četrtek, 28. februar 2008

Kje smo že ostali?

Naša svetovna popotnica je pravkar dvignila nos do neba in rekla, da če noče noben z njo v Avstralijo, pol ona tud noče z nikomer v Avstralijo in pejte se vsi solit.

In pol ... *BZOING* ... je zmanjkalo štroma.

Seveda svetovne popotnice ni zmanjkalo skupaj s štromom, ampak je v trdi temi začela razmišljat o tem, da bi bilo za zavojevanje sveta praktično imet kakšen plan. Recimo plan X. Kaj ko bi en mesec čepela v Melbournu in se smilila sama sebi? Plan X je bil po resnem razmisleku (kar obsega ene tri sekunde utrujajoče možganske dejavnosti) soglasno zavrnjen. Naaaaslednji. Plan Y. Kaj ko bi obstoječo letalsko karto skrajšala s petih tednov na dva tedna in bi samo en teden čepela v Melbournu in se smilila sama sebi? Po še enem resnem razmisleku je plan Y dočakal enako usodo, kot njegov predhodnik. Naslednji. Plan Z. Kaj ko ne bi šla v Avstralijo? Tudi ta plan je bil zavrnjen, ker si svetovna popotnica ni želela preživet naslednjih dvajset let pod prvim zadost velikim kamnom, kjer bi se skrivala pred zaničujočimi pogledi približno celotne svetovne populacije (deset gor al dol).

No prav, pol se bomo šli pa drugač.

CELO Avstralijo naenkrat bomo zbasali v tri tedne soliranja, baš nas briga, da nas noben ne mara, baš nas dvojno briga, da ne bomo šli z avtom, ker smo preveč revni, da bi sami najeli avto (in tud preveč presrani, da bi slalom med kenguruji vozili po levi), baš nas trojno briga, da bomo morali preživet od suhih skorjic in drobtinic in še posebej nas baš briga, da imamo čist premal časa, da bi svoje plane lahko prilagajali kakšnemu slučajno mimoidočemu, ki bi se mu ljubilo prenašat nekoga, ki ga vse po spisku baš briga. Sami gremo! In to je plan Ž!

Kako je svet takoj svetlejši, ko ima človek enkrat plan, pa čeprav mu je ime Ž in ni dost boljši, kot če ga sploh ne bi blo.

Glede na to, da je bilo moje edino solo potovanje do zdaj v Malezijo in za tja nisem imela ambicioznega plana, ampak sem v družbi svojega kufra čepela v Kuala Lumpurju in se basala z eksotiko, je trajalo, preden sem se odločila, ali naj s sabo v Avstralijo vlečem kufer ali rukzak. Kufer je bolj fajn za na letalo in njegovi koleščki so krasni za vlačenje po mestu. Rukzak je edina spodobna izbira za avstralski outback, če sta ti primarni transport leva in desna noga. Jaz sem - po neskončnem mučenju svoje okolice z vprašanjem, kaj pa drugi o tem mislijo (in naj si hkrati ne domišljajo, da bom njihove argumente upoštevala) - vzela s sabo rukzak zapakiran v kufer. Nič nas ne sme presenetiti in to. Za prvi in zadnji teden valjanja po hotelih kufer, za vse ostalo rukzak. Sanjalo se mi ni, kje bom med tem "vsem ostalim" pustila kufer, ampak sem računala na to, da se bom do trenutka, ko ga bo treba kje pustit, že kaj zmislila. Če ne, bom pa priklenila zadevo za prvo obcestno štango in me bo tam počaka tri tedne.

No, in tako sem počasi naumila, kam točno bom šla in kaj točno bom vlekla s sabo. Cela Avstralija na žalost ni šla v tri tedne (kar je nedvomno znamenje od zgoraj, da bo treba it še enkrat), računalnik je moral ostat doma, do zadnjega dneva pred odhodom sem uspela pošlihtat vse službene stvari, počistit stanovanje, na kup nanosit vso opremo za s sabo, rezervirat vse vodene izlete, ki sem si jih nabasala v plan in se zmenit s svojo kolegico iz Kuala Lumpurja, da bo imela cajt zame, ko enkrat prilezem do tja (ker basat se s hrano je boljš v družbi). Samo še domov sem morala odplužit, zbasat kup krame v kufer, it spat in naslednje jutro ne zamudit letala.

Ko grem kam za dlje časa, se običajno pakiram kot ta usran za zidom. Obvezno je kup večji kot kufer, vedno mi na koncu, ko ne gre več nič noter, ostane še par velikih stvari, ki pa nujno morajo noter, kar pomeni, da svojo potovalno sestavljanko najmanj enkrat razdrem, zreduciram kup šare in poskusim znova. Tokrat mi je uspelo v drugem poskusu, nakar sem se spomnila, da so me žalujoči ostali tik preden so šli spat obvestili, da še niso nastavili kode za zaklepanje in da bom to morala sešraufat sama. Namesto lahko noč so mi zaželeli, naj se ne zaklenem ven iz kufra. As if. Men se to v miljon letih ne more naredit. Vedno preberem navodila in nikol ne gre nič narobe!

Slavne zadnje besede.

Kaj se vam zdi, kakšne sorte je prvi glas, ki ga človek spusti ob pol dveh zjutraj, ko ugotovi, da je rezultat njegovega "dejmo sam še neki mal probat", da ne more več do svojih preljubih gat in sploh do ničesar, kar naj bi bilo pet ur kasneje v trebuhu aviona? Iz prve sem se uspela zaklenit ven iz popolnoma spokanega kufra. Pa še eno nagradno vprašanje: kaj mislite, kakšna je koda, če se vam na začetku sanja ne, kakšna je in začnete poskušat pri 000? Točno tko. 935 je. Preverjeno v praksi. Hvalabogu, da ima ključavnica samo tri številke. Če bi imela štiri, bi jo morala ob prihodu v Melbourne razstrelit, tako sem pa samo tričetrt ure na hodniku znucavala prste in zlo potiho zlo grdo govorila. Mal zarad tega, da ne bi koga po nesreči zbudila, mal pa zarad tega, ker ni šans, da bi se tista, ki vedno prebere navodila, pustila komu najt sred vdiranja v kufer. Od samega adrenalina pol, ko sem bla že spet srečno združena s svojimi gatami, še zaspat nisem mogla in sem šla po samo kakšnih dveh urah spanja na avion s podočnjaki do popka.

Krasno se je začelo.

Ta zapis, prvi v seriji spominov na prvo letošnje poletje, je nastal točno danes v čast (in iz foušarije) moji prjatlci, ki zdajle enkrat dela touchdown v deželi down under in ne misli pridt nazaj do poletja. Srečno, Tinca :)

10 komentarjev:

Tjasa pravi ...

Upam, da nas ne nameravaš z nadaljevanjem razveseliti šele ob Tinini vrnitvi. Mislim, vrnitvi na čast :)

Mayhem pravi ...

Glista is back!!!

Pika pravi ...

Huh ... sam mal je blo treba spodbude, a ne KG ;)

ana. pravi ...

hvala bogu! ker tisti dnevni obiski iz drugega konca evrope so namrec bili moje tiho upanje, da si zalaufala xpad na kompu. izgleda se je splacalo! :D

Pegaz pravi ...

urša,
Classic! Bravo!
Abaut bladi tajm if ju ask mi!
Ampak sem vedel, da če bom dovolj časa klikal na link tvojega bloga, se bo pa tud kak nov zapis pojavil gor :)

Mari pravi ...

glistica, pogrešaaam teeee ...

teoo pravi ...

kaj je zdej ta timeout? we want more:)

Mayhem pravi ...

Ja jes tud ne vem kaj se to pravi več kot en mesec nč napisat!

Anonimni pravi ...

Svetovna si! Do solz sem se nasmejala!!! :D
Jz odhajam pa v AUS cez slaba dva tedna. Kaksen namig? Ce bos slucajno kej na svoj blog zasla... ;)

Lp, Sunny Girl

ursa pravi ...

Namig? VZEMI ME S SABO! Proooosim :)

Ah, ne rabiš kakšnih posebnih namigov. Avstralci so fajn in precej neobremenjeni sami s sabo, tako da ni težko navezat stikov, turistov je kot muh (in muh je ogromno) in tudi s temi se hitro ujameš. Pojdi pogledat vse, kar greš lahko pogledat, uporabljaj fotoaparat, ker tako svetlobo, kot je tam dol, lahko drugje iščeš z lučjo pri belem dnevu in če boš na tisti polovici AUS, kjer imajo v štacunah iced coffee, ga začni konzumirat čimprej, ker ga bo itak prehitro konec.

Pa klobuk rabiš, da ti sonce ne scvre možganov in kremo za sončenje kupljeno pri njih (naše so brezvezne). Če greš v divjino pa še nekaj proti komarjem.

Sicer že pol leta kao pišem še ostalih trideset nadaljevanj svojih spominov na Avstralijo, ampak glede na dosedanje rezultate dvomim, da mi jih bo uspelo strest na ekran v naslednjih slabih dveh tednih, tako da to ti ne bo pomagalo. Sicer je pa Avstralija prijazen plac in če uporabljaš pamet in ne rineš na silo med probleme, ti nima kaj hudega bit.

Sem ti fovš ...