pomislim nazaj, sta možni točno dve razlagi - podlaga za salamo ali nekaj za namakat v rumenjak od ocvrtega jajca. Moj paleo kruhič (ki je btw čisto uspel) se je izkazal za nevrednega te oznake. Če je to kruh, sem jaz paja patak. Skoraj isti okus je imel, kot paleo muffini (mandljeva moka se ne bo nikomur podrejala!) ... torej muffinast, doma so se mi zabunili, da tega peskastega poca že ne bodo jedli, ob misli na kombinacijo s salamo ali jajci se je tudi meni malo zameglilo od slabosti in na koncu sem ga pojedla v par seansah za zajtrk skupaj z jogurtom. Sploh ni bil slab, samo ni bil kruh. Enako, kot muffini iz mandljeve moke, je z dnevi pridobival na užitnosti, ampak do nadaljnjega je vseeno umaknjen z jedilnika. Ocvrtih jajc s tekočim rumenjakom ne jem več (dokler ne bo zraven spet kakšna normalna žemlja), za podlago za salamo in suho meso sem se pa sprijaznila s kitajskim zeljem.

Čokorožičeva torta (ne-paleo varianta in slikca sta tukaj). Ta je bila pa totalen uspeh. Prvič - ni je treba pečt. Zmiksaš, zbašeš v posodo, pospraviš v hladilnik, končano. Drugič - lahko je poješ glih en košček naenkrat. Jaz je kaj dosti več nisem mogla, se mi je kar samo od sebe ustavilo. Tretjič - od nje ni nobenih norih popadkov odvisnika od cukra (ko je treba slatkiše napadat dokler jih še kaj je). Moja je zdržala cel teden, pri čemer sem jo delila s sostanovalci in nekaj tudi s sodelavci. Četrtič - se ne pokvari. Vsaj ne v enem tednu. In priporočilo za serviranje: stepena sladka smetana :)

Ostale novice

Trening. Čisto vsakič, ko sem na paleo-prehranjevanju, me totalno pobere na počepu. Tko za ene petnajst kil. Tudi tokrat ni nič drugače. Delam serije po pet in na teži, ki bi bila drugače ravno prvi približek malo težjega, zadnji dve ponovitvi komaj vstanem. Prav deprimirajoče je vse skupaj in če ne bi bila pri ostalih stvareh še vedno relativno suverena na zame običajnih težah, bi se kar malo zasekirala. Po drugi strani sem končno spet začela delat en kos olimpijcev (moj omiljeni poteg) in malo bolj resno začela razmišljat o izboljšanju mobilnosti v ramenih, da bom še kdaj lahko delala drugi kos olimpijcev (nalog in potisk), tako da nimam časa preveč mislit na bedne počepe. Mogoče bodo šli pa sami od sebe proč, če se bom delala, da jih nisem opazila.

Hlače. Čisto vsakič, ko sem na paleo, me totalno pobere v rit :) Juhej, hlače so mi začele dol padat! Pa mišice se mi malo bolj vidijo. Pod vtisom občutka neskončne svobode, ki je bil posledica tega, da se od lanskega maja dalje nisem zvagala, sem se odločila, da ne bom kar naprej stala na vagi in v real-time opazovala, kam gredo kile, tako da pojma nimam, kam so šle. Sem se sicer zvagala in izmerila na začetku in se bom verjetno iz firbca spet po vsakem zaključenem mesecu, ampak drugače pa opazim, če se kaj dogaja, samo po tem, na katero luknjo zapenjam pas in kaj pravi špegel. Na maserko se pa ni za zanest, ker vsakič vzdihuje isto mantro ... ahhh, you are so strong and so muscular. In potem še bolj z gušto z vsemi svojimi petdesetimi kilami skače po meni.

Fast food. Majkemi, čist sem navdušena nad najmanj kvalitetnim mesovjem, ki ga prodajajo v štacuni. Brezvezna štacunska piščančja prsa. Sem se odločila, da moram za zajtrk jest več mesa, privlekla domov par kil tega nadpresežka in ga razrezala na zrezke. Potem sem naumila, da ga za svoj gurmanski okus ne rabim začinit z ničemer drugim, kot s soljo in curryjem. Izi pizi. In za konec sem pogruntala še, kako se piščanca zlato zapeče (pomojem tukaj barvno precej pomaga curry :)) brez da rata podplat in brez da te sostanovalci kasneje potolčejo, ker si pustil šporget z bližnjo okolico ves pošprican s kokosovim oljem. In zdaj mi je čisto jasno, zakaj po fast food restavracijah ne prodajajo žrebičkovih nuggetsov. Kura ima bolj okus po začimbah, kot pa po sebi. Vive la kokoš! A kdo mogoče ve, kje bi se dalo snet kakšno res bio kuro, ki je uživala lajf na dvorišču in razmišljala, a naj se spotakne zdajle al mal kasneje, ko je bežala pred petelinom?

Ostale posledice paleo prehrane.
Odkrila sem skrivnost svoje krasne prebave. Moj standardni protokol je bil zajtrk v službi - žemlja in šalca mleka s kakavom in instant kavo - in straniščne dolžnosti so se točno kot ura opravljale petnajst minut kasneje (tudi v službi, ja ... da gre na službeni cajt, ne pa da zapravljam za takle svoje frej ure :)). Pametna, kot sem, sem vedno prisegala na svoje redne zajtrke, ker od česa drugega pa imam svojo poezijo od prebave. No, v tehle štirih tednih zjutraj ni bilo ne žemlje in ne kofeta in tudi straniščna dolžnost je opletala malo po svoje. Prebava sicer popolnoma bp, ampak nekomu tam nižje v chain-of-command se je malo zmešal urnik. Pa se je ene trikrat zgodilo, da sem se popoldan počutila malo ubogo in podhranjeno in sem si pogrela šalco mleka z instant kavo. In deset minut kasneje smo šprintali delat družbo sprehajajočemu se cesarju. Od jogurta mi ni nič, od kefirja mi tudi ni nič, od mleka pa juhuhu. Tolk o rednih zajtrkih.

Pa zdi se mi, da zadnje tedne kar naprej gonim gofljo. Saj ne, da sem bila prej kar naprej tiho, ampak je vseeno malo dlje trajalo, da je nekaj iz možganov prišlo do jezika in vmes, ko je bil informacijski paket na poti, sem si dostikrat tudi premislila in ga še pred jezikom preusmerila v reciklažo. Zdaj se je pa ta proces kar naenkrat jako pohitril in tisti človeček, ki je prej tvoril učinkovito zadnjo obrambno linijo pred izhodom, samo še v prazno maha s svojo mrežo. Hkrati se mi je razpoloženje umirilo in dvignilo svoje povprečje za par šteng, kar je eno večje presenečenje. Name namreč futer nikoli ni imel kakšnega hudega vpliva. Nobenih blaznih psiholoških vrhuncev in hudo nizkih padcev ni bilo, ne glede na to s čim sem filala želodec. Zdaj je pa kar naenkrat ... opazno malo bolje. Moje življenjske okoliščine so enake, kot pred enim mesecem, jezijo me iste stvari, obupujem nad istimi zajebi, tudi pozitivnih stvari je še vedno enako. Nič ni drugače, samo vse je malo bolj svetlo.

Čisto resno razmišljam, da bi tale paleo raztegnila kar še malo naprej.