ponedeljek, 21. januar 2008

Hja

Sem nazaj. Že en teden pravzaprav, ampak se ves svoj prosti čas skrivam v samoti svojega stanovanjca in se delam, da nisem nazaj. Precej neuspešno sicer, ampak mogoče me bodo pa dokončno deportirali down under, če se dost dolg naokol vlečem kot mavrični smrkelj. Nikol se ne ve.

Če se slučajno sprašujete, zakaj je sred januarja tako usrano vreme - nekdo je na drugem koncu sveta zadnja dva tedna goreče molil za poletje in vizualiziral palme in peščene plaže. Menda je tole as good as it gets na tem koncu v januarju. Če hočete drugo leto imet zimo, me ne smete pustit na toplo, ker there's no way in hell, da bom brez boja prišla s 40 stopinj nazaj pod nulo. Oziroma ... v bistvu je najboljš, da udarite humanitarno akcijo in me preselite tja dol od novembra do aprila. Pa na đeparac prosim tud mislit, ker Kenguruland ni za klošarje.

Nazaj sem uvozila:
  • eksotičen avstralski prehlad, staknjen čisto na koncu potovanja ob prečkanju mostu nazaj v Melbourne. Če nič druzga, znam vsaj fajn demonstrirat svoje nezadovoljstvo nad situacijo, v kateri se znajdem (če me nočte, bom pa tukaj in zdaj poskusila naredit samozadavitev s kašljem!)
  • več rjavega pigmenta na svoji koži, kot sem ga prej videla skupaj v petnajstih letih. Moja rjava barva je sicer v najboljšem primeru tipa "kje maš zdej tisto rjavo barvo?", ampak just you all shut up - na nožicah se mi poznajo trakci od japank! (vsaj mislim, da se še :))
  • od oka ene sto izpuščajev/pikov, ki se še vedno niso odločili, ali so kakšna neznana alergija ali so posledica steničnih orgij (yep, we had company ... prvič videla kenguruje, koale in stenice :)) So pa vsaj nehali srbet, čeprav zdaj izgledam kot bojišče in se moje krasne rjave barve izmed vseh hrast sploh več ne opazi.
  • dve kili rdečega kamenja, ker za kakšne kičaste suvenirje ni blo ne dnarja ne placa
  • par majhnih zajčjih kosti pobranih v puščavi, ker skrivališča za kamelje, konjske in goveje lobanje tud po nepopustljivi racionalizaciji prtljage nisem našla (poleg tega ne bom priznala, da so me v muzeju ob pogledu na kitova vretenca dajale grde misli o desna-roka-levi-žep)
  • en kup rdečega peska, zažrtega v vse robove rukzaka in vse čevlje in cunje.
  • neustavljivo željo po še.


Plan je Tasmanija septembra 2009 :) Vsaj Tasmanija.

Raport per partes pa drugič.

20 komentarjev:

Anonimni pravi ...

A o tem, da bi za suvenirje poklanjala malo barve namesto kamnov, pa nisi razmišljala, ne?

Anonimni pravi ...

ooo glistica is back, yupi-dupi-duuu :-)

Mayhem pravi ...

g'day mate ;) pričakujem še kako reportažo v stilu zvoneta šeruge :) tasmanija bi pa tud mene zanimala. najboljš da začnem kr zdele šparat a ne.

jaka pravi ...

glista je zagrabilo veselje do potovanj....

Black Betty pravi ...

a slučajno tasmanija koga ne zanima? sam uprašam. ;)

pa še kakšno fotk nam boš namenila?

ana. pravi ...

ja, fotke fotke!
tok da vem kaj me caka enkrat naslednje leto :P

Vanja pravi ...

Ne pozabi napisat kaj vse si jedla tam gor (dol?). Pa kakšno fotko bi tud.

Anonimni pravi ...

welcome back

Tina pravi ...

Srecnica :)

Johnny pravi ...

welcome bak!

Pika pravi ...

Hm ... pršla nazaj si. Zakaj že?!?!?!!?!?!?!?

PS - SLike loh bi objavljala tudi kr direkt od dol, ni treba zarad tega nazaj hodt!!

Anonimni pravi ...

O Tasmanija se menda zelo splaca. Sem ravno brala mejl od kolegice, ki je sla zivet tja dol, je detajlno opisala Tasmanijo, ki si jo je privoscla za praznike. Mnjam, lepo!

uf pravi ...

Torej, kako bos dolocila sopotnika? Zrebala? :DDD

teoo pravi ...

a grem loh jst dol ponucat tvojo vizo do konca?:)

ursa pravi ...

Čist sem se odvadla blogiranja in komentarjev. Še dobr, da premorem mal slabe vesti, drugač bi kar pozabila na vse skup ...

Tkole -

1. Barve (razen zaslepljujoče bele) od mene ne morte niti za težke miljone kupit, kaj šele, da bi jo velikodušno talala okol za darilo. Forget it. Moje!

2. Slike ... hmm ... ja ... neki bo. Ko se mi bo ljubilo mednje it brskat in izbirat tistih deset dobrih izmed 2500 škart.

3. Avstralska turistična viza je zastonj, tko da se nobenemu ni treba zadovoljit z že prežvečeno in povaljano :)

4. Za izbiro sopotnika za Tasmanijo bom pa izvedla olimpijske igre. O disciplinah se še pogajam sama s sabo. Pakiranje rukzaka tko, da gre čimveč notr? Kreativno (in užitno) kuhanje na plinskem gorilniku? Šarmiranje lokalnih naseljencev? Kdo je komarjem bolj užiten, kot jaz? Take stvari.

Grem pisat svoj potopis ...

Pika pravi ...

Glista ............

nehi tolk fitnesirat pa še kej napiiiiiiiiiiiiiiiiiš


;)

ursa pravi ...

Me rokice bolijo :|
Komu se je za zahvalit, pa vemo :)

LONELY RIDERka pravi ...

tasmanija je kul, ja. toplo priporočam ;)

Pegaz pravi ...

Ursa. Vem, da je tezko. Ampak vseeno, rabmo dozo tvojga humorja. Ajde, akcija, povej, kako je ime tvoji najljubši fitnes mašini, pa na kak način se najlaže diskretno otreseš nekoga, ki čakajoč, da sprostiš tekača z razdalje pol metra z velikimi okami poželjivo spremlja vsak tvoj gib.
Giv as samting, wi ar hrting, bejbi!

ursa pravi ...

Eh no, a res morm?

Drugač pa - s fitnes mašinami se družim izključno na bazi biznisa in ne razmišljam o njih v smislu najljubših, mal manj najljubših in čist nenajljubših. Se ne gledamo v oči, ko se srečamo, ampak obojni buljimo v tla in upamo, da se bo ta drugi čimprej naveličal tam okol stat in bo spokal.

Kar se pa tiče tekača in poželjivih pogledov ... jaz nimam problemov s samozavestjo. Vedno, kadar se kdo začne slinit okol mojega lauferja, sem prepričana, da zgolj občuduje mojo tehniko, kondicijo in simpatičen način švicanja. In ker mu hočem podaljšat te užitke, stisnem zobe, zravnam truplo, zignoriram vztrajno špikanje v preponi in se zares hudo potrudim, da ima opazovalec kaj od tega, da me opazuje. Nisem pa še ugotovila, zakaj ob taki storitvi pol enkrat nehvaležneži kar nehajo gledat in odlutajo.

Ah, grem obujat spomine na davno preminule čase v topli deželi brez kvihtov in laufstez.